Olimpijada v mavričnih barvah
Ko je bil leta 2017 Hongkong izbran za gostitelja naslednjih gejevskih iger, ki bodo potekale novembra 2022, je bil precej drugačno mesto, kot je zdaj. Takrat je bilo to mesto še vedno del Kitajske, v katerem so spoštovali svoboščine in človekove pravice. Takrat je bil to še vedno azijski biser svetovljanstva in prepletanja številnih različnih kultur.
Medtem ko je bil pred štirimi leti Hongkong logična izbira kot prvo azijsko mesto, v katerem bodo potekale igre, ki jih redno organizirajo vse od leta 1982, se zdaj zdi, da bi lahko dogodek, ki se zavzema za enakost za vse, še zlasti za pripadnike skupine LGBTQ+ po vsem svetu, pripomogel k okrevanju mednarodnega ugleda dišečega pristanišča kot območja, kjer se svobodno slavijo individualni pluralizem, spolna različnost in neokrnjena vrednota svobode.
V sobi ali v javnosti?
V minulih dneh se je med hongkonškimi zakonodajalci razplamtela polemika, ali je odprtje vrat za športnike, aktiviste in umetnike iz krogov LGBTQ+ isto kot izražanje podpore ali posredno izražanje stališča do vprašanja legalizacije istospolnih porok. Politiki, ki so znani po tem, da podpirajo odločitve vlade v Pekingu, so pred dvema tednoma opozorili, da se bo zaradi gejevskih iger 7,5-milijonsko prebivalstvo Hongkonga razdelilo na dva tabora, in nato kritizirali odločitev mestne vlade, da je sploh kandidirala za gostitelja. »Spoštujemo ljudi, ki so spolno drugače usmerjeni,« je dejal Junius Ho Kwan-yiu, član zakonodajnega sveta (ki ga pogosto imenujejo hongkonški mini parlament). »Vse, kar počnete v svoji sobi, je vaša stvar. Če to počnete v javnosti, pa je sramotno.«
Ob pripombi nekaterih zakonodajalcev, da je organizacija gejevskih iger za Hongkong koristna kot vir dobrega zaslužka, je Ho dodal, da ne želi nikakršnega »umazanega denarja«. Njegovo stališče je podprlo še nekaj članov zakonodajnega sveta, vendar je hkrati izzvalo ogorčen odziv istospolno usmerjenih, predsednika komisije za enakopravne možnosti in celo nekaj članov njegovega lastnega političnega bloka. Za komentar so zaprosili tudi voditeljico mestne vlade Carrie Lam, ki je izrazila obžalovanje, da so »postali posamezni zakonodajalci malce preveč čustveni v izražanju svojih stališč«, in se ogradila od vseh pripomb, ki bodo »v družbo po nepotrebnem vnesle razdor in dodatno okrepile sovraštvo med določenimi deli skupnosti«.
Vprašanje organiziranja gejevskih iger je seveda v hipu postalo povod za politično preigravanje med »domoljubi«, ki so naklonjeni Pekingu in ki glede skoraj vseh vprašanj branijo konservativno stališče, ter demokrati, ki so od nekdaj zagovarjali različnost in pluralizem, pri čemer so jih vedno podpirale tudi manjšinske skupine. V Hongkongu dolgo ni bilo homofobne retorike in njeno oživljanje je težko ločiti od splošnega slabšanja političnega ozračja, ki smo mu priča v zadnjem letu ali dveh. Ne le da so aretirali več demokratično usmerjenih aktivistov, med drugimi Jimmyja Laija, lastnika svobodoumnega medija Apple, temveč so se pod obtožbo, da so sodelovali na nedovoljenih protestih, znašli v zaporu tudi prvi razkriti istospolno usmerjeni zakonodajalec in nekaj najbolj glasnih aktivistov LGBTQ+. Parado ponosa, ki je tukaj redno in mirno potekala v minulih letih, so lani prepovedali v imenu preventivnih ukrepov zaradi pandemije, letos pa se organizatorji bojijo, da je sploh ne bo več, saj se osrednja vlada boji slehernega množičnega zbiranja, kar je seveda tudi mirni pohod gejev po mestnih ulicah. Oblast nikomur več ne zaupa, še zlasti ne pripadnikom skupine, katerih pravice so tesno povezane z demokratičnim ozračjem, ki je dejansko pogoj strpnosti tudi na tem področju.
Enajste gejevske igre bodo zaznamovale 40. obletnico ustanovitve. Ko so jih v San Franciscu prvič organizirali pod imenom gejevska olimpijada, so si jih zamislili kot izražanje medsebojnega združevanja, tako da so bile že od samega začetka odprte tudi za vse heteroseksualne športnike, ki so želeli na njih sodelovati. Tri tedne pred inavguracijo pa je Mednarodni olimpijski komite (MOK) ustanovitelja tožil na podlagi ekskluzivne pravice, ki jo ima na ameriških tleh do uporabe imen »olimpijada« ali »olimpijski«. Čeprav je to sprožilo polemiko, ali se za tožbo MOK skriva diskriminacija ali čisti biznis, se je proces končal tako, da so »gejevsko olimpijado« preimenovali.
Kljub temu je bila v vseh minulih štiridesetih letih njena vloga povsem jasna: omogočiti vsakemu posamezniku, da pokaže svojo najmočnejšo, najbolj kakovostno in najboljšo plat, pri čemer ne sme dovoliti, da bi ga njena ali njegova spolna usmerjenost kakorkoli ovirala. Dejansko je to največja športna in kulturna prireditev skupine LGBTQ+, ki poteka vsaka štiri leta, Zveza gejevskih iger, torej vodilno telo tega dogajanja, pa ne le da se zavzema za udeležbo in vključevanje, temveč omogoča tudi inančno pomoč za neprivilegirane člane te skupine.
Točka preobrata
Organiziranje gejevskih iger v Hongkongu je pomembno že kot korak proti politizaciji toksične moškosti kot edine politično neoporečne podlage domoljubja in potrditve sprejemanja enoumja, ki ga narekuje Peking. Te igre bi bile izredno koristne kot boj proti homofobiji, bifobiji, transfobiji in vsem podobnim bojaznim in odporom, ki redno naseljujejo športne klube, ekipe, garderobe in športne terene.
Hongkonški organizatorji so upali, da bodo gejevske igre hkrati svojevrsten antipod olimpijskim igram, najprej poletnim, ki jih bodo čez nekaj tednov slovesno odprli v Tokiu, nato pa tudi zimskim, ki bodo februarja prihodnje leto potekale v Pekingu. Nobena od teh dveh športnih prireditev namreč ne obljublja, da bo ponudila več prostora svobodni spolni usmeritvi.
Japonski organizatorji so pravzaprav obljubljali, da bodo OI 2020 (kot se še vedno uradno imenujejo, čeprav so jih za eno leto preložili) velika predstava enakopravnosti. Aktivisti skupine LGBTQ+ v tej državi še vedno načrtujejo, da bodo velikansko mednarodno pozornost – ki so je poletne igre deležne že zaradi tega, ker jih bodo sploh izpeljali – izkoristili za to, da bi dosegli »točko preobrata« in zagotovili dolgoročne spremembe na področju zaščite svojih pravic.
Čeprav Japonska uradno varuje pravice spolnih manjšin, je to še vedno edina država iz kluba najbogatejših, znanega pod imenom G7, ki ne priznava istospolnih skupnosti, tako da imajo gejevski pari pogosto težave že pri najemanju stanovanj, v katerih bi želeli skupaj živeti. Nič drugače ni v športu, saj so pritiski trenerjev in menedžerjev na posameznike, ki bi s priznanjem svoje spolne usmerjenosti »razočarali« oboževalce ali sponzorje, tako hudi, da že mejijo na grožnje.
Eden od japonskih olimpijcev Fumino Sugijama, ki je svoj čas igral v ženski nogometni reprezentanci, se je odločil trenerju priznati, da je v resnici transspolni moški. Odziv trenerja je bil vse drugo od tistega, kar je pričakoval. »Problem je samo v tem, da ti manjka izkušnja spolnega odnosa s pravim moškim,« ga je podučil trener in se ponudil kot ta »pravi moški«. Devetintridesetletni Sugijama je o tem napisal pismo predsedniku MOK Thomasu Bachu, pri čemer je, seveda, od njega pričakoval, da bo vplival na japonsko politično vodstvo, da bi čim prej izglasovali zakon o zaščiti pravic gejev in transspolnih posameznikov.
Če sodimo po razpravi, ki je potekala v japonskem parlamentu, se to v kratkem prav gotovo ne bo zgodilo. Eden od konservativnih zakonodajalcev vladajoče liberalnodemokratske stranke je prejšnji teden izjavil, da bi bila zaščita pravic pripadnikov skupine LGBTQ+ »slaba za ohranjanje vrste«. Drugi je menil, da bi bilo povsem absurdno transspolni ženski dovoliti uporabo ženskih sanitarij, o tem, da bi takšnim posameznikom dovolili, da tekmujejo za olimpijsko zlato, pa se sploh ni hotel pogovarjati.
Prav zaradi tega, ker bo Japonska, kot vse kaže, tudi kljub olimpijskim igram ostala zelo nizko na vseh seznamih varstva pravic skupine LGBTQ+, so hongkonški organizatorji upali, da bodo gejevske igre 2022 priložnost, da se njihovo mesto izkaže kot azijski prvak enakopravnosti. A zdaj pihajo iz Pekinga drugačni vetrovi. Ob besedo pravica vedno sodi tudi beseda svoboda. To pa je za konservativne lastnike hongkonške duše očitno dovolj, da »fobijo pred svobodo« poistovetijo s »homofobijo«. Pa čeprav bodo s tem uničili priložnost, da bi dišeče pristanišče znova zasijalo v mavričnih barvah.
❞
Odziv trenerja je bil vse drugo od tistega, kar je pričakoval. »Problem je samo v tem, da ti manjka izkušnja spolnega odnosa s pravim moškim,« ga je podučil trener in se ponudil kot ta »pravi moški«.