Slovenija je Jugoslavija, zato je ni
Štiriindvajset reprezentanc na evropskem prvenstvu v nogometu. Skoraj polovica evropskih držav, se opravičujem, Škotska in Wales še ne sodita med samostojne in neodvisne skupnosti po vzoru drugih držav, se na stari celini meri za naslov najboljšega, ali drugače, med seboj se poleg izrazito tehničnih veščin na športnem bojišču merijo različni narodi, kulture, značaji, znanje ... Slovenije ni med njimi, žal, toda poigravanje s tem, kako uspešna bi bila, kakšna bi bila in kaj bi bil njen zaščitni znak, je lahko eno najbolj vznemirljivih del pri sestavljanju mozaika »narejeno v Sloveniji«.
Pravzaprav se od prvih kvaliikacij za veliko tekmovanje po svetovnem prvenstvu leta 2010, na katerem je imela Slovenija zelo vidno vlogo in je bila reprezentanca oblikovana in nastavljena tako, da bi lahko (morala) zavlekla svojo izjemno zgodbo še najmanj na euro 2012, nogometni ustvarjalci vrtijo v začaranem krogu. Neuvrstitev najbrž najbolj sistemsko in tehnično selekcioniranega rodu, kot je bil afriški, na zaključni turnir na euro na Poljskem in v Ukrajini je, po moji presoji s časovne razdalje, usodno vplivala na slovenski reprezentančni nogomet.
Na letošnjem euru so se v osmino inala uvrstile tri od štirih sosed, od stoodstotnega izkupička je delilo le slabih deset minut. Italija je bila kot prebujajoča se velesila v Rimu prepričljiva in tradicionalno domoljubna, Avstrija navdahnjena in motivirana, Hrvaška pa kot vselej z močnim nacionalnim nabojem in tudi že tekmovalno rutino, ki jo premorejo res le velike nogometne sile. Ali samozavestni narodi! Madžarskemu zanosu je za las zmanjkalo sreče, v seštevku vseh nogometnih veščin je bila Madžarska izjemno močna v glavi in srcu, a slabša v znanju.
Slovenija je vpeta med štiri ljudstva, Romane, Germane, Ogre in Slovane, po nogometnem vzorcu med Italijane, Avstrijce, Madžare in Hrvate. Vprašanje za nogometne ustvarjalce je, po kom bi se lahko zgledovala. Slovenija ima težavo in je v skušnjavi. Trenutno nima izoblikovanega modela niti zgleda. Če bi lahko pojasnil približek tega, kaj sploh imamo, bi dejal, da je v nogometu največ »Jugoslavije«. Tako po nacionalnem ključu kot po vrednotah, ki so premešane.
Ali oznaka jugo, ki večinoma velja za negativno, kolikor toliko pije vodo, dragi bralci, presodite sami, toda v vsakem primeru je »naša stvar« izrazito improvizacijska in z nenehoma spreminjajočim se konceptom.
Pri oblikovanju nacionalne nogometne zavesti in ustrezne obrtne doktrine lahko slovenski oblikovalci brez težav izberejo le drugo – strokovno kolikor toliko ustrezen koncept. Kar zadeva zavest, ne morejo posnemati sosed, ki so, kako v nasprotju s trendi, ki jih narekujejo »kolonizatorji«, izrazito nacionalne. Vključno z Avstrijo in njenimi par »auslanderji«.
Če še končam to preigravanje nogometnega »Made in Slovenia«: lahko izberemo koncept in nogometaše, ne moremo pa pripadnosti v njihovih glavah. To so naši sosedi razčistili.