Malo prostora za rekreacijo

❞

Osebnost športnika se izoblikuje tako v dvorani kot zunaj nje; v drugem primeru je to odvisno predvsem od okolja – družine in šole.

V rekreativnih krogih ni nič bolj običajnega kot »fuzbal« ali »basket« na vroče sobotno popoldne, medtem ko se rokomet za zabavo igra bolj poredko. O razlogih za to in še o marsičem drugem z Urošem Mohoričem, nekdanjim rokometašem in direktorjem moških reprezentanc na Rokometni zvezi Slovenije.

Rokomet je najbolj slovenski olimpijski ekipni šport. Naša izbrana vrsta je na olimpijskem turnirju zaigrala trikrat (2000, 2004, 2016), medtem ko v drugih moštvenih igrah doslej nismo imeli predstavnikov na poletnih igrah. Iztok Puc, Uroš Zorman, Gorazd Škof, Beno Lapajne, Luka Žvižej, Vid Kavtičnik, Dragan Gajić in še bi lahko naštevali, so legende slovenskega športa; slovenska reprezentanca je imela tudi letos dobre možnosti za uvrstitev v Tokio, vendar ji je žal spodletelo na zadnji stopnički. Na kvaliikacijskem turnirju na Švedskem je končala na tretjem mestu, v japonsko prestolnico pa sta vodili prvi dve. O speciikah rokometne igre, čaru reprezentančnih akcij in o tem, zakaj ta igra z žogo v rekreativnih krogih ni tako uveljavljena kot nekatere druge, smo se pogovarjali z Urošem Mohoričem, nekdanjim rokometašem in direktorjem moških reprezentanc na Rokometni zvezi Slovenije.

Sodobna igra zahteva kompletnega igralca

Komurkoli, ki si je ogledal vsaj pet minut rokometne tekme, je jasno kot beli dan, da gre za enega najbolj kontaktnih športov. To pomeni, da je tudi možnost poškodb velika, zato ta šport ne dopušča zanemarjanja nobenega vidika splošne telesne priprave. »Rokomet se razvija v smer čedalje večjega poudarka na vseh oblikah moči: tako eksplozivne in hitre kot tudi vzdržljivostne moči,« pojasnjuje sogovornik in ugotavlja, da je podobno pri vseh ekipnih športih. »Kljub temu obstajajo nekatere speciike. Pri nogometu malo pomembnejšo vlogo igra vzdržljivost, pri košarki agilnost, pri odbojki eksplozivnost …«

Razlike obstajajo tudi med tipi igralcev. V osnovi igra pozna šest igralnih položajev in vratarja, ki pa ga je v napadu mogoče menjati za sedmega igralca. Če mora biti krožni napadalec močan na črti in karseda okreten na majhnem prostoru, je ena največjih odlik krilnih igralcev hitrost. Za zunanje igralce so običajno značilni dober pregled nad igro, močan strel z razdalje in brezkompromisnost pri prodorih proti šestmetrskemu prostoru. Poleg visoko razvitih gibalnih sposobnosti vrhunskega rokometaša odlikujejo tudi tehnična in taktična dovršenost ter psihološke, sociološke in kognitivne sposobnosti, še ugotavlja Mohorič. »Ti zadnji dejavniki še posebno pridejo do veljave v ekipnih športih, saj mora ekipa delovati kot eno, to pa zahteva veliko prilagajanja in razumevanja. Osebnost športnika se izoblikuje tako v dvorani kot zunaj nje; v drugem primeru je to odvisno predvsem od okolja – družine in šole.«

Težavno sobivanje klubov in reprezentanc

Kot večina ekipnih športnikov tudi rokometaši nastopajo na klubski in reprezentančni ravni. Ko je na vrsti reprezentančni premor, mora Mohorič kot direktor poskrbeti, da vse poteka gladko in da so vsi viri – tako človeški kot materialni – na razpolago. »V strokovne vsebine nisem vpleten z vidika izvedbe. Opažam pa, kako se vrtimo v začaranem krogu, pri čemer rokomet ni nobena izjema. V vseh športih si klubski in reprezentančni interesi do določene mere nasprotujejo. Na najvišji ravni se je težko popolnoma uskladiti. Klub ima svoje cilje in programe, reprezentanca svoje. In ker so igralci večino časa v klubih, reprezentanca težko posega v njihovo avtonomijo. Prilagoditi se mora stanju, v katerem pridejo na zbor.«

Kot aktualen primer navede slovensko košarkarsko reprezentanco, ki zdaj pili formo pred olimpijskim kvaliikacijskim turnirjem. Klubska sezona se ni niti dobro končala, ko je na vrsti že bila reprezentančna akcija. »Podobno se pri nas dogaja januarja, ko je na sporedu bodisi evropsko bodisi svetovno prvenstvo. Veliko je odvisno od časa. In ponavadi ga ni zadosti. V tem primeru

❞

Na rekreativni ravni so velike razlike v moči posameznih igralcev, kar lahko v tako kontaktni igri, kot je rokomet, kaj hitro privede do različnih poškodb.

kakršenkoli načrt, da bi nadgradili sposobnosti posameznega igralca, odpade. Pri vsakem je treba predvsem preveriti, ali je prišel spočit ali ne, in temu prilagoditi načrt dela.«

Druga zgodba je sodelovanje s klubi, ki nastopajo na nekoliko nižji ravni. Reprezentanca jim lahko kvečjemu pomaga, predvsem z izsledki meritev, ki jih izvajajo in na podlagi katerih je mogoče določiti prilagojen program dela za vsakega posameznika. V to kategorijo spada tudi delo z mladimi igralci. »Bistvena razlika je v tem, da so reprezentančne akcije mlajših selekcij poleti, kar omogoča daljše priprave. Tako lahko na njih izvajamo popolnoma drugačne treninge kot na članskih. Precej več poudarka dajemo razvijanju individualnih sposobnosti. Prav tako so vsi rokometaši mlajših selekcij še vedno v domačih klubih, s katerimi dobro sodelujemo in se usklajujemo, kar na najvišji ravni ni mogoče.«

Kaj pa rekreacija?

V rekreativnih krogih ni nič bolj običajnega kot košarka na vroče sobotno popoldne, medtem ko se rokomet za zabavo igra bolj poredko. Razlogov je več, glavni je najbrž dejstvo, da je rokometno igro težko zreducirati na manjše število igralcev. Če je košarka 3x3 po novem celo olimpijski šport, si je v rokometu kaj podobnega zelo težko predstavljati. Košarko je navsezadnje mogoče igrati tudi eden na enega, enako nogomet, za odbojko sta dovolj dva para ... »Problematična je tudi vloga vratarja: ta je zaradi strelov iz bližine v neprimerljivo večji nevarnosti kot pri nogometu. Poleg tega so na rekreativni ravni velike razlike v moči posameznih igralcev, kar lahko v tako kontaktni igri, kot je rokomet, hitro privede do različnih poškodb. Najbolj so ogroženi kolena, gležnji in ramenski sklep,« opozarja Mohorič.

Na slovenski rekreativni sceni je sicer nekaj tekmovanj, predvsem turnirskega tipa, na njih pa igrajo večinoma nekdanji rokometaši. »Tistemu, ki bi se vseeno na novo hotel preizkusiti v tem športu, bi svetoval, naj nasvet poišče pri teh veteranskih moštvih. Poleg tega naj seveda skrbi za čim boljšo splošno telesno pripravo s poudarkom na moči.«

Foto Thomas Samson Klub ima svoje cilje in programe, reprezentanca svoje. In ker so igralci večino časa v klubih, reprezentanca težko posega v njihovo avtonomijo.

Foto Annegret Hilse/Reuters Na kvalifikacijskem turnirju na Švedskem je Slovenija končala na tretjem mestu, v japonsko prestolnico pa sta vodili prvi dve.

Poleg visoko razvitih gibalnih sposobnosti vrhunskega rokometaša odlikujejo tudi tehnična in taktična dovršenost ter psihološke, sociološke in kognitivne sposobnosti, ugotavlja Mohorič.