Mojca Širok: Največji problem Slovenije je komunikacija premiera s svetom

Mojca Širok je odlična novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja, toda že dvakrat sem se z njo pogovarjala iz povsem drugega razloga, po izidu njene kriminalke. Prvič sva zaradi Pogodbe sedeli v stari Ljubljani, zdaj, ko je izšla druga knjiga iz trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj, pa sva se okoliščinam primerno slišali po zoomu. Več kot tisoč kilometrov razdalje me ni ustavilo, da ne bi Mojce poskušala prepričati, naj že enkrat da odpoved in se posveti pisanju krimičev. Sicer bi res izgubili vrhunsko novinarko, ampak dobili bi prav takšno pisateljico. Ne verjamete? Njena sveža kriminalka Evidenca je že v knjigarnah in na dopustu bo odlična družba.

Pravkar sem prebrala

vašo Evidenco, drugi del trilogije Rim–Ljubljana– Bruselj. Prvo moje vprašanje je torej: že pišete sklepni del?

Tretji del živim. Prvi del, Pogodba, je nastal kot nepričakovan izziv na trinajst let podlage. Napisala sem ga v Ljubljani, manj kot leto po vrnitvi iz Rima, vendar s tistimi trinajstimi rimskimi leti globoko v sebi. Evidenca je začela nastajati kmalu po izidu Pogodbe, v Ljubljani, kjer sem preživela tri leta med Rimom in Brusljem. Prvi del sem torej napisala v Ljubljani, ravno v času evropskih volitev, o katerih pišem, končala pa sem letos v Bruslju. Tretji del nastaja, se medi in ga živim, kdaj bo končan, pa … Lahko traja trinajst let, lahko tri, lahko pa deset mesecev.

Kot ljubiteljica kriminalk vsekakor navijam za zadnjo možnost. Da ne izdava preveč: preobrati v knjigi so me šokirali, mestoma sem celo pomislila: Mojca, kako ste lahko taki …

Prisežem, nisem kriva jaz, liki so me prisilili! (smeh) Na začetku sem za določeno osebo recimo mislila, da bo podobna meni, dodala sem ji še lastnosti treh ali štirih kolegic. Potem sem pisala, pisala in pisala in ugotovila, da sebe vedno bolj vidim v nekem drugem liku, ta oseba pa postaja vedno bolj čudna. Lani avgusta se mi je do konca izkristaliziralo, kako se bodo stvari končale, čeprav mi vse še ni bilo jasno do zadnje podrobnosti.

Po Pogodbi smo se vsi spraševali, ali so vsi glavni junaki živi in zdravi. Zdi se mi, da ste našli elegantno rešitev: preživele iz prvega dela ste postavili na stranski tir in v ospredje postavili nove junake. Boste v tretjem delu ponovili ta recept?

Glavna junaka iz Pogodbe sem zelo vzljubila in na koncu ugotovila, da za enega nekako ni jasno, ali je živ ali mrtev. V tretjem delu se bo gotovo nekaj ljudi ponovilo, ker sem Evidenco tako nastavljala. Podobno kot pri Pogodbi že maham v smeri Slovenije, čeprav dosti manj, pri Evidenci proti Bruslju maham kar z gorjačo in že dva od protagonistov sem spravila tja. Nekaj se jih bo torej gotovo ponovilo, čeprav bo šlo spet za čisto nepovezano zgodbo.

Ste to storili, da se vam ne bi primerila usoda Agathe Christie, ki ji je šel njen detektiv Poirot izredno na živce, doživljala ga je kot arogantnega tepca, a se ga ni mogla znebiti, ker je bil pri bralcih preveč priljubljen?

Pravzaprav ne. Moram vam namreč povedati, da ne pišem zaradi junakov. Klasični pisci detektivk pišejo, ker imajo glavnega junaka in tisoč idej in gre za strukturo, ki jo napolnjujejo. Pri teh dveh knjigah je bila vedno v ospredju zgodba. Ni me pritegnil žanr, struktura ali lik, okoli katerega bi gradila, kot recimo Tadej Golob gradi okrog Tarasa Birse ali Avgust Demšar okrog inšpektorja Vrenka. Pri meni je povod in vezna nit teh mojih političnih trilerjev vedno zgodba, to resnično ozadje –v Pogodbi italijanska mafija in njeno domnevno sodelovanje s politiko, v Evidenci pa domnevno pranje denarja italijanske mafije v posojilnih službah slovenskih igralnic in s tem povezana Služba državne varnosti in vloge nekdanjih uslužbencev Službe državne varnosti v gospodarskem sistemu samostojne Slovenije. Skratka, to je bilo tisto, iz česar je potem zgodba. Nikoli ni bilo na začetku nekega umora ali osebe, ampak dva resnična dogodka oziroma dogajanji, ki sem ju spremljala kot novinarka in o katerih sem si želela napisati kaj več. Novinarsko sem dogajanje v Italiji obdelala z vseh strani, v Sloveniji pa sem se s tem nehala ukvarjati dokaj hitro, ker sem se preusmerila v zunanjo politiko.

O pranju mafijskega denarja v slovenskih igralnicah ste za Mladino pisali povsem na začetku kariere, kajne?

Tako je, prvi tekst, s katerim sem na Mladini doživela preboj, je bil junija 1993 odmevni intervju z beneškim sodnikom Francescom Saveriom Pavonejem, ki je preiskoval delovanje italijanske mafije na severu Italije. V okviru te preiskave je prišel do stvari, o katerih pišem, namreč, da so mafijci prali denar v naših posojilnih službah. Oni s preiskavo od tam naprej niso mogli, saj takrat med policijama obeh držav ni bilo sodelovanja. Kot reče eden od junakov v knjigi: »Nas je zanimalo delovanje italijanske mafije, z drugo stranjo pa nismo imeli nobenih kontaktov.«

Do tega sodnika sem prišla, ko se je pri nas zgodila afera Hit. Na slovenski strani o tem ni nikoli potekala nobena policijska preiskava, vsaj ne, da bi jaz vedela. Potem so se začeli zaostrovati slovensko-italijanski odnosi, začelo se je Berlusconijevo obdobje, vsi so se ukvarjali z vojno v Bosni, jaz pa sem se po sili razmer preusmerila drugam in se k tej kriminalni zgodbi nisem nikoli več vrnila, čeprav je nisem pozabila, saj ni nikoli dobila epiloga. Predsednica preiskovalne komisije pri nas, ki so jo ustanovili leta 1993, je bila Polonca Dobrajc. Na koncu so izdali poročilo, ki se je osredotočalo predvsem na Hit, o povezavah z Italijo pa, tako kot v knjigi, ni želel govoriti nihče. Še vedno imam tudi vse članke STA, za knjigo sem jih seveda malo priredila.

Na začetku knjige je standardno opozorilo, da so vse povezave z resničnimi osebami naključne, pa vendar ste te stvari preiskovali kot novinarka in bralec se ne more nehati spraševati – kaj pa, če je vse res?

Tudi jaz se sprašujem, ali je mogoče vse res. Nastavki so resnični, to je dejstvo. Indici so takrat obstajali, in to veliko indicev. Italijanski državni organi so jih preiskovali, za slovenske ne vem. V Sloveniji se je s tem, kot rečeno, ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija. Kakšnih razkritij ni bilo, tako da vam na vprašanje, ali je vse resnično ali ne, ne znam odgovoriti. Jaz sem si vse izmislila in to, kar se dogaja v knjigi, je izmišljeno od prve do zadnje strani. Ne obstaja noben tak človek.

Torej ni resničnega Enza Berardija, ki ste mu namenili vlogo posrednika?

Berardi je pravzaprav še najbližje resnični osebi, toda nima zveze z njo, ker je popolnoma izmišljen. Obstajal pa je človek, ki mu je bilo ime Aldo Fanelli, Luigi Cicarelli in Gino Chiesa, imel je vsaj tri znana imena. Vse to mi je povedal ta tožilec. Ta tip je domnevno bil – tako italijanski preiskovalci – povezava med sicilijansko mafijo in slovenskimi posojilnimi službami. Živel je v Portorožu in je dejansko nastopal pred našo preiskovalno komisijo, ampak je zatrdil, da nič od tega, za kar ga italijanski preiskovalci preiskujejo, ne drži. Zagotovil je, da so zgodbe o njegovi povezavi z italijansko mafijo pravljice in znanstvena fantastika. Pojma nimam, kaj je bilo potem s tem človekom. Ampak Enzo Berardi nima nobene zveze z njim, Enzo Berardi je popolna izmišljotina.

Po knjigah Oblast brez obraza, Od Benedikta do Frančiška in Zadnji rimski cesar ste zdaj napisali dve kriminalki. Se že imate za pisateljico?

To me vsi sprašujejo, jaz pa ostajam ponižno zadržana. Zdaj namreč vem, kako je to težko. Samooklicati se za pisatelja je najlažja stvar na svetu, a sem raje previdna. Mislim pa si, da sem šla zdaj že dvakrat skozi ta ustvarjalni proces, doživela, kako čarobna stvar je, ko te dogajanje potegne in imaš občutek, da si ti tisti, ki stvari vodi, v resnici pa gre za pretakanje nekih energij, ki te silijo, da pišeš. Ljudje se v romanu spreminjajo, misliš si, da boš šel v eno smer, pa se znajdeš čisto na drugem koncu. Misliš, da se boš družil s takimi in takimi ljudmi, a se vmes spremenijo v čisto nekaj tretjega.

Zdaj si upam reči, da če že nisem pisateljica, sem pa lahko okusila, kakšen je pisateljski ustvarjalni proces, in si zelo želim, da bi se v njem še kdaj preizkusila.

Prihajate iz Nove Gorice, igralniškega mesta. Kako pravzaprav gledate na igralniško dejavnost? Ali prednosti pretehtajo slabosti?

Seveda. To je družbeni pojav, ki ga je nemogoče izkoreniniti, se ga pa da strogo regulirati. Nova Gorica kot mesto ima od tega veliko, in če je zadeva regulirana na vseh ravneh, od politične, gospodarske do socialne, lahko iz tega potegneš koristi, ki vračajo družbi. Poleg nujne psihološke pomoči za zasvojence lahko s prihodki gradiš vrtce, šole, ceste in to se mi zdi nekaj popolnoma legitimnega.

Hudo je, če je prepuščeno nereguliranemu prostoru, še huje pa, če je nezakonito. Nezakonite igre na srečo so bile prva zlata jama za italijansko mafijo, ko se je razvila iz fevdalne mafije. Ko se je pred več kot sto leti preselila s Sicilije, kjer je kontrolirala dninarje, zemljo in lastništvo zemlje, v urbano okolje, v Združene države Amerike, so bile igre na srečo njen prvi posel, skupaj z alkoholom med prohibicijo in prostitucijo. Najhuje za neko družbo je, da nad tem nima nadzora, da nad tem ne drži roke.

Poslušala sem, ko ste na Valu 202 govorili o odraščanju v Novi Gorici. Tako lepo ste povedali, kako se vam je zdelo, da so to mesto naredili samo za vas. Kako je bilo odraščati tam?

Lepo, kot za vsakega, ki odrašča v prijetnem okolju brez večjih težav. Svojega odraščanja se spominjam z veliko toplino in veseljem.

Ne samo jaz, tudi sošolci in prijatelji smo zelo čutili, da smo iz Nove Gorice, in to v teh dveh pomenih: iz Nove Gorice kot nove, novega mesta, ki je nastalo hkrati z državo, v kateri smo živeli, ker nam je bilo nekaj vzeto in smo to sami nadoknadili. Kdo bi rekel, da so nas s tem indoktrinirali. Tudi če so nas, je bilo to nekaj pozitivnega. Živeli smo v mestu, ki je nastalo zato, ker smo nekaj izgubili. Ves čas smo imeli občutek, da so ga zgradili zato, da bomo tam živeli mi. Nastali smo tam, kjer prej ni bilo ničesar, na praznem prostoru, na neki rani, ki se je s tem zacelila.

O Novi Gorici se širijo vse te urbane zgodbe, kako je brez svojega centra, kako je nastala kar tako, na nekih poljih in pokopališčih, a danes je uspešno in cvetoče mesto, v katerem se prepoznava na tisoče ljudi.

Prvi razlog je bil torej ta nastanek iz niča, drugi pa je bil meja. Ko so vlekli mejo, so jo vlekli čez dvorišča ljudi in ta meja je bila za nekdanjo Jugoslavijo, za sedanjo Slovenijo, huda rana. To je bil krvav rez v narodovo telo in mi smo ga čutili. Vedeli smo, koliko Slovencev je ostalo na drugi strani, koliko je ozemlja, kjer so v zgodovini vedno živeli Slovenci. Tako kot na Siciliji rečejo, da piješ mafijo z materinim mlekom, ker je tako vpeta v družbo, tako si bil včasih v Novi Gorici vpet v zavedanje, da živiš na območju, ki je nastalo zato, da zaceli živo rano.

❞

Največji problem Slovenije v tem trenutku je z bruseljskega vidika način komunikacije slovenskega premiera s svetom, predvsem z novinarji, njegovo delovanje na družbenih omrežjih, jezik, ki ga uporablja, in vsebine, ki jih objavlja. To pa tukaj doživlja zelo velik odmev, v negativnem smislu.

❞

Pozitivna stran covida je bila zame ta, da so ljudje, ki jih poznam, jih imam rada in so raztreseni po vsem svetu, naenkrat imeli čas in navado, da se družijo z menoj na zoomu. Tako smo imeli druženja ob aperitivu s prijatelji v Ameriki, na Novi Zelandiji ...

Ko sva se nazadnje pogovarjali po izidu Pogodbe, ste se ravno vrnili iz Rima, a spomnim se, kako ste zatrdili, da v studiu ne boste dolgo zdržali. Res ste šli kmalu v Bruselj. Zdi se, da je kariera dopisnice kot nalašč za vas.

Pri teh letih se moram kar strinjati z vami. V studiu se nisem nikoli počutila slabo in mislim, da sem tudi tam dobro opravljala svoje delo, na Odmevih ali v Globusu sem bila zelo zadovoljna in rada sem to delala. Čar adrenalina oddaje v živo je nenadomestljiv in moje naravno okolje. Toda to, kar počnem zdaj, mi je očitno še bolj všeč. (nasmešek)

Za Rim se zdi – morda tudi zaradi vseh knjig, povezanih z njim, ki ste jih napisali –, da vam je bil pisan na kožo. Kako se znajdete v Bruslju, ki je na prvi pogled precej bolj dolgočasno mesto?

Ker sem rasla v Novi Gorici, me je vedno zanimalo življenje na oni strani meje. Morda sem se tudi zato odločila za študij italijanščine, vsekakor pa se mi zdi, da bi bila moja profesionalna pot precej drugačna, če bi se rodila kje drugje.

V Bruslju mi je všeč, da sem lahko pri svojih letih in po tridesetih letih novinarskega dela še vedno na začetku. Zame je bil namreč največji čar Bruslja, da moram začeti povsem na začetku.

Ko sem šla drugič v Rim, je bilo, kot bi šla iz ene sobe v drugo. Nobenega profesionalnega ali vsebinskega šoka nisem doživela. Bili so neki novi ljudje, ki sem jih spoznala v dveh dneh, in potem mi je bilo vse jasno. Poznaš delovanje družbe, mehanizme, poznaš socialno tkivo, veš, kako se bodo razvijale stvari, vse je predvidljivo.

O Belgiji nimam pojma. Mesto dopisnika RTV v Bruslju je v 95 odstotkih povezano z zadevami Evropske unije, ampak kljub temu s kolegom Juričem pokrivava še Belgijo, Nizozemsko, Francijo in Luksemburg. Če ne bi bilo covida, bi veliko več potovala in poročala tudi o teh treh državah. Januarja, ravno dober mesec pred prvim lockdownom, sem bila recimo v Parizu na protestih rumenih jopičev.

Je vaše delo v pandemiji bistveno oteženo?

Težje ni, je drugače. Ko berem pripovedovanja ljudi, kako jim je pandemija spremenila življenje, kako so našli čas zase, pogledali navznoter, kako so začeli peči kruh ... Ravno zadnjič sem brala vašo kolumno, kako ste začeli vrtnariti in vrgli puško v koruzo, in s tem se identificiram.

Zame, za Igorja Juriča, Petra Žerjaviča in Petro von Wullerstorff, slovenske dopisnike v Bruslju, in tudi za vse druge dopisnike pri Evropski uniji se to ni zgodilo. Mi nismo imeli nobenega praznega leta, ko bi lahko pospravili omare, uredili knjižnico ali začeli drožiti. Za nas se ni nič ustavilo ali spremenilo, spremenilo se je zgolj to, kar počneva zdaj, da smo bili torej odrezani od živega stika in smo se preselili na zoom in podobne aplikacije. Trajalo je dva dni, da smo se preselili na splet in začeli delati na daljavo, toda delali smo ves čas. Tu so bile tiskovne konference, srečanja ministrov, zasedanja, vrhovi voditeljev, vse seveda hendikepirano, ker se o tako resnih zadevah, kot sta evropski proračun ali skupna kmetijska politika, moraš pogovarjati v živo.

Zdite se mi zelo družaben človek. Kako ste ta čas prenašali osebno?

Ko si potisnjen v neko novo situacijo, se prilagodiš. Kot mafija, ki se znajde v vsakem okolju in danes deluje na drugačen način, kot je delovala še pred tridesetimi leti, ko je pobijala tožilce z avtomobilskimi bombami. Prilagodiš se in vzameš, kar imaš. Zame so bili čez dan to sestanki na zoomu, pisanje na računalniku, v pisarno sem hodila samo na vklope, zvečer pa sem imela na zoomu družabno življenje.

Pozitivna stran covida je bila zame ta, da so ljudje, ki jih poznam, jih imam rada in so raztreseni po vsem svetu, naenkrat imeli čas in navado, da se družijo z menoj na zoomu. Tako smo se ob aperitivu družili s prijatelji v Ameriki, na Novi Zelandiji ... Včasih smo se dobili trije, ki živimo vsak na svoji celini in se nismo videli že sto let. Vsak je imel svoj kozarec, noge na mizi in smo klepetali, kot sicer ne bi nikoli.

Pogodba je bila uspešnica in ne dvomim, da bo z Evidenco enako. Kdaj pomislite, da bi novinarstvo obesili na klin in se prepustili literaturi?

Če bi bilo to finančno vzdržno, bi se takoj. V Sloveniji s pisateljevanjem razen redkih izjem ne moreš preživeti, pa še te izjeme ne živijo samo od knjig. Ta razlog me zadržuje, da nisem polnočasna pisateljica.

Drugi razlog pa je seveda, da imam novinarstvo rada. To, da si prevodnik med dogajanjem in svojim občinstvom, mi je še vedno všeč. Čeprav si včasih rečem, pa kaj mi je bilo tega treba, lahko bi bila že direktorica, urednica ali karkoli je pač človek po tridesetih letih kariere, toda to je samo sekunda, ker me dejansko ne zanima nič drugega kot to, kar trenutno delam, in očitno to še vedno delam zelo rada. Sicer bi se verjetno že potrudila, napisala še kakšno knjigo ali se kam prerinila. (nasmešek)

Situacije, kakršna je zdaj v slovenskem novinarstvu, ne pomnijo niti kolegi z najdaljšim stažem, od napadov politikov na družbenih omrežjih do nefinanciranja STA, kjer je ogroženih sto delovnih mest. Kam pravzaprav plujemo?

Svetli prihodnosti naproti. Globoko sem prepričana, da – četudi se v mojih romanih to nikoli ne zgodi – dobro vedno premaga zlo. Morje je trenutno zelo razburkano, a če se vsi zelo potrudimo in to, kar delamo, delamo dobro, ne more biti drugače, kot da na koncu zmagamo.

Kar se dogaja s STA, izvira po mojem mnenju iz popolne nevednosti, neizobraženosti in nepoučenosti. Da tako delaš s STA, pomeni, da nimaš pojma, kakšna dragocenost slovenske države je Slovenska tiskovna agencija. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Biblija v slovenščini in STA, to so trije temelji slovenske družbe in države! Kdo bo na nacionalni ravni poročal o obnovi lokalnega dovoza do osnovne šole v Črnomlju ali novi čistilni napravi v Slovenskih Konjicah? Nihče, če ne STA. Ali ljudje, ki tako delajo s Slovensko tiskovno agencijo, sploh vedo, da brez nje ne bi bilo ne vas ne mene, da je ogromno medijskih vsebin prepisanih od STA?

Agencije so nastale tako, da so jih imele v lasti medijske hiše, časopisi, radijske postaje in televizije. Več si jih je delilo, ker so potrebovali uniformiran servis pokrivanja vsega, od katerega so pobrali bodisi celotno vest bodisi napovedi bodisi vedenje o dogodku, ki so ga potem same razvijali.

STA je hrbtenica našega medijskega prostora. Vsaka tiskovna agencija je temelj informacijskega prostora v neki državi. Da greš ta temelj spodkopavat, je zločin, ker smo s tem vsi bolj revni. S tem spodkopavaš vse. Tri četrt slovenskih radiev in televizij lahko brez STA zapre vrata.

Rada rečem: ugasni STA za 48 ur, izklopi jim kabel, pa bomo videli! Bomo videli, kaj bodo govorili in kazali po privatnih televizijah, kaj bodo govorili po radiih. Bodo pobirali s spleta? Super, ampak tri četrt novic v slovenščini tudi tja pride iz STA!

Kako je Slovenija videti iz Bruslja? Smo res iz pridnega učenca postali problematičen dijak?

Ne, država kot taka ne. Ravno v tem času delam prispevek o pogledih novinarskih kolegov iz naših obmejnih držav na Slovenijo in nobeden nima slabe besede o slovenskih diplomatih, nihče ne dvomi, da Slovenija ni pripravljena na predsedovanje, vsi, ki to spremljajo od blizu, vidijo, kakšne strokovnjake in diplomate imamo tukaj. Nihče ne dvomi, da Slovenija tega na tehnično-strokovno-diplomatski ravni ne bo sposobna izpeljati. Nihče Slovenije niti ne enači z državo, kot je Bolgarija. Na uradni ravni tega seveda ne boš slišal, na zasebni pa ujameš, da je Bolgarija še večja skrb in grožnja EU, kot sta recimo Madžarska in Poljska zaradi sistematičnega vladnega načenjanja temeljev pravne države. V Bolgariji ne obvladujejo kriminala, ne obvladujejo mafijskih klanov in to je za evropski proračun velik problem. Neki Nizozemec ne bo gledal, kako njegove milijarde nekam ponikajo.

Slovenija ni nič od tega. Največji problem Slovenije v tem trenutku je z bruseljskega vidika način komunikacije slovenskega premiera s svetom, predvsem z novinarji, njegovo delovanje na družbenih omrežjih, jezik, ki ga uporablja, in vsebine, ki jih objavlja. To pa tukaj doživlja zelo velik odmev, v negativnem smislu.

Že skoraj leto in pol je glavna novica covid-19. Kako drugače je bilo pandemijo doživljati v Belgiji in v Sloveniji?

Situacijo sem zelo podrobno spremljala v Belgiji, Franciji, na Nizozemskem in seveda v Sloveniji, iz profesionalnih in tudi zasebnih razlogov. V prvem valu bistvenih razlik ni bilo. Vse države so delale enake napake in delale enake pozitivne korake, odzivale so se torej na približno enak način.

Velike razlike so bile potem v jesenskem valu, ko se je pokazalo, kdo se je iz prvega vala česa naučil, kdo je razumel, za kaj gre, in kdo je sprejel ukrepe, ki so v drugem valu pomagali, da se ni ponovil prvi.

Belgija je še danes med državami z najvišjo stopnjo smrtnosti, ampak to zato, ker je takrat v statistiko štela vse, ki so umrli s simptomi, podobnimi covidu-19. Amnesty International je Belgijo obtožila, da je pustila umirati stanovalce v domovih za ostarele, in tukaj je imela Belgija res zelo velik problem, toda podoben problem so imele številne evropske države. Razlika pri Belgiji je samo ta, da ni ničesar skrivala, da se je o vsem javno govorilo in da je belgijska vlada sprejemala vse obtožbe in se branila, kolikor se je lahko. O tem, zakaj se jim je to zgodilo, sem pripravila več prispevkov. Deloma je bila gotovo kriva razdrobljenost pristojnosti, pa delitve na valonski in flamski del. V drugem valu Belgija nobene od teh napak ni ponovila. Šole so bile ves čas odprte po hibridnem sistemu, otroci so bili po krompirjevih počitnicah en teden doma, potem so se spet vrnili v šole. Nekateri učenci so se menjavali na en teden, nekateri na nekaj dni. Kljub temu niso imeli z virusom nič bolj drastične situacije kot recimo v Sloveniji, kjer so bile šole dolgo zaprte. Terase so se v Belgiji odprle 9. maja, kakšne tri tedne za Slovenijo, tudi policijsko uro smo imeli dlje kot v Sloveniji. Pri odpiranju države je bila Belgija zelo previdna. Ukrepi so bili ravno tako strogi, toda esencialni deli družbe, predvsem šole, so delovali ves čas in to je bila bistvena razlika s Slovenijo.

Kako ste se v času pandemije vračali domov?

Glavni problem je bil, da je osrednje slovensko letališče, ki tudi nastopa v moji zgodbi, postalo slepo črevo evropskega potniškega prometa. Ljubljana je na koncu sveta. Da se sedem ur voziš v državo, ki je oddaljena 1200 kilometrov, in to z letali, ker pač ni povezav, je za članico Evropske unije tragično. Slovenska država se je trudila, kolikor se je lahko, a do nedavnega brez uspeha, ker je prvi od dveh prevoznikov, ki sta letela v Bruselj, šele ta teden spet vzpostavil direktno povezavo. Šla sem torej na klasičen roadtrip čez tri do štiri evropske države, da sem prišla domov.

Poletje je pred vrati, zato se spodobi tudi končati s knjigami. Kdo so prvi bralci, ki jim knjige zaupate v branje?

Pri Pogodbi prvo poglavje, tukaj pa prvi del sem najprej poslala prijateljem, ker sem hotela vedeti, ali sem na pravi poti ali je vse čisto brez zveze. Teh ljudi je malo in so zelo različni, od takih, ki radi berejo, do takih, ki kriminalke še niso imeli v rokah in sem jih morala dobesedno prisiliti, da so mi naredili uslugo, in takih, ki so prebrali že vse kriminalke na svetu. Pri teh ljudeh, ki me imajo radi, sem dobila prve spodbudne informacije, potem pa knjige v nastajanju ni videl nihče več. Ko sem 8. februarja naredila zadnjo piko, sem jo poslala svoji urednici Neli Malečkar, ki je znana po komentarjih, kot je: »Napletla si krasen norveški vzorec, me prav zanima, kako ga boš razpletla,« ki so me vedno spravili v paniko. Ona je bila prva, ki je knjigo prebrala, potem pa je bilo na vrsti še nekaj ljudi, med njimi prijateljica, ki je stara nekaj čez 30 let. Hotela sem namreč videti reakcijo te generacije. Trije novinarji spletnega portala so v Evidenci ravno z namenom, da prevajajo dogajanje nekomu, ki takrat ni bil še niti rojen, pa tudi zato, da pokažejo naravo našega poklica danes.

❞

O Belgiji nimam pojma. Mesto dopisnika RTV v Bruslju je v 95 odstotkih povezano z zadevami Evropske unije, ampak kljub temu s kolegom Juričem pokrivava še Belgijo, Nizozemsko, Francijo in Luksemburg. Če ne bi bilo covida, bi veliko več potovala in poročala tudi o teh treh državah.