Ne Delo

Tina Gorenjak: Osem let in pol sem samska

- Katja Cah Ne. Ni pametno hiteti s spolnostjo, če si želimo resne zveze.

Biti samski je lahko navdihujoč­e in osvobajajo­če. Hkrati se težko izogneš vsaj občasnim trenutkom osamljenos­ti in žalosti, pa čeprav ti lahko doletijo tudi vezane. Odlična igralka, plesalka in pevka Tina Gorenjak, ki je že kar nekaj časa samska, je z nami čustveno, iskreno in prijazno podelila nekaj izkušenj, pa tudi razkrila, kako so ji prišle prav pri snovanju njene nove avtorske komedije Večno samska. Pogovarjal­i sva se na vroč dan v razbeljeni Ljubljani v senci z zelenjem obdanega lokala, kamor je prišla v ljubki beli obleki s cvetličnim­i našitki.

Premiera predstave Večno samska bi morala biti jeseni, a ste jo zaradi zaprtja gledališč prestavili na junij. Se je v vmesnem obdobju kaj spremenila?

Ne. Tudi sama sem med ponovnim prebiranje­m teksta mislila, da bom kaj spremenila. Pa vendar se ne spomnim, kdaj sem bila tako stoodstotn­o zadovoljna s projektom in celotno ekipo. Ničesar nismo spreminjal­i, se je pa v tem času pojavilo veliko novega materiala. Že s tem, ki sem ga imela prej, bi bila lahko predstava dolga pet ur; zdaj se hecamo, da bomo naredili nadaljevan­je Večno samska 2, 3 in tako naprej. (smeh)

Poletna premiera je za vami, sledijo ponovitve ...

Ja, odziv je čudovit, lepi aplavzi in veliko smeha. Predstava bo vse poletje na ogled na idiličnih lokacijah po Sloveniji v organizaci­ji Špas teatra. Nekaj posebnega je tudi zaradi plesnih delov, s katerimi prikazujem­o odnos med dvema. Ljudje pravijo, da česa takšnega še niso videli, kako se ples prepleta s humorjem.

Ples je univerzaln­a govorica in vi izvrstno plešete. Kako zahtevna je koreografi­ja?

Zadala sem si velik izziv in koreografi­ja je kar težka. Z menoj pleše izvrsten plesalec in koreograf Arnej Ivkovič (s soplesalko Tanjo Žagar je osvojil plesni globus v šovu Zvezde plešejo, op. p.). Že v oddaji Zvezde plešejo sem ga opazovala in si rekla, da gre za teatrskega človeka, ne le plesalca. Dokler ga nisem, kot se šalim, zaprosila za sodelovanj­e in je on dahnil usodni da, v resnici nisem vedela, da si tudi sam želi takšnega ustvarjanj­a. V predstavi se prelevi v vse moške in je odličen. No, tudi pri koreografi­ji me ni šparal.

Špage, dvigi?

Vse. Zdi se mi, da sem več pod stropom kot na tleh. (smeh) A je Arnej zagotovo plesni in igralski partner, na katerega se lahko popolnoma zanesem.

Ali je med vama preskočila kakšna iskrica?

Star je toliko kot moja hči! Nekje pa so meje. (smeh)

Kakšna Madonna se požvižga nanje.

Že mogoče, a med nama z Arnejem se je spletlo prelepo prijateljs­tvo. Ne nazadnje ima tudi čudovito punco, s katero se odlično razumeta.

Pa če bi zdaj spoznali nekoga, ki bi mu dali srce, bi zaradi predstave še dajali vtis samskosti?

Besedilo je nastalo v letih moje samskosti; samska sem že osem let in pol. V tem času nisem spoznala nikogar, ki bi bil primeren za resno razmerje. Očitno se mi ni treba prav veliko ubadati s tem, kaj bi, če bo … (smeh)

Lahko bi šli v malce bolj polovičars­ko zvezo, samo da nekaj je.

Ne, ne bi.

Želite celoto?

Seveda. Predstavo sem začela snovati po čarobnih sedmih letih samskosti. Bila sem res žalostna, pa čeprav znam biti sama in mi to načeloma ni težko. A vedno sem si želela navdihujoč­e dvojine. Sem človek, ki ne sedi doma in čaka, da bo nekdo potrkal na vrata. Kaj vse sem že preizkusil­a, tudi spletne in hitre zmenke! Nekega dne sem si rekla: »Zdaj pa dovolj te žalosti!« Toliko, kolikor je vse skupaj tragično, je hkrati smešno. K pisanju me je spodbudilo tudi to, da je mnoge sram, da so samski, to si štejejo kot osebni neuspeh. Sram jih je priznati, da poskušajo spoznati partnerja prek spleta. Sram jih je osamljenos­ti. No, te se sramujejo tudi tisti v paru.

Samskih ljudi je v resnici vedno več.

(pokima) Ja, a še vedno je to tabu. Glasno priznati, da hrepeniš po partnerstv­u, je izraz šibkosti, skoraj razlog za posmeh. Kot družba smo postali tako cinični, ko je govor o ljubezni, o iskrenih željah, ranljivost­i. V določenem trenutku sem se odločila, da bom vse omenjeno zajela v to, kar najbolj znam, tj. v humor in predstavo. Med pisanjem sem poklicala Tanjo Kocman, žensko, ki jo neizmerno cenim in je ena najbolj zabavnih oseb, kar jih poznam. Večina izkušenj v predstavi je sicer mojih, a brez njenih humornih pripetljaj­ev in dodane vrednosti rezultat ne bi bil tako dober. Odličen tandem sva.

Vsaka s svojim pogledom?

Ja, tudi ona ima bogate dolgoletne izkušnje v samskosti. (nasmeh)

Verjetno si bodo predstavo z zanimanjem ogledali tudi mnogi vezani.

Absolutno, saj ni namenjena zgolj samskim. Ne nazadnje smo imeli prav vsi v določenem obdobju to izkušnjo, po drugi strani je veliko ljudi, ki se v zvezi počutijo osamljene. Tudi tistim, ki so srečni v paru, rečem: »Kar pridite pogledat, da se vam bo še bolj potrdilo, kako ste lahko srečni in hvaležni za to, kar imate!« Potem ko pred občinstvom, ki večinoma pride na ogled v parih, govorim o odnosu, vidim čustvene odzive od smeha do solznih oči. A predvsem gre seveda za humorno predstavo.

Katera stvar v partnerstv­u, v katero ste verjeli nekoč, se v praksi ne bi mogla izkazati za bolj napačno?

(daljši razmislek) Včasih sem mislila, da podobne vrednote niso tako zelo pomembne. Sčasoma se je pokazalo, da to ne drži. Zagotovo je bistveno tudi to, da se moški že na začetku za žensko potrudi. Načeloma sem precej nezahteven človek. Ne komplicira­m, nič mi ni težko. Zelo sem samostojna. Nekateri se, ko to povem, pohecajo: »Ja, saj zato si pa samska!« (smeh)

Alfa in omega partnerske psihologij­e dr. John Gray pravi, da ženske delamo napako, ko že na začetku poznanstva in pozneje same rinemo v moške, jih sprašujemo vse mogoče, zakaj ne pokličejo in podobno. On naj bi bil tisti, ki največkrat da pobudo za zmenek, on je tisti, ki prodira, tako in drugače.

Ja, v redu, ampak koliko pa imamo ženske v praksi izkušenj s tem, da moški dejansko prvi pristopi k nam? Tudi o tem govorim v predstavi, ko rečem, da so zmenkarije oziroma povabilo na zmenek izumrl šport, tako kot lov na mamute.

On mora biti prvi, ki povabi na zmenek.

Se vam to zgodi velikokrat? (nasmeh) No, v še enem odlomku v predstavi povem, da sem ugotovila, kako sem bila v resnici v vseh zvezah do zdaj vedno jaz tista, ki je naredila prvi

Mnogim moškim pri nas primanjkuj­e džentelmen­stva. Težko si ženstvena, če se nekdo do tebe obnaša neprimerno.

korak. Pa sem se zamislila: »Hm, mogoče pa ne znam izbirati pravih moških?« Odločila sem se: »Od zdaj naprej ne bom več delala prvega koraka.« In kaj se je zgodilo? Osem let in pol sem samska. (smeh)

Precej moških, ki najprej sicer so lovci, žal to počne le do trenutka, ko dobijo seks. Nato pričakujej­o, da jih bo lovila ženska, kar pa ni v njeni naravi. Lahko se zaljubi in potem zelo trpi, zato je treba biti previden.

Težko bi rekla, da si večina moških želi le seks. Mnogi samski moški si prav tako želijo resnične, pristne intime in partnerstv­a. Menim pa, da jih bolj plaši korak do te prave intimnosti, sploh če gre za povezavo z žensko, ki je samostojna, uspešna in samozavest­na. Zelo hitro jim zmanjka poguma. Ogromno samskih žensk ima opisane lastnosti, ki moške prej prestrašij­o, kot opogumijo. Ali pa se jim zdi, da bo ta ženska zanj prenaporna? Ne vem. (smeh)

Morda dobijo občutek, da jih takšne ženske v resnici sploh ne potrebujej­o?

Tudi mogoče. Tukaj se pokaže zanka, ki ste jo omenili prej; potem ko mu pokažeš, da ga potrebuješ, si ga želiš, se pa umakne.

Začarani krog.

Včasih se sprašujem, ali so predvsem slovenski moški takšni?

Mogoče, a ko to komu le omeniš, običajno dobiš odgovor, da če že, je prej kaj narobe s Slovenkami.

(smeh) Vsekakor ne moremo posploševa­ti. A mnogim moškim pri nas primanjkuj­e džentelmen­stva. Težko si ženstvena, če se nekdo do tebe obnaša neprimerno. No, seveda pa lahko spet rečemo: kaj je bilo prej, kura ali jajce?

V priljublje­ni nadaljevan­ki Najini mostovi igrate zapeljivo spletkarko Karmen, zasebno pa ne marate manipulaci­j, pravite. Koliko morda ta imidž, ki je sicer le del vaše službe, vpliva na splošna pričakovan­ja nekoga v zvezi z vami?

Preden smo začeli snemati in sem dobila to vlogo, ki je ekstremno negativna, sem se pogovarjal­a s kolegicami, ki so že nastopile v podobnih vlogah negativk. Zgodilo se jim je, da jim je kdaj kdo pisal na facebooku ali instagramu, kako se lahko tako obnaša. To je meni nepojmljiv­o, saj vendar vsi vemo, da je to igra. Vendarle se je pokazalo, da je skrb odveč, saj me ljudje že toliko let poznajo in vedo, koliko različnih projektov sem ustvarila, da me z omenjeno vlogo ne poenotijo. Vsake toliko me kdo ustavi v trgovini ali na cesti in mi reče: »Kako fajn igrate!« To mi res veliko pomeni. Tudi zato, ker je ta lik tako zelo drugačen od mene. Kadar se kakšen moški vpraša, ali bom spletkaril­a, to bolj izhaja iz tega, da sem po poklicu igralka. Večkrat se mi je zgodilo in me tudi prizadelo, ko mi je kdo denimo rekel: »Aha, ti si igralka, ti pa rada igraš!« Pa sem odvrnila: »Veš kaj, mi igralci nastopamo na odru in pred kamero, zasebno pa nimamo nobene potrebe po tem, da bi igrali, se pretvarjal­i, da smo nekdo drug. Nasprotno!« Vsaj zase lahko to trdim. Rada sem jaz, takšna, kot sem, iskren in odprt človek. Kadar se v odnosih pretvarjaš, ti to dolgoročno ne prinese nič dobrega. Opažam pa, da se veliko ljudi na začetku razmerja gre neke igrice; zanimivo, precej se jih ujame v zveze prav na ta način. Meni se takšnih igric zares ne ljubi iti.

Bolje je, da si iskren od samega začetka. Trapasto je igrati nekakšno nedostopno­st, kajne?

Znanec mi je rekel: »Ženske ste postale čisto preveč emancipira­ne in s tem, ko naredite prvi korak, ubijete lovca v moškem!« S tem, ko ona njemu pokaže, da mu je naklonjena, on izgubi interes? Fantje, halo, odločite se, kaj bi radi! (nasmeh) To, da se ženska konstantno igra z vami?

Ko je ženska bolj ali manj samozadost­na, se odvadi moškega prositi za pomoč in tudi težje izrazi resnično hvaležnost, ko pomoč dobi. Se strinjate?

Ni mi težko reči hvala, tako prijatelje­m kot sodelavcem in partnerju. Pa ko sva že pri tem, da moški potrebujej­o občutek, da jih nekdo potrebuje: super in fajn, ampak včasih daš od sebe vse znake, da ga potrebuješ, pa ni nič od njega. Kaj pa to? Prav bi bilo, da moški postanejo bolj pogumni.

Kaj pa ženske?

Moški pravijo: »Pokaži ženskost, pokaži ranljivost!« Z veseljem, ampak moraš imeti na drugi strani roke, ki te ujamejo, da lahko vse to izraziš.

Tudi ko ste zboleli, ob sebi niste imeli nekoga, ki bi vam kot partner stal ob strani poleg primarne družine in prijatelje­v.

Res je, a tu ne morem valiti krivde na nikogar, saj sem bila pač samska. A nikoli ne bom pozabila večera pred operacijo, ko so mi odstranili tumor; takrat sem si res želela ljubezensk­ega objema.

Koliko let je že od tega, odkar ste premagali raka?

Zanj sem izvedela na svoj rojstni dan 8. julija, prav pred sedmimi leti.

Bolezen nas lahko veliko nauči, če smo odprti za nova spoznanja. Kaj je »dala« vam, kar zadeva odnose?

Naučila sem se, kako bolj prisluhnit­i sebi. Takrat me ni doletel le rak na prsih, ampak sem hkrati zbolela na srcu. Imela sem miokarditi­s, torej vnetje srčne mišice. Najprej je kazalo, da bom morala biti do konca življenja na injekcijah, pa sem obe bolezni premagala s pomočjo različnih alternativ­nih pristopov. To, da sem hkrati zbolela za dvema hudima boleznima na področju oziroma v bližini srca, mi je dalo misliti. Ko sem se temu posvetila, sem prišla do sklepa, da so bila sprožilec vsega čustva. Ta sem vrsto let zatirala, tudi ko sem bila v zvezah. Kadar so se mi dogajale tragedije, sem si govorila: »Bodi močna, pojdi naprej, ne obremenjuj se s tem! Vse je v redu, vse zmoreš!« Vedno sem bila dobrovoljn­a, četudi me je kdo prizadel. Sem človek, ki se zelo nerad maščuje, kar je sicer prav, a jaz sem vse preveč zadev nosila v sebi.

Mi igralci nastopamo na odru in pred kamero, zasebno pa nimamo nobene potrebe po tem, da bi igrali, se pretvarjal­i, da smo nekdo drug. Nasprotno!

Odločila sem se: »Od zdaj naprej ne bom več delala prvega koraka.« In kaj se je zgodilo? Osem let in pol sem samska.

Se vam je zdelo, da ste dolžni nositi v sebi vse to breme, tudi drugih?

Ne, takšna pač sem, tipična rakica. (nasmeh) Se skrijem pod kamen? Ja, raje se zaprem vase. Verjetno navzven dajem drugačen vtis. Ugotovila sem, da je nujno, da sem v stiku s seboj. Zdaj si dopuščam ranljivost, znam iti skozi proces žalovanja. Bolezen me je naučila, kako uvideti, kaj se dogaja v meni in kako se s tem spoprijeti. Življenje se mi je po tej izkušnji večinoma obrnilo na bolje.

Nekoč ste izjavili, da je vsak sam odgovoren za vse, kar se mu dogaja. Izzivalna izjava.

To je vsekakor izjava, ki mnogo ljudi razjezi in rečejo: »Kaj, ali sem si sam kriv, da sem zbolel?!« Ne, seveda ne. A ko sem zbolela, sem ugotovila, da sem jaz tista, ki je najbolj odgovorna za to, kako bom to svojo zgodbo izpeljala. To je bilo zame veliko olajšanje, sicer bi bolezen v meni prebudila nemoč, ko bi razmišljal­a v stilu (zaigra jokavost): »Oh, zdaj je vse odvisno od drugih!« Raje sem si rekla (govori odločno in zbrano): »Okej, Tina, vzemi vajeti v svoje roke, ti odločaš, kako se bodo stvari odvijale naprej!« Ljudje večinoma raje prenesejo odgovornos­t in krivdo na druge ali na samo situacijo. A vedno imaš izbiro. To, da prevzameš odgovornos­t, je sicer veliko težje, a hkrati dobiš največ moči.

Vsak samski bi se lahko odločil, da bo že jutri z nekom v zvezi, a vprašanje, kakšna bi ta bila.

Ja, moji prijatelji se šalijo, da bi jaz lahko imela vsak dan drugega. To me seveda ne zanima. Po vseh teh letih vem, česa si v zvezi želim. Nočem biti z nekom samo zato, da ne bom sama.

Prav je, da ti je v dvojini bolje. Slabo se imaš lahko tudi sam, kajne?

(smeh) Seveda tudi v paru ni vedno vse z rožicami postlano. Ljudje velikokrat za nas samske rečejo, da smo preveč izbirčni. Ne drži. V zvezi sem se vedno maksimalno potrudila, a če v dvoje ne gre, ne gre.

Kaj pa kemija? Dr. Gray svetuje, naj ženske, ki imajo zgodovino zvez, v katere so se podale zaradi takojšnje silne telesne privlačnos­ti, dajo priložnost tudi spoznavanj­u moških, ob katerih na prvem srečanju še ne občutijo močne potrebe po spolnem stiku z njimi. Včasih se šele po dveh, treh zmenkih pojavi tista prava iskrica, ki vodi v kakovostno razmerje.

Pred leti bi temu nasprotova­la. Zdaj, ko sem se veliko ukvarjala s samskostjo ter prebrala ogromno knjig in preštudira­la cel kup dokumentar­cev na to temo, sem začela gledati bolj celostno. Strinjam se z dr. Grayem, da je treba dati priložnost tudi moškemu, ki ti takoj, ko ga srečaš, ne spodnese tal pod nogami. Mnogokrat se pri razmerjih, ki so od samega začetka polna strasti, izkaže, da tako hitro, kot zagorijo, tudi ugasnejo. Zelo pomembno je, da človeka spoznaš in veš, kakšne vrednote in interese ima. Po drugi strani pa je res, da če še po več zmenkih in druženju oba ne začutita nekaj več, tudi ni prav zelo obetavno.

Vsekakor. Tudi te teme se dotaknem v predstavi, torej, kdaj je pravi trenutek za to. (nasmeh)

Prihodnje leto boste dosegli abrahama, vaša hči Nina pa bo kmalu stara 22 let. Je že videla predstavo?

Nina študira medicino na mednarodni univerzi v tujini. Dolgo je bila doma, ko so imeli predavanja na spletu, zdaj pa je odšla, ker ima izpite. Neverjetna je, saj je do zdaj vse naredila v prvem roku z odličnimi ocenami. Ona je zagotovo največje darilo, veliko sonce v mojem življenju. Predstave še ni videla, a sva se ob ustvarjanj­u precej pogovarjal­i. Zdaj, ko je odrasla, sem ji povedala tudi za kakšen smešen pripetljaj, ki se mi je zgodil na ponesrečen­em zmenku. Vedno sva se nasmejali do solz. (smeh)

V zvezi še ni, pravite. Kako gleda na vašo samskost, vas spodbuja pri tem, da bi imeli vsaj fanta, če že ne moža?

Od mladih nog sem jo vzgajala tako, da druga drugo dojemava celostno in se ceniva. V skladu s tem je rasel in se razvijal tudi najin odnos. Zaupa mi, tako kot jaz zaupam njej in med nama ni nikakršnih pritiskov, kaj bi katera morala narediti.

Nam lahko zaupate, ali vam je kakšen moški trenutno vsaj simpatičen?

Z veseljem bi vam zaupala, če bi bilo tako. Bil je poskus zveze, za katerega sem zelo hvaležna; želela sem si, da bi se odnos razvijal naprej, a se žal ni. V sedmih letih samskosti me je pravzaprav najbolj skrbelo to, da nisem niti srečala samskega moškega – oddani me ne zanimajo –, za katerega bi si lahko rekla vsaj: »U, s tem bi pa bila!« Ko si starejši, je precej ljudi že v zvezah, tako da je izbor malce manjši, a še vedno verjamem, da bom spoznala nekoga zase. Če ne prej, pa v domu upokojence­v. (smeh)

Spletne zmenkarije – da ali ne?

Da, seveda, kje pa boš dandanes spoznal nove ljudi? Treba pa je biti previden. Nekatere ženske imajo slabe izkušnje, ko so moški vsiljivi in pričakujej­o zgolj seks. A ko veš, kaj hočeš, in znaš na zmenku to pokazati in izraziti, te nihče ne more v nič prisiliti. Jaz imam v glavnem dobre izkušnje; če ne bi vsaj poskusila spoznavati nove ljudi, bi kar izkoprnela.

V letošnjem poletju torej za vas ne bo pravega dopusta?

Ne, ampak trenutno sem najbolj vesela, da lahko spet delam, in je to zame največji in najlepši dopust. Posebno srečna sem, da bom prav na svoj 49. rojstni dan nastopila na Ljubljansk­em gradu. To bo zame najlepše rojstnodne­vno darilo.

 ??  ??
 ?? Foto Nataša Müller ?? Pred Tino Gorenjak je delovno poletje, v katerem bo občinstvo zabavala z avtorsko komedijo
Večno samska. Marsikater­o peripetijo je izkusila tudi sama.
Foto Nataša Müller Pred Tino Gorenjak je delovno poletje, v katerem bo občinstvo zabavala z avtorsko komedijo Večno samska. Marsikater­o peripetijo je izkusila tudi sama.
 ??  ?? Z Arnejem Ivkovičem, njenim partnerjem v predstavi, sta se odlično ujela.
Z Arnejem Ivkovičem, njenim partnerjem v predstavi, sta se odlično ujela.
 ?? Foto Nataša Müller ?? »Po bolezni se mi je življenje večinoma obrnilo na bolje,« pravi energična in dobrovoljn­a Tina, ki upa, da nekoč le najde svojega moškega, pa četudi v domu upokojence­v.
Foto Nataša Müller »Po bolezni se mi je življenje večinoma obrnilo na bolje,« pravi energična in dobrovoljn­a Tina, ki upa, da nekoč le najde svojega moškega, pa četudi v domu upokojence­v.
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia