Svobodo in pravico za vse
V spomin na deklaracijo o neodvisnosti od Velike Britanije iz daljnega leta 1776 Američani praznujejo svoj največji praznik četrti julij. Na v njej zapisane besede o iskanju sreče ter z mislijo na »en narod, nedeljiv, s svobodo in pravico za vse« so milijoni prisegali in še prisegajo ameriški zastavi, zdaj si je znana športnica med poslušanjem državne himne na glavo poveznila majico z napisom o atletskem aktivizmu in se pritožila, da so ji himno zavrteli nalašč. Kaj se dogaja z Ameriko?
Nikoli nisem rekla, da sovražim to državo, je pozneje tvitnila temnopolta metalka kladiva, ki si prizadeva nastopiti na tokijskih olimpijskih igrah. A če je znameniti južnoafriški bojevnik za človekove pravice Nelson Mandela še mislil, da je šport mogočnejši od vlad pri premagovanju rasnih pregrad, se v sodobnih ZDA kažejo drugačni trendi. Gwen Berry se ne vidi kot predstavnica ZDA, vidi se predvsem kot predstavnica ameriških žrtev sistemskega rasizma. Že leta 2019 je v Limi dvignila pest med igranjem pesmi Star Spangled Banner, ki jo je ustvaril odvetnik in amaterski pesnik Francis Scot Key, potem ko je doživel britansko bombardiranje ameriških ladij v baltimorskem pristanišču.
Pesem v tretji kitici res govori o plačancih in sužnjih, a te besede naj bi bile opisovale nekatere britanske vojake, poleg tega te kitice običajno ne predvajajo več. Berryjeva jih vendarle razume kot pomanjkanje spoštovanja do temnopoltih Američanov in v teh očitkih je najbrž združena vsa zapletenost nove ameriške prebujenosti. Gibanje »woke« poskuša prelomiti s preteklostjo, a prav ta jim omogoča upor proti sprejetim dejstvom. Kritiki opozarjajo, da si lahko ignoriranje državne himne dovoli predvsem zato, ker je Američanka. Kitajska atletinja, ki bi naredila kaj takšnega, bi morda končala v zaporu, dodajajo, vsekakor pa je ne bi več videli na mednarodnih športnih prireditvah.
Obračun s starimi resnicami
V letu pandemije in nemirov po smrti temnopoltega Georgea Floyda med policijsko aretacijo v Minneapolisu pa številni Američani vendarle vse manj verjamejo tudi v dosedanje resnice o naseljevanju ZDA. Opozarjajo na nesrečo prvotnih prebivalcev in zasužnjevanje afriških in res je minuli teden predstavniški dom odločil, da odstranijo kipe nekdanjega vrhovnega sodnika Rogerja Taneyja, ki je nasprotoval odločitvi predsednika Abrahama Lincolna za ohranitev enotnosti države in osvoboditev sužnjev z državljansko vojno, ter predsednika sužnjelastniške konfederacije Jeffersona Davisa.
Proti je glasovalo 120 republikanskih kongresnikov, v prepričanju, da poskušajo demokrati polepšati zgodovino in prikriti lastno vlogo v ohranjanju podrejenega položaja temnopoltih tudi po žrtvovanju stotisočev severnih vojakov v vojni 1861–65. Prav deklaracija o neodvisnosti in ameriška ustava sta spodbudili njihovo osvobajanje, poudarjajo, pa tudi gibanja za državljanske in človekove pravice po vsem svetu. A to je veljalo prej, zdaj tako imenovana kritična teorija rase obračunava s starimi resnicami. Nekdanja novinarka časopisa New York Times Nikole Hannah-Jones je marsikje uveljavila prepričanje, da je najpomembnejši dogodek ameriške zgodovine prihod afriških sužnjev leta 1619.
Položaj je tako vroč, da so med nedavno nočno zabavo na newyorškem parku Washington Square Park 66-letnemu prodajalcu hitre hrane zlomili nos le zato, ker ameriške zastave na svojem vozilu ni hotel zamenjati za zastavo gibanja LGTBQ. Egiptovski priseljenec Nader Hassaneen je končal v bolnišnici, v vse več ameriških okrajih pa so mavrične zastave bolj dobrodošle kot ameriške. A smo znova priča ameriškemu paradoksu, ki običajno tudi prestopanje meja postavi v pravo luč, pa naj je to ta trenutek videti še tako iluzorno. Parade ponosa označujejo svobodoljubna gibanja za pravice spolnih in drugih manjšin, ki so se leta 1969 začela prav v newyorškem baru Stonewall Inn na ulici Christopher Street.
Prebujenje in novi kaos
Demokratska administracija zdaj Američanom dovoljuje, da si v uradnih dokumentih sami izberejo spol, in res, zakaj bi se država vpletala v zasebna življenja? Tudi takšno prepričanje je v večini, razbiti nos newyorškega prodajalca hitre hrane pa vendarle kaže, da tudi najbolj svobodomiselna gibanja včasih prestopajo meje. Tako kot v šestdesetih letih minulega stoletja bo moralo »prebujenje« poiskati modus vivendi z načeli ameriške države. Zaradi kriminala, ki se je v minulem letu močno povečal v večini ameriških velemest, so najbolj prizadete prav temnopolte skupnosti in številni manjšinski politiki se omejujejo od novega kaosa.
Za nekatere so poleg tega učenja kritične teorije rase – rasistična. S tem se vse bolj ukvarjajo tudi šole, a se številni starši že upirajo, in to ne le starši belih otrok, ki so po teh prepričanjih izpostavljeni travmatičnemu položaju, tudi mnogi temnopolti nočejo, da bi njihove otroke obravnavali kot prirojene žrtve. Če se bo lahko država v miru razvijala naprej, se bo morda tehtnica uravnovesila prav zaradi pretiravanja sedanjih osvobodilnih gibanj.
Odgovor je, kot vedno, v osebnem. Ta članek sem zaključevala v avtu med čakanjem pred zdravniško ambulanto na »napačni« strani ameriške prestolnice. Na skoraj popolnoma praznem parkirišču je tik ob mojem ustavil avto z zatemnjenimi okni in temnopoltim voznikom, rap glasba je glasno odmevala iz njega. Prijela sem že za ključ z daljinskim upravljanjem, da bi zaprla vsaj okna, ko je mladenič, ki je izstopil iz njega, prijazno pozdravil in se odpravil po svojih opravkih. Tudi washingtonska Anacostia ni več tisto, kar je bila nekoč.