Čevelj razkril, zakaj nazadujemo
❞
Menjava kopačk Hrvata Anteja Rebića je postala nacionalni problem, naš podoben je bil med ključnimi ustvarjalci spregledan.
Evropsko prvenstvo v nogometu brez udeležbe sosedov bi bilo piškavo. Ali vsaj veliko manj zanimivo. Pogled v »sosedovo posteljo« vedno lahko odkrije več, morda preveč. Odvisno od tega, kaj želimo videti. Nogometni pogled je, žal, razkril, česar si nismo želeli videti. Slovenski reprezentančni nogomet, ki ima temelje v klubskem, je tam, kamor sodi: zelo blizu dna.
Ključno nerazumevanje med nogometnimi ustvarjalci in športno ali nogometno javnostjo je povezano s kritiko. Kdo jo izreče, zakaj jo izreče in kako jo argumentira. Tudi v tem delu smo v Sloveniji posebni.
Tezo lahko argumentiram z neposrednostjo najboljšega slovenskega nogometaša v zgodovini Braneta Oblaka. Joj, kaj bi brez njega? Njegove iskrive in vselej neposredne besede praviloma zadenejo. Redko zgreši ali se moti pri oceni, tudi kadar mu uide kakšna neumnost, jo zlahka povežem s tem, kaj je želel povedati in kam jo je usmeril. Tudi zakaj. Skratka, Oblakove ocene po mojem imajo meso. Za druge, in teh ni malo, so bedarije. Tudi Srečko Katanec v tem ni daleč, medtem ko je Zlatko Zahović izrazito špekulativen. Razmišlja in deli misli po principu, kar mu ustreza. Preračunljivo! A se zelo zaveda in ve, kaj je dobro in kaj slabo.
Poznavajoč »sveto« trojico, si bom privoščil primerjavo o komentiranju nedopustne nogometne šlamparije. Izzval me je hrvaški primer in menjavanje čevlja Anteja Rebića v trenutku, ko so Španci lovili zaostanek in ga ob njegovi odsotnosti tudi ujeli. Ni bila edina podrobnost, ki je vznemirila strokovno javnost, a je imela, tudi zaradi kritičnega odziva nogometnih veličin, avtoritet, velik odmev. Prepričan sem, da bo epilog tak, da si v prihodnjih letih niti en reprezentant ne bo upal menjati kopačk v neprimernem trenutku. Rebić je postal domala nacionalni sovražnik številka 1.
Zdaj pa k našemu, že pozabljenemu primeru, ki je Slovenijo izločil iz boja za uvrstitev na SP leta 2018. V odločilni tekmi za 2. mesto v skupini proti Slovaški v gosteh je Slovenija izgubila z 0:1. V odločilnem trenutku je Benjaminu Verbiču spodrsnilo, Slovaki pa so bolj ali manj zaradi tega spodrsljaja zabili gol. Svojeglavi Vojničan je igral v neprimernih čevljih.
Ni mi treba posebej razlagati, da je ta podrobnost ostala v senci (ali bila celo nevidna) kritik Katančevih takšnih ali drugačnih taktičnih ter igralskih odločitev. Selektor je bil nazadnje glavni krivec. Saj je res bil, on je izbral igralca.
Oblakov javni odziv bi bil slikovit in bi jasno dal vedeti, kaj si misli o igralcu, Katančev, da ne more vplivati na igralčevo odločitev, če sam ne ve, kaj je prav, Zahovićev pa, saj veste, igralec najbolje ve in čuti, kaj mu najbolj ustreza.
Del razvoja in oblikovanja celovite nogometne zgodbe je tudi neposredno, kritično in argumentirano izstavljanje računov, za marsikoga bi pomenilo tudi soočenje z neprijetno resnico. Je prej spodbuda kot blatenje. V slovenskem nogometu se je ta del preprosto izgubil. Oziroma »oblaki« so izolirani in neslišni. Ali pa tečneži in bedaki!