Življenje brez plezanja? Nemogoče!
❞
Morda se sliši nenavadno za Hrvata, a jaz to živim, zjutraj se zbudim s plezalskimi načrti. In bolečim hrbtom.
Boris Čujić je plezalska legenda v državi, kjer s tem športom niso na ti. Štiri desetletja vertikal, od športnih do velikih sten skoraj vseh celin, opremljevalsko-plezalski pečat je Zagrebčan pustil v svojem drugem domu Paklenici, navrtal malone vse, kar je v lepi njihovi mogoče, nekoč veljal za človeka, ki je edini plezal v vseh slovenskih plezališčih. Je prvi jugoslovanski prvak v hitrostnem plezanju, pisec plezalnih vodnikov in direktor. Zjutraj ima pol ure težave, nato pride k sebi in vsaj trikrat na teden je v skali. Lani je 59-letnik spisal knjigo Zlata leta in z njo v rokah v sredo predaval na 15. Festivalu gorniškega filma v Domžalah.
Predstavljajo ga kot legendo hrvaškega plezanja, kar ne pomeni, da je odšel v legendo, ne, še vedno pleza. Ne ve, kaj ta izraz pomeni drugim, a »plezam štirideset let, ukvarjal sem se z vsemi vrstami plezanja, od klasičnega alpinizma, velikih sten, ekspedicij, lednega, športnega plezanja«, bil je prvi Hrvat, ki je splezal težke smeri v Alpah, pa prvi, ki je v športni različici premagal magično težavnost 8a. Tekmoval in zmagoval je v športnem plezanju, tudi v Sloveniji, »veliko sem plezal z vašimi plezalci, sem pa tudi opremil ogromno športnoplezalnih smeri na Hrvaškem«. To je 59-letni Boris Čujić. Iz Zagreba.
Meščan se je s plezanjem srečal po naključju. V planinskem društvu je bilo neko dekle, ki jo je želel osvojiti, »vpisal sem se v PD Velebit, šel na predavanje, bilo mi je všeč«. Bilo je leta 1980. Šel je v alpinistično šolo in počasi se je začelo dogajati v vertikalah. V Zagrebu je bilo tedaj več društev, a tri so imela alpinistične odseke, sekcije. Biti alpinist v Jugoslaviji, sploh v Zagrebu, pove Čujić, »je bilo tedaj precej bolj komplicirano kot zdaj«. Ono dekle je osvojil, ampak je po enem mesecu odšla. Alpinizem pa ostal.
V Zagrebu ni plezališč na dosegu roke, »vedno se je bilo treba kam peljati, nam najbližji hrib je bil Klek«, seveda ne avstrijski Veliki, »ta je pri Ogulinu. Iz Zagreba smo potrebovali dve uri z vlakom.« Tam je stena visoka 160, 170 metrov, prava alpinistična. »Zdaj so nekatere smeri opremljene tudi športno.« Pa skala je slaba, podobna alpski, dober trening za tovrstne gore. Če so se odpravili plezat v Alpe, pa je šlo z vlakom do Zidanega Mosta, prestop za Ljubljano, tam na avtobus do Mojstrane ali Kranjske Gore, Kamniške Bistrice. Še to zanimivost navrže Čujić, prve alpinistične smeri v hrvaškem Kleku je plezal slovenski legendarec Franček Knez.
Dolge športne
Od vseh vrst plezarije so Borisu najbližje dolge športne smeri. »To so velike stene z dobro navrtanimi smermi, meni najljubša, kjer sem splezal najtežje smeri, kot prvi, in jih tudi opremljal, je Anića Kuk v naši Paklenici. Stena je visoka 350 metrov.« Dolge športne, večraztežajne smeri. Tu se ustaviva, saj je znamenito plezališče izgovoril z naglasom na črki e, ne na prvem a, kar sem iz ust slovenskih vertikalarjev slišal milijonkrat. Torej, l'ubi Slovenci, Paklénica. Tudi to pove Čujić, da Slovenci hodijo bojda na Paklenico, ne v Paklenico. Kar tudi ni prav.
Paklénica in Boris? »To je v bistvu moj drugi dom. Ves čas odhajam tja, nekaj let sem delal kot nekakšen supervizor, nadzornik plezalnih dogodkov, tisti, ki vzdržuje in opremlja smeri, nadzoruje, ali je vse v redu.« Tam je bil pet, šest let, veliko starih smeri preopremil, opremljal nove, prvenstveno plezal. Pove, da so prve smeri v Paklenici zlezli nekje v štiridesetih letih, »to so bile alpinistične smeri«. Nekaj let je bila njegova misija, da opremi čim več športnih plezališč na Hrvaškem. »Odkril sem veliko novih, jih opremil, na znanih plezališčih pa dodal veliko novih smeri.« Okoli Zagreba, Buzeta, Limski kanal ... »Na Hrvaškem ni plezališča, kjer ne bi naredil svoje smeri.« Tri četrt hrvaških sten je ob morju, takšna je pač lepa njihova geografija, okoli Zagreba so tri, štiri plezališča, dve sta v Gorskem kotarju, vse drugo sta Istra in Dalmacija.
V Sloveniji že kar dolgo govorimo o plezalskem bumu, kako je pri njih? »Zagotovo ni podobno. Plezanje je v porastu, ampak procentualno bistveno manjšem kot v Sloveniji. Malo ljudi se ukvarja s plezanjem, tudi s kolesarjenjem, vsi outdoor športi so pri nas slabo razviti v primerjavi s Slovenijo.« Imajo genialno naravo, pa ne športajo zunaj. »Mi raje sedimo v gostilni in gledamo fuzbal.« Recimo s Španci, malo pobodem.
Oče in sinova
Saj se gradijo plezalne dvorane, imajo reprezentanco, »moj starejši sin je bil mladinski svetovni prvak. V balvanih.« Športni plezalec Boris je tekmoval tudi v svetovnem pokalu »v težavnosti, kot zanimivost, leta 1989 sem bil prvi državni prvak v hitrosti. V Zagrebu so tedaj postavili prvo umetno steno v Jugoslaviji.« Takratno hitrostno plezanje seveda zdaleč ni bilo takšno, kot je zdajšnje, del olimpijske plezalske trilogije.
Odprave, Boris Čujić je obiskal malone vse celine, nekaj časa so Hrvati gojili projekt, da bi na vsakem kontinentu splezali alpinistično prvenstveno smer.
S soplezalci je bil na Grenlandiji, v afriškem Maliju, v Čilu, Patagoniji, »zlezli smo celo največjo steno v Avstraliji, to pomeni dvesto metrov, bili smo tudi v kitajskem Sečuanu«.
Ogromno pa je plezal v lepi naši, Sloveniji, najprej alpinizem v Julijcih, Kamniških, pred 15, 20 leti, pravi, pa je krožila anekdota, »da sem edini, ki je plezal v vseh slovenskih športnih plezališčih«. Takrat jih je bilo 30, 40, zdaj jih je precej več.
Ves čas plezanje, od česa je živel?
»Od pomoči staršev, občasnih višinskih del, zadnjih trideset let pa pišem plezalne vodnike, za Paklenico in vso Hrvaško.« Po poklicu je arheolog in zgodovinar, dvajset let je poučeval zgodovino v osnovni in srednji šoli, »zdaj sem direktor Iglu športa Hrvaška«. Posel, pravi, gre dobro.
Pleza trikrat na teden, v Istri ali proti Paklenici, nekoč je zmogel težavnost 8a+, »zdaj 7c, 7c+ še vedno lahko zlezem«. Življenje brez plezanja? »Ne, to je pa nemogoče. Morda se sliši nenavadno za Hrvata, a jaz to živim, zjutraj se zbudim s plezalskimi načrti.« In žena je presrečna!? »Navadila se je, lažje je bilo, ko sta plezala oba sinova, zdaj sva z ženo našla skupni mir, ona se ukvarja z jogo, jaz s plezanjem, včasih greva skupaj in zadeva deluje popolno.« Starejši sin se je posvetil študiju, ni več časa za plezalsko totalko, »od nečesa mora živeti«, mlajši pa se ukvarja z vsemi vrstami bordov, urban style.
Boris čuti leta? »Seveda, zjutraj potrebujem pol ure, da začnem normalno hoditi, da me ne boli hrbtenica, potem sem okej.« Jasno pa je, da se hitreje utrudi in počasneje regenerira.
Napisal je knjigo, lani, po slovensko Zlata leta, to je čas, »ko sva bila s plezalnim partnerjem Ivico Matkovićem iz Splita v Paklenici ... Čas, ko sem se najbolje počutil. V knjigi opisujem svojo pot od začetka vse do sinovih uspehov, pa celotno plezalno sceno v Jugoslaviji.«
Povsod v Sloveniji mu je (enako) lepo, največ dni (in noči) je prebil v Ospu, »če sem hotel napredovati, sem moral v Slovenijo«, osamljeni hrvaški plezalec, šlo je na avtoštop, prespal je na seniku, zjutraj pa vsakega Slovenca, ki je šel mimo, vprašal, ali lahko pleza z njimi.
Nekajkrat se je tudi polomil. Nič usodnejšega.