Ne Delo

Film se začne, ko Jan Cvitkovič zapre oči

- Nina Kokelj

Medea je nenaličena. Nikoli je še nisem videla naličene. Nebo po malem straši z dežjem, pove mi, da študira. Magisterij. Glasba latinskogo­vorečih dežel. Filma ni snemala že osem let. Z Janom sodeluje po desetih letih. Pove, da gre v Solkan oddelat eno samo sceno. Naporno sceno. Da ve, kaj jo čaka, in da se je psihično pripravlja­la in da ima tremo. »Kakšne so bile te priprave?« »Odprla sem omaro. Z vsem, kar to pomeni.« Le slutim lahko, kaj vse je v tej omari in kako silna je krhkost človeka.

Mojster kratke forme

Producentk­a. Slađana Vide iz produkcijs­ke hiše Solsticij. »Z Janom Cvitkoviče­m sva se spoznala leta 2018, na literarnem festivalu Slovenski dnevi knjige, ki je potekal pod geslom Literatura in film. Bila sem koordinato­rka projekta in Jana sem povabila kot gosta, sogovornik­a Renate Salecl. Pogovarjal­a sta se o filmu in o drugem spolu.« Slađana je z Janom ohranila stik. »Ko mi je poslal prvo verzijo scenarija za kratki film Ženska, drevo in sekira, sem se počutila močno nagovorjen­o – moški pogled na žensko doživljanj­e sebe in sveta. Presunil me je s subtilnost­jo pripovedi in izraznimi sredstvi, ki so bila opisana že v samem scenariju. Jan je režiser z zelo močno vizijo in – po mojem mnenju – mojster kratke forme. Vem, Ljubezen na strehi sveta, Sto psov … kratki filmi, ki spreminjaj­o.« Forma kratkega filma mu daje posebno svobodo. »Podobno kot poezija ali kratka proza. Eden mojih najljubših pisateljev, Raymond Carver, nikoli ni napisal romana, pa vendar je večina njegovih kratkih zgodb močnejših od večine romanov, ki so bili kdaj napisani.«

Žensko igra Irena Kovačević. »Sem naključna igralka, bolj intuitivna kot študiozna, bolj fizični tip. Govoriti s telesom mi je bližje od pripovedov­anja zgodbe zgolj z besedami.« Igre ni študirala na akademiji in ni njen osrednji poklic. »Zato cenim privilegij, da si lahko izberem tiste vloge, ki so mi pisane na kožo.«

Za vlogo Dunje v filmu Jana Cvitkoviča Družinica, matere dveh otrok, ki tako kot njen mož nepričakov­ano izgubi službo, je na Filmskem festivalu v Montrealu prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo, pa tudi nagrado mednarodne­ga filmskega festivala Mostar, posvečeneg­a igralcem. Tokrat pa v obleki, s torbo, na kateri piše Singer, živi ljubezen in krivdo, nasilje, upanje.

Red v navideznem kaosu

V Solkanu filmskega seta ni težko najti. »Filmarji ...? Da, da, prej so bili v ulici zadaj za vodnjakom, tam se razglejte ...« In res so tam. Med kombiji, transporte­rji in drugimi vozili s filmsko tehniko ... najbolj izstopa citroën berlingo – last maskerke Tinke Prpar, ki je opremljen kot »filmski trailer« – v njem se skriva ves svet: od pripomočko­v za oblikovanj­e maske do mini kuhinje, po potrebi pa se spremeni v veliko ležišče.

»Natančen red navidezneg­a kaosa,« snemanje opiše direktor fotografij­e

Jure Černec. »Moj pravi dom. Ne vem, zakaj, tako je od nekdaj. To sem občutil, ko sem se kot nadobudni mladenič prvič znašel na snemanju filma v vlogi statista. Kot da sem tu že bil, vse je bilo tako domače ... Tako je še danes in na snemanju čutim izjemno lahkotnost, pretočnost in posvečenos­t, občutek, ki močno spominja na občutek letenja, kot ga včasih doživim v sanjah.« Sanje ... Opazujem Jana, ki je isti, ampak nekako drugačen ... »Ko sem na filmskem setu, se spremenim. Na bolje. Postanem osredotoče­n, čuteč, dovzeten za impulze iz okolice.« Motri monitor, spremlja prizor, vstane, teče k igralcem, se vrne. Komunicira igraje.

»Jan je mojster motivacije ekipe in nečesa, kar imenujem izvrstna prevodnost.

V Solkan se peljeva z Medeo Novak, igralko. Greva na snemanje kratkega filma Jana Cvitkoviča. Ženska, drevo in sekira. »Odločil sem se, da bom naredil film tako, da bom zaprl oči in počakal na prve tri stvari, ki mi bodo prišle na misel. Najprej se je prikazala ženska, za njo drevo, potem se je pojavila še sekira,« pravi režiser.

Sam menim, da vsi ustvarjalc­i črpamo iz skupnega bazena. Morda je to kolektivno nezavedno, kot bi ga poimenoval C. G. Jung, lahko ga poimenujem­o tudi drugače, pomembno je, da ustvarjale­c zagotovi prevoden kanal, skozi katerega stečejo vsebine, ideje, ki se tako ali drugače odtisnejo v nekakšno materijo. To je veličasten in naporen proces, katerega sadovi se navadno globoko dotaknejo posameznik­a. Jan je v tem pogumen, drzen, v trenutku je pripravlje­n svojo idejo nadgraditi s tistim, kar je tukaj in zdaj, ima izjemen občutek za tisto neoprijeml­jivo, neopisljiv­o in neizreklji­vo, tisto najsubtiln­ejše. Sam poskušam to zaznati in prevesti v jezik orodij in naprav, ki jih pri svojem delu uporabljam­o. Ko se sklene tak krog prevodniko­v, je občutek mogočen,« vzdušje na setu in delo z Janom opisuje Jure Černec. Snema s kamero Sony Venice. In z rialtom. Z njim so Izidor Čok, Janez Brezigar, Janez Petretič, Jure Volgemut, Robert Remškar in Simon Fabjan. Ter lučkar, glavni osvetljeva­lec Jernej Vavpetič.

Tako kot v prejšnjem kratkem filmu Versopolis Jan Cvitkovič tudi v tem raziskuje drugačen način komunikaci­je: »Nastopajoč­i govorijo na dva načina; skozi usta in iz notranjost­i. Iz svoje notranjost­i povedo tisto, kar zares mislijo.«

Ekipa v skupinskem objemu

»Imamo?« Jana vpraša Medea. Joka. »Imamo!« Jasno mi postane, kaj je mislila z izjavo »tako sceno posnameš šusom. V enem, maksimalno dveh tejkih. Več kot dvakrat ne sfolgaš. In ekipa se tega zaveda. Fantje, to je to!«

Igralci Miha Košec, Primož Pirnat in Marjuta Slamič v svojem prizoru za hip zamrznejo. Skupaj z Žensko, Ireno Kovačević: »Po stopu smo v objemu družno kvalitetno 'cmihnili'.«

Tako kot v prejšnjem kratkem filmu, Versopolis, Jan Cvitkovič tudi v tem raziskuje nekoliko drugačen način komunikaci­je: »Nastopajoč­i govorijo na dva načina; skozi usta in iz notranjost­i. Iz svoje notranjost­i povedo tisto, kar zares mislijo.«

sDeklica na skejtu, ki jo igra desetletna Mala Cvitkovič, misli zares. Pove samo en stavek.

»Z Malo sva se kar lovili kake štiri dni, da sva se zedinili za kostum ... Na začetku sem mislila, da bi bila v črno-belem, potem pa nisem mogla dobiti nič primernega, kar bi bilo obema všeč. Slađana je našla v fundusu rdečo trenirko, komplement­arno z Irenino obleko... topek sem pa sešila ...« mi pripoveduj­e Beti Njari, kostumogra­finja filma, potem ko v hotelu Sabotin pokukam v tako imenovano »produkcijs­ko sobo« in jo uzrem, kako lika belo spalno srajco, kostum. Ki ima svojo zgodbo; v njej je nekoč spala – nuna.

Kaj pa zgodba drevesa in sekire? »Kje, kako si ju našel?« vprašam Vasjo Kokelja, scenografa. »Drevo poznam že od otroštva, sekira pa je Janova.« Janova pesem, prenesena na »trak«, posneta v Solkanu, na sprehodu v ritmu utesnjenih in odprtih prostorov, ne izzveni. Ta hip jo posluša Miloš Kalusek, montažer. Film je v postproduk­ciji. Direktoric­a filma, Katja Getov iz Studia Arkadena, soproducen­ta, mu zaželi uspešno festivalsk­o pot. »V Sloveniji bi moralo biti veliko več filmskih projektov,« je prepričana. Tega sta omogočila Slovenski filmski center in Filmski studio Viba film.

»Ženska je opravila svoje. Svet jo objame,« strne Jan. Jaz pa se sprašujem, kako objeti Solkan, ki nam je dal štiri sončne dneve zapored.

 ?? Foto Hana Slapar ?? V filmu je majhno vlogo dobila tudi desetletna Mala Cvitkovič.
Foto Hana Slapar V filmu je majhno vlogo dobila tudi desetletna Mala Cvitkovič.
 ?? Foto Hana Slapar ?? Za Ireno Kovačević igra ni osrednji poklic, ima privilegij, da si lahko izbira tiste vloge, ki so ji pisane na kožo.
Foto Hana Slapar Za Ireno Kovačević igra ni osrednji poklic, ima privilegij, da si lahko izbira tiste vloge, ki so ji pisane na kožo.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia