Vsak potrebuje svoj otok miru
Komur ni treba skrbeti za materialno varnost, lažje zadovoljuje telesne potrebe drugih. Dobro delujoča socialna mreža skrbi za varnost. Socialno spoštovanje je lažje doseči na osnovi izpolnjenih osnovnih potreb. Šele takrat lahko vsak dobi prostor, v katerem lahko razmišlja o samouresničenju (poleg otrok, ki mnogim že predstavljajo pomemben del le-tega). Ali je to že vključeno v druge stopničke? Kajti pogled na samouresničenje se od kulture do kulture zelo razlikuje. Ne obstaja zgolj ena sama oblika, »primerna« za homo sapiensa. Niti bogastvo niti spoštovanje nista v vseh kulturah enako visoko cenjena. Včasih so povezanost v skupnosti, njena krepitev in pripravljenost biti na voljo družini mnogo pomembnejše. Tudi to je v redu. Da bi v tej zvezi lahko sprejeli odločitev, ki bo za nas prava, dolgoročno vzdržna in smiselna, potrebujemo čas. Čas za premislek, čas, da se razgledamo, in čas, da prisluhnemo.
Tega časa pogosto nimamo. Julia Schönborn (@junaimnetz) je
5. 10. 2015 čivknila: »Deset mater majhnih otrok so vprašali, kaj rade delajo v prostem času. Osem jih vprašanja ni razumelo, dve pa sta med spraševanjem zaspali.«
To je smešno, ker je tako tragično. Kajti če imamo podnevi premalo otočkov miru, trenutkov, ko si vzamemo vsaj malo časa za počitek, trpi naše duhovno zdravje. In naš odnos z otroki. Stres je za družine zelo škodljiv. Bolj škodljiv, kot si mislimo.
Zakaj je stres slab? Kaj ni vsakdo v stresu?
Da je stres za družine neugoden, je preprosto dejstvo. Če bolj podrobno pogledamo, se moramo vprašati: je res tako? In kaj točno je »škodljiv« stres?
Predstavljamo si, da je imeti polno zaposleno mater za otroke obremenjujoče, a v študijah lahko preberemo, da je neprostovoljno brezposelna mati to še veliko bolj. Torej: ali je stres staršev za otroke res nekaj tako hudega?
Psihologinja dr. Anete Cina je objavila poglobljeno analizo o tej temi z naslovom: Stres za starše – stres za otroke. Analizirala je podatke 250 starševskih parov, in sicer v zvezi s stresom, konfliktnim vedenjem in z vedenjskimi problemi otrok.
Vprašanja, ki si jih je postavila, se glasijo:
Ali starši, ki so izpostavljeni večjemu stresu, pogosteje poročajo o problematičnem vedenju svojih otrok?
Ali starši z večjim stresom poročajo, da je počutje njihovega otroka slabše?
Ali kažejo starši z visokim stresom tako imenovano »neugodno vzgojno vedenje« prej kot starši z manj stresa?
Cina izhaja iz domneve, da vedenje naših otrok ni genetsko pogojeno, temveč je močno pod vplivom vsakdanjega skupnega življenja in medsebojnih odnosov. Številni znanstveniki se tudi sprašujejo, s kakšnim vedenjem starši vzgajajo mentalno zdrave otroke. Večina se strinja, da je tako imenovani avtoritativni vzgojni slog najboljši, da ima torej »toplo, vódeno, vendar tudi nadzorovano vedenje pozitivno zvezo z dobrim počutjem otrok«. Čeprav gre tu bolj za ljubkovanje in zaznavanje drugega, so kljub temu socialna pravila jasno postavljena (»Nočem, da mečeš hrano naokoli / da kakaš na preprogo / da me tepeš «). Družina, v kateri veljajo jasna pravila in v kateri se – kot bi rekli – pogovarjamo z otrokom in ga ljubkujemo, statistično najbolj redko vzgoji otroke z vedenjskimi motnjami. Ti otroci so socialno kompetentni, se dobro počutijo in so samozavestni.
Umirjena družina; sedem sestavin za preprosto življenje z otroki, ki sta jo napisali Julia Dibbern in Nicola Schmidt. V prevodu Neže Ane Rojko je izšla pri založbi Didakta.