Zdaj je spet čas za absurd
❞
Verjamem, da umetnost ne sme ignorirati časa, v katerem nastaja; še posebno če je tako ekstremen kot zdaj.
Po polletnem premoru so se maja znova odprla vrata gledališč. Ena prvih predstav, ki jih je bilo po dolgotrajnem čakanju mogoče videti na velikem odru ljubljanske Drame, je bila Mati Stanisława Ignacyja Witkiewicza, znanega pod umetniškim psevdonimom Witkacy. Režiser Juš Zidar je poskrbel, da igra izpred skoraj sto let deluje sodobno, kot da ne bi nastala v nekih drugih časih.
Mati je v izvirniku drama o zapletenem odnosu med ostarelo aristokratko Janino Jeguljevsko (igra jo Silva Čušin) in njenim sinom Leonom (Nejc Cijan Garlati), mladim idealistom, ki verjame, da je prav on poklican, da s svojimi filozofskimi koncepti odreši svet, medtem ko se mirno prepušča materinemu mecenstvu. Režiser Juš Zidar (1992) je »neokusni igri v dveh dejanjih z epilogom« dodal močan pridih sodobnosti; ohranil je protagonistov idealizem in utopizem ter ga postavil v današnji čas, prepreden s strahom in grozo zaradi vseh zlorab, ki jih centri moči izvajajo v imenu svetovne krize.
Kot je v gledališkem listu zapisala dramaturginja predstave Eva Kraševec, je »Witkacyjeva projekcija sveta deziluzioniranost in občutek apokaliptične groze, njegove igre pa zrcalijo svet, ki je ušel z vajeti, svet brez kontrole, ki nezadržno drvi v prepad«. Glede na »radikalnost trenutne zdravstvene in politične situacije«, kot današnje stanje imenuje režiser, ni presenetljivo, da avtorji predstave gledalca zelo jasno postavijo pred vprašanje: je danes kaj drugače?
Je danes kaj drugače kot v Witkacyjevem času?
Seveda obstajajo velike razlike, vezane na čas, aktualno politično realnost … A občutja posameznika – v mislih imam predvsem neko temeljno eksistencialno tesnobo in občutek bližajočega se konca sveta – so si neverjetno blizu.
Witkacyjevo Mater ste dodobra modernizirali, vanjo vpletli številne premisleke o težavah sodobne družbe … Kaj pa je tisto, kar ste si najbolj prizadevali ohraniti iz izvirnika?
Protagonista – Leona. Hotel sem ohraniti njegovo razdrobljenost in raztreščenost njegovih misli. Način, kako Leon občuti probleme sveta in kako ta občutja artikulira, je aktualen še danes, če pogledamo politične pojave, ki so deloma analogni tistim izpred sto let.
Pri iskanju analognih pojavov – kar se pokaže predvsem v drugem delu predstave – ste se najbrž precej naslonili na lastne izkušnje.
Da, v drugem delu Witkacy propad idealista uprizarja v detektivski zgodbi, značilni za detektivske romane z začetka dvajsetega stoletja. Mi pa smo se posvetili vprašanju propadanja umetnosti: kje, kako in zakaj umetnost propada? Da propada, je seveda katastrofičen izraz, toda iz izkušnje zadnjega leta lahko nesporno rečemo, da se jo marginalizira, namerno odriva na rob preživetja, označuje z etiketo nenujne dejavnosti in da je njen kritični potencial nezaželen.
Ukvarjati ste se morali s skoraj vsemi »temeljnimi« vprašanji: o smislu, svobodi, minljivosti … Ste se kdaj zalotili, da razmišljate preveč široko, in ste te razmisleke nato skrčili na konkretnejše primere?
Witkacy te hitro zavede, saj je zelo velikopotezen. S širokim zamahom zaobjeti stvari v celoti je do neke mere naivno in vedno zahteva posploševanje, hkrati pa je predpogoj za idealizem in utopizem. Toda mislim, da Witkacy s posploševanjem v nekaterih potezah zelo natančno detektira problem sveta. To vedno počne prek intime, posameznika. Pravi, da se umetnost ukvarja predvsem z osmišljanjem same sebe; da je vprašanje umetnosti tudi vprašanje smisla, vprašanje eksistence, minljivosti. Po njegovem je osnovni smisel umetnosti, da se ukvarja z vprašanji, ki presegajo druga polja; z vprašanji, na katera filozofija, žurnalizem ali znanost ne morejo docela odgovoriti; z vprašanji, kako se človek zaveda samega sebe in kako premaguje občutek lastne minljivosti, majhnosti, nepomembnosti – ta vprašanja imenuje metafizična. Nevednost oziroma nemoč odgovoriti nanje je za Witkacyja metafizično občutje – metafizična tesnoba, gledališče pa katedrala za doživljanje metafizičnih občutij.
Kje ste dobili idejo, da v predstavo vpeljete karikaturi trenutnih vodilnih politikov?
Naša osnovna ideja je bila, da Leona, ki je v izvirniku filozof in agitator, spremenimo v umetnika s potujočo skupino, da njegovo identiteto približamo nam in tako bolj neposredno naslovimo vprašanja današnjega trenutka – trenutka krize humanizma, zatona umetnosti, marginalizacije kritične misli. Pri iskanju uprizoritvene forme smo se deloma zgledovali po cirkusu (kot paradigmi potujoče, svobodomiselne, nekoliko utopične skupnosti artistov) in tako smo prišli do študije klovna. Oprli smo se na dva tipa klovna: na žalostnega klovna – Avgusta – in na njegovega smešnega in nerodnega pomočnika, kontra-Avgusta. Dlje kot smo raziskovali ta dva tipa in dlje kot smo šli v ironizaciji stvarnosti, bližje smo prišli mitskemu liku Janeza kot tipa užaloščenega in revanšističnega klovna ter arhetipskemu liku Zdravka kot štorastega klovna, ki mu vsakič znova spodleti in s svojo nerodnostjo spodnaša tudi Janeza. Iz klovnov smo dobili figuri, ki material črpata iz realnosti. Je pa treba poudariti, da brez Timona Šturbeja in Klemna Janežiča tega ne bi bilo. Če nimaš ustvarjalnih igralcev, sta režija in dramaturgija nemočni. Kakovost njune igre je v tem, da sta figuri realnih politikov zabrisala in zreducirala do točke, ko vse skupaj učinkuje zelo gledališko – mitološko oziroma demonično, in s tem preraste okvir površne realpolitične aluzije. Ker sta figuri v realnosti do skrajne bolesti obsesivni, mislim, da je najustreznejša forma, kako o njiju spregovoriti, prav klovnovska – groteskna. Komična potujitev še bolj podčrta psihopatološko objestnost – požrešnost, pohlepnost, samozadostnost …
Mati bi morala premiero doživeti že lani, vendar je bilo treba zaradi epidemije počakati do maja letos.
Najprej, pred letom dni, smo središče problema postavili v intimno sfero. Prek Leona smo poskušali tematizirati prekariat in potencial mladih, ki se ni mogel razviti zaradi neoliberalne politike in diktata trga. Nato je politična zloraba zdravstvene krize postala tako radikalna, da družbenega vidika preprosto nismo mogli prezreti. Verjamem, da umetnost ne sme ignorirati časa, v katerem nastaja; še posebno če je tako ekstremen kot zdaj.
Je bil ekstremen tudi za vas osebno?
Ko sem pred osmimi leti hodil na faks, se nam je zdela udeležba na protestih nuja. Vsej generaciji se je zdelo, da lahko ustavimo poskuse razraščanja represije in privilegiranja enega samega možnega pogleda na svet, ki nam ga je hotela vsiliti vladajoča politika. Danes pa se zdi, kot da ne znamo več videti možnosti spremembe. Politika je v zlorabi človeške ranljivosti in naše solidarnosti postala tako neokusna, da je edini mogoč umetniški odziv, če sklepam po svoji osebni notranji nuji, brutalna groteska. Upam, da je to vsaj delno ujela naša uprizoritev Mati. Zdaj je spet čas za absurd kot odgovor na totalni zaton sveta.
Se je svet v teh osmih letih res tako spremenil ali ste se bolj spremenili vi? Verjamem, da se je svet spremenil. Ni več osamljenih otokov. Če je takrat šlo za notranjepolitični škandal, je danes zunanjepolitični. Smo del širšega gibanja. Zelo jasno smo pozicionirani na stran višegrajske skupine. Na Madžarskem je mogoče videti, kam to vodi … Mislim, da ni preveč pavšalno, če rečem, da se je bilo takrat mogoče ukvarjati s problemom posameznika kot individuuma, danes pa nanj ni več mogoče gledati apolitično. Zdi se mi, da moramo svet nujno misliti skozi prizmo politike.