Zokni, senzorji, WTF pa že ne
❞
Če bi čutil, da nekoga ne morem premagati, bi nehal trenirati ... Ivan Trajkovič
Nekoč je bila ena Koreja in en tekvondo. Zdaj sta že dolgo dve državi, pa dve športni različici in dve organizaciji za to borilno veščino. Olimpijska je kratično WT, še pred nekaj leti je bila WTF. Ampak zaradi povezljivosti s slengovskim, no, kaj za vraga, so F nokavtirali. Naš edini tokijski borec za kolajne je 29-letni Ivan Trajkovič iz Slovenske Bistrice.
Vpotnem listu, pravi, je Ivan Konrad Trajkovič, »ampak vsi me kličejo Ivan ali Trajko«. V Slovenski Bistrici 29-letnik živi 21 let, je član mariborskega Taekwondo kluba Hwarang.
Ko jih je imel sedem, let, kajne, »smo živeli v Mariboru, po mestu so viseli plakati za vpis v tekvondo šolo, pa me je ata peljal na trening, ker je v mladosti tudi sam treniral ta šport«. Prvi, drugi trening, fajn družbica, prve tekme, »šlo mi je dobro in nisem več razmišljal, da bi odnehal«. Malo se je ukvarjal tudi z atletiko, pa nogometom, pa v osnovni šoli še z odbojko. V tedanjih časih je bila spodnja meja tekvondojskega začetništva sedem, zdaj je lahko že pet let. »Ampak s temi otroki delajo bolj pedagogi kot vrhunski trenerji.« Gre za osnove motorike, gibanja, pa mogoče osnove tekvondoja. Bolj usmerjen trening se začne pri sedmih do devetih letih.
Če imamo pri karateju vobče kate in borbe, so v tekvondoju »olimpijske samo borbe, se pa tekmuje tudi v borbi z navideznim nasprotnikom«, uradno se temu reče poomsae, včasih slišimo tudi forme, »predvsem v ITF-tekvondoju«. Pri ITF gre za neolimpijsko različico, olimpijski tekvondo pa sodi pod organizacijo WT, pred nekaj leti preimenovano iz WTF. WTF, se je zveza res imenovala dočrkovno enako s slengovskim globalno razširjenim izrazom, se pri sebi vprašam. In Ivan mi odgovori: »Iz WTF v WT so organizacijo preimenovali ravno zaradi negativnega prizvoka.« Še to, kot je bila nekoč ena sama Koreja, je bil en tekvondo. Koreji sta šli na sever in jug, tudi tekvondo na dvoje. WT-jevski, olimpijski, prvič na sporedu v Sydneyju 2000, je z južnega dela polotoka.
Noga, roka, glava
»V olimpijskem tekvondoju se večinoma tepemo z nogami. Z rokami so dovoljeni le udarci v telo in so najmanj točkovani.« Pri ITF-verziji so dovoljeni tudi ročni udarci v glavo, vse skupaj je bolj podobno kikboksu kot olimpijskemu tekvondoju.
Načeloma pa so udarci obeh tekvondojev enaki in enako poimenovani.
Ivan Trajkovič je bil olimpijec že v Londonu, 2012., »mladost mi je preprečila večji uspeh«. Draga izkušnja, pravi, ki mu bo prav prišla v Tokiu. V Rio se mu ni uspelo uvrstiti, za Tokio je imel na pladnju dve poti. Prva je prek olimpijske rang lestvice, »kjer moraš predolimpijsko leto končati med top šest«. Na svetu. Ker je bilo leto 2020 prazno, za letošnji Tokio velja lestvica iz leta poprej. Druga opcija so celinski kvalifikacijski turnirji, na katerih se na igre uvrstita iz vsake kategorije po dva iz Evrope, Azije, Afrike in Panamerike, iz Avstralije in Oceanije eden, zadnje mesto je wild card, za domačine. Ivan (Konrad) Trajkovič je bil konec predlanskega leta peti na lestvici. Trenutno, pravi, je malo niže, zaradi poškodbe in ker ni nastopal.
Točkovanje
Največ tekmujejo na svetovnih pokalih, to so za lestvico »najmanj ovrednoteni turnirji, za zmago dobiš 10 ali 20 točk«. Na teh tekmovanjih smeš v letu zbrati 40 točk. Sledijo kontinentalna prvenstva in grand prixi, razlaga Trajkovič, zmagovalec prejme 40 točk, »na grad prixe je povabljenih le 32 najboljših v kategoriji«, potem je grand prix finale
s 16 najboljšimi in 80 točkami za zmago, pa svetovno prvenstvo s
120 točkami. Olimpijski prvak prejme 200 točk. Za naslednje igre?
Največji Ivanov uspeh, uspeha, »sta dva brona s svetovnih prvenstev, v letih 2013 in 2017«. Težnostne kategorije, imajo osem standardnih moških in osem ženskih, so na olimpijskih igrah prirejene, po dve združeni, torej dvakrat po štiri, »moja je ves čas plus 80 kilogramov«. So torej lažji tekmovalci oškodovani? »Ne bi tako rekel, lažji imamo druge prednosti. Od Londona imamo elektronski sistem točkovanja, elektronske oklepe, čelade,« podobno kot v sabljanju, mi pade na um. Tekvondoist ima čelado, oklep okoli trupa, ščitnike za golenice, za podlahti, ščitnik za genitalije, za zobe, rokavice, ki so bolj podobne onim iz mešanih borilnih veščin kot boksarskim, pa elektronske nanožnice, kot jim pravijo, »kot neki zokni s senzorji«. Če dovolj močno zadeneš v oklep ali čelado z nogo, sistem zazna točko. Do elektronike pa so trije sodniki, ki so prisotni še zdaj, odločali, kdaj je bil udarec dovolj natančen in močan. In, na žalost je tako, »dvomim, da bi mi, iz manjših držav, po starem sistemu dosegali rezultate, kakršne dosegamo«. Ker so bili borci iz velesil vedno privilegirani. Še to, na rokah ni senzorjev, tu še vedno odločajo bitja iz mesa in krvi. In poštenosti. Borba traja trikrat po dve minuti z minutnimi pavzami, če je rezultat neodločen, gre borba v dodatno minuto, do zlate točke, zlatega gola po hokejsko. Če zlata vredne točke ni, odločajo sodniki.
Se je pa tekvondo tudi taktično spremenil, pravi Štajerec, bolj so v ospredju višji borci z daljšimi nogami, »jaz sem med najmanjšimi, če ne celo najmanjši«. V svoji kategoriji. »Več moram delati na hitrosti in hodu v poldistanco ter tam poskušati dosegati točke.« Ivan je najnižji pri 186 centimetrih. Nekateri so višji od dveh metrov.
Dogajajo se tudi nokavti, a, pravi sogovornik, »tekvondo je daleč od agresivnosti, v borbi gre za spoštovanje pravil, nasprotnika. Zelo malo je umazanih borcev, vse nedovoljene tehnike so kaznovane.« Nedovoljeni so udarci pod pas, potiskanje, vlečenje, udarci z roko v glavo ...
Edini, nemnožičnost
V Riu ni bilo slovenskih tekvondoistov, v Londonu so bili trije, na Japonskem bo Ivan Konrad Trajkovič edini. Slovenija, pravi, se je rezultatsko zadnja leta v Evropi zelo dvignila. Ker šport pri nas ni množičen, niso v vrhu, »a od leta 2010 smo se z vseh evropskih prvenstev vrnili s kolajno, osvojili smo tri na svetovnih prvenstvih, če bi pridobili na masi,« številčnosti, »bi se dvignili še više.« Velesile so Južna Koreja, Rusija, Iran pri moških, Kitajska, v Evropi Velika Britanija, Španija. Nič povezljivega.
V Sloveniji načeloma »tekmujemo na državnih prvenstvih in nekaj klubov organizira mednarodne turnirje, ki so namenjeni bolj mladincem in kadetom. Že nekaj let imamo tekmo za svetovni pokal, Slovenia Open, najprej je bil v Mariboru, zdaj je v Ljubljani.« Trajkovič nastopa le mednarodno.
Za tekvondo se trenira »vse motorične sposobnosti, vzdržljivost, moč, hitrost, gibljivost, če nisi kondicijsko dovolj pripravljen, ne moreš pričakovati zmag. Trikrat dve minuti se sliši malo, ampak v resnici je drugače, sploh če moraš v enem dnevu oddelati pet, šest borb.« Zadnje čase Ivan pri sebi poudarja vzdržljivost, tu je tehnično-taktični del, specifična hitrost, specifična vzdržljivost, merjenje z vrečastim sparingom. Načeloma pa se tekmovalci tudi na treningih najraje – borijo. Največja pozornost je gotovo namenjena nogam, zaradi borbe od blizu je pomemben tudi zgornji del telesa.
Poškodbe? »Največkrat so posledica udarcev, obtolčene narti, golenice, zlomi, pogoste so poškodbe kolen, ko noga zleti v prazno, sam po sebi pa tekvondo ni nevaren, kot recimo smučanje, kjer te poškodba stane sezone. Pri nas pa se večinoma hitro vrneš.«
V Sloveniji opaža po klubih veliko rekreativcev, starejše, mlajše. Velik plus tekvondoja je razvoj vseh motoričnih sposobnosti, gibanje v prostoru, občutek za prostor, občutek za padanje. »Naučimo se spoštovanja reda, hierarhije. Borilni športi niso nasilni, kakor jih vidimo v ameriških filmih.« In borci na visoki ravni po veščini nikoli ne posežejo v realnem življenju.
Na siceršnjih turnirjih ob porazu izpadeš, na olimpijskih igrah je šestnajsterici omogočen repasaž, popravni izpit. Tu se zadeva zaplete. Načeloma je za osvojitev kolajne treba zmagati tri borbe.
»Če bi čutil, da nekoga ne morem premagati, bi nehal trenirati. So borci, ki so me že večkrat premagali, najbolj konstanta ta čas sta Rus in Korejec, a z obema sem že bil blizu zmage.«
Pričakuje na OI nič, od šestnajstih, pravi, jih štirinajst lahko osvoji odličje, za žreb Ivan že ve. Kot osmi nosilec se bo najprej pomeril z devetim, v drugem kolu s prvim nosilcem. »Z žrebom sem zadovoljen.«
Kot v karateju so tudi v tekvondoju pasovi, pa dnevi, ampak o tem po Tokiu. Ali Parizu.
Največ pomeni črni pas 9. dan, če ne 10. dan. Če sem prav razumel. Na hierarhiji razumevanja in konkretnega odnosa do borilnih veščin sem namreč zelo nizko.
❞
Koreji sta šli na sever in jug, tudi tekvondo na dvoje. WT-jevski, olimpijski, prvič na sporedu v Sydneyju 2000, je z južnega dela polotoka.