Zgornji del najdaljše slovenske plaže
V poletnih mesecih, če je vročina takšna, kot je bila do četrtka, seveda prija osvežitev. Nekateri je ne najdejo ob in v morju, zato jo iščejo ob in v jezerih in rekah. Med temi, rekami, je ena najbolj zanimivih Kolpa. Če je bila njena dolina v zgornjem toku še v letih po osamosvojitvi kot iz nekega drugega časa, je zdaj že kar turistično razvita. A posebno med tednom ob in na njej še vedno najdete samotne dele, kjer se vam bo zdelo, da ste na svetu sami.
Osvežitev je v povezavi s Kolpo relativna. Ob državotvornem koncu tedna, se pravi prejšnjem, je temperatura vode, ki je konec junija marsikdaj skoraj ledeno mrzla, v Radencih (Radéncih, ne štajerskih Rádencih s tremi srci) dosegla 26 stopinj. Dovolj, da v njej niso prezebali niti najbolj zmrzljivi.
Na čoln
Kolpa sicer ni nikjer čisto slovenska reka. Njen izvir je kraško jezerce v hrvaškem narodnem parku Risnjak v Gorskem kotarju. Slovenije se dotakne pri Osilnici in je potem 118 kilometrov mejna reka med državama. Pri Metliki spet odvijuga na Hrvaško, se izlije v Savo in nato z njo v Donavo, torej je pritok Črnega morja.
S svojim slovenskim bregom je skoraj trikrat daljša od slovenske morske obale. Ker se je v njej mogoče tako rekoč kjerkoli kopati, ni tako iz trte izvito reklo, da je najdaljša slovenska plaža. A to še daleč ni vse. Kolpa je poleg tega, da je topla, tudi pretežno mirna, ker pa je na njej množica jezov nekdanjih mlinov, je izjemno primerna za čolnarjenje.
Če nimate svojega čolna, si ga lahko marsikje izposodite. Eden največjih ponudnikov deluje v Srednjih Radéncih, vasici, ki jo zlahka najdete iz Črnomlja ali iz Kočevja; če greste prek Črnomlja, se držite oznak za Stari trg ali Kočevje, če greste iz Kočevja, pa oznak za Črnomelj. V obeh primerih boste na cesti visoko nad Kolpo zagledali tablo za Radence.
Na praznični konec tedna je bila gneča seveda večja, kot je med tednom, ampak na reki ni bilo nobenega prerivanja. Pogosto ni bilo niti na bregu – hrvaški je tako ali tako še precej bolj neposeljen kot slovenski, kjer je med reko in bližnjimi strmimi hribi včasih kar nekaj prostora, na Hrvaškem pa se pogosto dvigujejo kar neposredno iz vode – niti na vidni razdalji na reki nikogar.
Tokratna tura je bila od zaselka Laze do Radencev. Ker so Laze gorvodno, so nas do tja pripeljali čolnarji. Družinsko podjetje je vzorno urejeno, poleg vsega, povezanega s čolni, imajo tudi glamping hiške, v sobe predelan senik in kamp. V sezoni je oboje pogosto zelo zasedeno, zato je najbolje, da Njivenske, kakor po domače pravijo Lindičem, oziroma njihovo Kolpa Adventures pokličete kakšen teden prej.
Nekako se mi zdi, da je za Kolpo boljša izbira od kanuja avantura oziroma mini raft. Res gre s kanujem na ravnih odsekih nekoliko hitreje, vendar je z njim neprimerljivo težje čez jezove.
Prav vožnja čez njih pa je največji čar čolnarjenja po najjužnejši slovenski
(in hkrati najsevernejši hrvaški) reki. Tretja možnost je tako imenovani sit on top, v bistvu kajak, pri katerem se, kot pove njegovo angleško ime, ne sedi v, ampak na njem. V nasprotju s kanuji in avanturami, pri katerih je veslo enojno, ima ta novejša pogruntavščina dvojno. Novodobni kajak je na mirni vodi hiter, kolikor imam z njim izkušenj, gre tudi čez jezove. Se pa lahko z njim peljeta samo dva, pa še s tem, kam pripeti sod, je težava.
Oprema za čolnarjenje je poleg čolna seveda veslo, enojno ali dvojno, ter prej omenjeni sod, v katerega shranite suho obleko, brisače, mobilnike, denarnice in kakšno pijačo. Ta je v poletni vročini nujna. Preizkušena metoda je, da v hladilno torbo naložite zamrznjene plastenke z vodo. Ob Kolpi je sicer nekaj izvirov, iz katerih sem tudi sam pil, vendar glede teh, še posebno na kraškem terenu, kjer prihaja voda kdo ve od kod, ne bi dal roke v ogenj.
Od zaščitne opreme imajo pri Kolpa Adventures seveda vse, od rešilnih jopičev in čelad do neoprenov. Zadnji so za bolj hladne dni in ne poletno vročino, posebno otrokom pa je dobro nadeti rešilni
Gorazd Utenkar
jopič in na glavo povezniti čelado. Za obuvalo, ker bo skoraj zagotovo treba kdaj iz čolna na ostre skale, so najbolj primerni kakšni stari kroksi oziroma natikači z zaprtim sprednjim delom, ki se vsakomur kje valjajo.
Zgornji tok
Čeprav spadajo Laze v zgornji tok Kolpe, so kar precej nizvodno od Osilnice. Od njih do Radencev naj bi bilo po informacijah domačinov kakšnih 15 ali še nekaj več kilometrov, kar je morda nekoliko pretirana ocena. Vendar je za majhne otroke razdalja za enodnevni izlet najbrž pretirana, sploh če je huda vročina. Z njimi se je bolje odpraviti na kakšno krajšo turo, ki jih je tudi na tem delu kar nekaj.
Kot omenjeno je Kolpa praviloma mirna reka in na njej ne pretijo kakšne posebne nevarnosti. Edina dokaj kritična in potencialno nevarna točka so jezovi. Sem prihajam že več kot 25 let vsaj enkrat, včasih tudi večkrat na leto. Bil sem že v najrazličnejših družbah, tudi takšnih, ki jim je bilo veslanje zadnja stvar, zaradi katere so bili tam. Zato sem videl, predvsem na jezovih, marsikateri nesrečen dogodek, a brez kakšnih hujših posledic. Priča sem bil tudi nekaj prelomom čolnov, se pravi plastičnih kanujev, vendar jih razen čolnov ni nihče skupil.
Letos je bila voda kljub vročini konec junija približno pet centimetrov višja, kot je pozneje poleti, vendar to ne pomeni, da lahko vse jezove med Lazami in Radenci prevozite, celo v mini raftu ne. Vsaj čez jez v Dolu ni šlo, edini betonski jez na tem delu reke v Prelesju pa je tako ali tako zgodba zase. Ker se lahko vedno naučiš kaj novega, sem letos to kvoto izpolnil z ugotovitvijo, da je mogoče ob hrvaškem bregu tudi čezenj.
Med jezovi je Kolpa počasna, ko je tako topla, kot je bila prejšnji teden, pa je na številnih globokih delih izjemno vabljiva za kopanje. S kakovostjo vode za kopanje na celotnem toku, sploh pa v zgornjem, kolikor vem, ni težav.
Glede veslanja si lahko izberete katero od več »strategij«. Ker je Kolpa med Lazami in Radenci dokaj široka, se lahko kar prepustite toku. To je najmanj naporno, vendar tudi najpočasneje. Vsekakor to, da se prepustite toku, toplo odsvetujem kot način prehoda čez jezove. V tem primeru boste gotovo nasedli in se najbrž tudi prevrnili.
Drugi način je zložno veslanje s krmarjenjem. Za užitkarjenje je to najprimernejši način čolnarjenja in ob koncu dneva nimate slabe vesti, da ste samo lenarili. Še ena možnost je, da vzamete spust po Kolpi kot športni izziv. Čeprav se 15 ali kaj takšnega kilometrov ne sliši posebno naporna zadeva, ste lahko ob koncu dneva ob neprestanem veslanju kar pošteno utrujeni.
Rekel bi, da večina čolnarjev po Kolpi ubere srednjo, zložno veslaško pot. Del te je seveda tudi obisk kakšne gostilne. Od Laz do Radencev si je mogoče dušo privezati vsaj v treh. Zvrstijo se na dokaj kratkem odseku od Dola do Kota, dve sta neposredno ob vodi, ena pa kakšnih sto metrov od reke, v križišču, kjer se od ceste ob Kolpi odcepi strma cesta za Stari trg nad njo.
Dežela Petra Klepca (in Toma Cruisa?)
Če ste ravno ob Kolpi, se iz Radencev vsaj v zahodni del Slovenije vsekakor splača vrniti skozi Osilnico. Ne morete je zgrešiti, cesta do nje vodi neposredno navzgor ob reki. Nekaj kilometrov prej boste zagledali postavo, ki v dvignjenih rokah drži nekaj oskubljenemu drevesu podobnega. To je
Peter Klepec, bajeslovni junak te doline, ki ga imajo za svojega na obeh straneh Kolpe.
Ena sicer najbolj znanih slovenskih ljudskih pravljic ve povedati, da je bil Peter šibek pastir, ki so ga vrstniki radi pretepali. Nekoč je z vejo pred sončno pripeko zaščitil spečo vilo, ona pa mu je v zahvalo dala nadčloveško moč. Z njo je najprej spravil k pameti tiste, ki so ga pretepali. To se dogajalo v časih, ko so čez Kolpo na Kranjsko na svojih roparskih pohodih vdirali Turki. Svojo neverjetno moč je ob njihovem prihodu v Osilniško dolino Peter uporabil tako, da je z golimi rokami izruval smreko in z njo naklestil sovrage. Zdaj sicer Petra ni več, pred Turki in drugimi podobnimi zato Kranjsko ščiti visoka ograja, na vrhu ozaljšana z rezilno žico. Novodobni Peter Klepec, ki je obvaroval domovino, graditelj ograje Miro Cerar, jo je poimenoval tehnične ovire na meji.
V Osilnici je mogoče početi marsikaj, čolnariti, kolesariti, iti na pohod, v hotelu sredi vasi imajo celo zaprt bazen, tako da se je mogoče namakati tudi pozimi. Na poti iz doline Kolpe proti Kočevski Reki pa je še ena znamenitost, serpentinasta cesta Strma Reber. Ta je priljubljena med kolesarji in motoristi, obojih je na tukajšnjih ozkih cestah veliko, zato velja biti med vožnjo z avtomobilom precej previden.
Slikovito cesto in naravo so maja izkoristili za skrivnosten posel. Ljudski glas ve povedati, da so območje zaprli in vsem sodelujočim v podpis potisnili pogodbo o molčečnosti zaradi snemanja visokoproračunskega filma. Šlo naj bi za naslednje nadaljevanje, sedmo po vrsti, akcijskega spektakla Misija: Nemogoče (Mission: Impossible), v katerem v glavni vlogi nastopa Tom Cruise.
Dobro obveščeni pravijo, da je po Osilnici hodil sam Tom, ki da so ga na snemanje s helikopterjem vozili iz Opatije na Hrvaškem, saj drugje daleč naokoli najbrž ni dovolj mehke postelje za tovrstnega akcijskega junaka. Spet drugi trdijo, da so vratolomne prizore, menda gre za avtomobilski pregon, na Strmi Rebri snemali samo s kaskaderji in Cruisa tam ni bilo. Kaj in ali sploh kaj je res, bomo videli prihodnjega maja, ko bo film, ki ga sicer mučijo razne produkcijske težave, nekatere povezane s kovidom, druge spet s čim drugim, prišel v kina. A Cruise gor ali dol, zgornja dolina Kolpe je dovolj spektakularna in vredna – veliko več kot enega – obiska tudi brez njega.