Barbara Čeferin: Ponosna sem na Aleksandra in najine tri hčere
Barbara Čeferin izžareva brezčasno lepoto in milino. Je navdihujoča kombinacija prijaznosti in ustvarjalnosti. Če o njej ne bi vedela ničesar in bi jo zagledala na ulici, bi lahko stavila, da se ukvarja z nečim lepim. Fotografinja in lastnica edine zasebne galerije za fotografijo v Sloveniji sodi med tiste, ki se jim, preden sploh izrečejo prvo besedo, v iskrivih očeh vidi, da neizmerno uživajo v svojem delu. Prijetna sogovornica, ki verjame, da je veliko v izreku, da je vsak svoje sreče kovač, nam je zaupala tudi nekaj utrinkov iz svoje zasebnosti.
Vmladosti ste trenirali košarko – ali še kdaj in s kom za hec ali zares zaigrate kakšne »parkete«?
Na žalost že dolgo nisem igrala košarke. In tudi »parketov« ne. Nisem bila v bližini koša. Nazadnje pred kar nekaj leti, ko sem šla z najmlajšo Ano metat na koš pred njeno šolo. Mi je pa košarka še vedno zelo ljuba. Tudi trenirala sem jo zelo rada. Na žalost sem dokaj kmalu, pri 16 letih, morala nehati, ker sem si pri smučanju poškodovala koleno.
Ste imeli v svoji najstniški sobi kakšen plakat, kakšnega Dražena Petrovića?
Ne, nisem. Pravzaprav nisem imela nikoli te vrste idolov. Sobo sva imela z bratom razdeljeno na pol s knjižno omaro, na drugi strani je bilo okno, na tretji pa omara za oblačila, tako da je bila na voljo samo ena stena. Spomnim se, da sem imela na njej dolgo nalepljen plakat Grupe 92, benda mojega brata.
Kaj pa zdaj, navijate za Dončića, bi ga fotografirali med tekmo ali portretno?
Navijam za vse slovenske športnike. Seveda tudi za Dončića. Res je fenomenalen. Glede fotograiranja sem pa že kar nekaj časa v drugih vodah. Sicer sem začela kot fotoreporterka in mi je ta zvrst fotograije še zdaj zelo ljuba. Kljub 18-letnemu galerijskemu delu kot avtorica ostajam v stiku s fotograijo s fotograiranjem v gledališču, zadnja leta v Anton Podbevšek Teatru iz Novega mesta. Pri fotograiranju predstav imam isti pristop, kot sem ga imela pri fotoreporterskem delu. Poskušam biti čim manj opazna in ujeti čustva in interakcije, ki se dogajajo med igralci na odru. Čeprav mi mnogi režiserji dajo proste roke in možnost, da ponovimo prizore, tega ne delam. Pustim, da predstava teče, in se predam energiji, ki jo ustvarjajo igralci.
Kaj pa drugi športi, ste aktivni? Nogomet najverjetneje spremljate, katera tekma v živo vas je najbolj prevzela, mogoče navijate za koga posebej?
Osebno sem, reciva, zmerno aktivna. Po navdihu. Mi pa šport manjka, če ga daljše obdobje ni. Starejša sem, bolj vidim, da je kampanjsko športanje bolj slaba izbira. Bom morala kar bolj redno. Sicer pa mi vaje gyrotonica pri Barbari Subotič zelo pomagajo, da ohranjam vsaj približno kondicijo hrbtenice in da nimam več bolečin v ramah, ki so se mi leta vnemale. Glede nogometa pa sem ga kot otrok zelo rada igrala s prijatelji na dvorišču, starejši brat je bil tega malo manj vesel, ker sem mu bila ves čas za petami. Pred kratkim sem šele izvedela, da me je zato vedno dal v gol. Nogometna tekma v živo, ki se je še danes spomnim, pa je bila, ko me je Aleksander, ki takrat še ni bil predsednik Uefe, prvič peljal na velik stadion, Allianz Areno v Münchnu.
Presenetilo me je, kako od blizu v resnici lahko spremljaš igro na stadionu. Ne spomnim se več, kdo je igral, spomnim pa se navijaških čustev in kako se je publika odzvala na vsak nevaren napad.
Pa pustiva šport. V 90. letih ste bili vrsto let urednica fotografije pri reviji Jana, ko jo je urejala ena in edina Bernarda Jeklin. Na tisoče fotografij v obliki diapozitivov ste pregledali in izbirali s povečevalom na svetlobni mizi, seveda ste tudi sami veliko fotografirali … Kaj je bilo med vašim soustvarjanjem takrat najuspešnejše slovenske revije najbolj pomembno, kakšna fotografija naredi zgodbo v tiskanem mediju še boljšo?
Izkušnja urednice fotograije na Jani pod taktirko Bernarde Jeklin je bila zelo zanimiva in dobra za moje življenje. Veliko sem se naučila. Tudi sicer smo bili dobra ekipa in odločitev za odhod ni bila lahka. V tiskanem mediju, časopisu ali reviji, mora biti zgodba sestavljena iz enakovredno dobrega besedila in fotograije. Fotograf pove zgodbo na svoj način, pisec na svojega in oba sta enako pomembna. Se pa je dogajalo in se še dogaja, da je pri urednikih pisec pomembnejši, fotograija pa nekako za sproti. A urednik, ki tako deluje, ne bo nikoli dober urednik.
Vesela sem, da sem lahko delala z nekaj najboljšimi uredniki v Sloveniji, poleg Bernarde Jeklin je bil in je še tak tudi Robert Botteri z Mladine.
Že več kot dve desetletji ste lastnica edine zasebne galerije za fotografijo pri nas, ki jo tudi zelo uspešno vodite. Fotografsko umetnost vam je uspelo pripeljati na raven tradicionalno ustaljenih, denimo slikarstva in kiparstva, in ljudje vse bolj kupujejo fotografije za svoje domove pa tudi kot naložbo. Kakšna je bila in je vaša strategija, vizija?
Hvala za kompliment. To je bila moja vizija, ko sem ustanovila galerijo, in res se je v teh letih zgodil premik. Na začetku je bila zelo močna volja, ki je premikala gore, z leti pa je prišlo tudi bolj načrtovano delovanje.
zločinov, velemestnih podob, fotopriročniki in tudi knjige z botaničnimi motivi. Ali menite, da se je ali pa se bo spremenilo, da bomo namesto nekoč tako opevanega Slanovega šopka imeli na steni raje dober fotografski motiv resničnega cvetja?
Upam, da. Najboljša oprema bivalnega prostora pa je vsekakor kombinacija likovnih umetnosti. Sicer pa, kaj je resničnost v umetnosti? Po Platonu umetnost posnema, torej vodi gledalca stran od resničnosti proti iluziji. Tako kot je v slikarstvu in kiparstvu, je lahko tudi v fotograiji. Z novo razstavo, ki smo jo v galeriji odprli sredi junija, Stockage in Jardim umetnice Luzie Simons, smo po seriji Tihožitij Tilyen Mucik in 100 Rož Tanje Lažetić pokazali še eno vrhunsko upodobitev vedno aktualnega predmeta navdiha.
Nameravate izdati tudi svojo knjigo fotografij?
Po letih zanemarjanja svojega osebnega fotografskega dela sem tudi tej ideji vedno bliže.
Vam je ljubša črno-bela ali barvna fotografija?
In ena in druga. Prva pa je bila črno-bela. Zdaj si doma urejam tudi temnico, tako da lahko rečem, da se vračam h koreninam.
❞
V tiskanem mediju, časopisu ali reviji, mora biti zgodba sestavljena iz enakovredno dobrega besedila in fotografije. Fotograf pove zgodbo na svoj način, pisec na svojega.
❞
Vse tri imajo »uč«. Se pravi, da delajo dobre fotografije. Večinoma s telefonom. Sicer pa mislim, da imajo vse tri rade umetnost, še posebno likovno.
Kaj pa ste nazadnje ujeli v svoj objektiv? Kaj vas navdihne, da nekaj slikate, vendar ne s telefonom?
Pravzaprav zadnja leta zase zelo rada fotograiram s telefonom. Tehnološko so zelo napredovali in jaz že tako nisem bila nikoli neki tehnofrik, da bi imela veliko opreme in se spoznala na vse novosti. Fotograiranje s telefonom dojemam kot skicirko ali vizualni dnevnik. Nazadnje pa sem fotograirala predstavo In stoletje bo zardelo, primer Kocbek v Anton Podbevšek Teatru.
No, ko sva ravno pri telefonih, kaj menite o selfijih in instagramski norosti?
Seliji so bili vedno, samo zdaj so bolj kot kdaj prej v zgodovini dostopni res vsakemu. Instagram pa je zelo dobra platforma za vizualne umetnike. Pred leti smo v galeriji naredili razstavo oziroma projekt z naslovom Instagram WIP, kar je pomenilo Instagram Works in Progress. Povabila sem različne fotografe, da so v enajstih dneh razvili vsak svojo serijo. Navodila so bila, da so na začetku naložili na račun, ki smo ga na instagramu odprli posebej za ta projekt, štiri fotograije, nato pa je vsak ob določeni uri v dnevu naložil svojo naslednjo. Tako je imel na voljo samo 24 ur, da je naredil novo fotograijo. Na koncu smo izkušnje predstavili na okrogli mizi.
Vprašanje, ki nas je zanimalo poleg ustvarjanja pod časovnim pritiskom in uporabe socialnih medijev, je bilo tudi, ali so galerije sploh še potrebne, če lahko svoje delo predstavimo virtualno. To je bilo precej pred covidom in sklep je bil, da so galerije vsekakor zelo potrebne, saj so to prostori srečevanja in izmenjave mnenj, kar se je tudi v času karantene pokazalo, da smo zelo pogrešali.
Tudi vi ste vplivnica, na kakšen način to počnete, ne samo s fotografijo?
(smeh) To pa res nisem. Oziroma, najverjetneje ima vsak, ki se pojavlja v javnosti, neki krog, na katerega vpliva, tako ali drugače. Upam, da vplivam na ljudi v smeri, da vzljubijo fotografsko umetnost.
Na kaj ste posebej ponosni?
Na Aleksandra in najine tri hčerke.
Ali obstaja kakšen kraj, kamor se radi vračate in se ga nikdar ne naveličate fotografirati oziroma vam je večni navdih?
Morje je zame večni navdih. Konkretni kraji pa se skozi življenje spreminjajo.
Se vaše hčerke kaj podajajo po vaši poti, jih zanima fotografija?
Vse tri imajo »uč«. Se pravi, da delajo dobre fotograije. Večinoma s telefonom. Sicer pa mislim, da imajo vse tri rade umetnost, še posebno likovno.
❞
Moja starša sta imela v denarnici vedno fotografije drug drugega in mene in brata. Mama še fotografije svoje mame, očeta in obeh bratov. Tudi sama imam, kljub temu da nosimo telefone ves čas s seboj in v njih ogromno fotografij, v denarnici fotografije hčerk.
Ali sestavljate družinske albume in zakaj je pomembna fizična fotografija?
Uh, tukaj sem pa še kar bosa. Čeprav mi fotografski albumi res veliko pomenijo in jih zelo rada listam. Moja mama jih je zelo vestno urejala. Zdaj, ko sem jih podedovala, brat vdano čaka, da naredim kopije, da jih dobi tudi on. Me je pa kar ganilo, ko je najstarejša hči Nina srednji Neži za 16. rojstni dan naredila album fotograij od rojstva naprej. Če ga mama ni, ga je dobila pa od sestre (smeh). Pa otroci so nama za 20. obletnico poroke tudi naredili album. Za nekatere fotograije sploh nisem vedela, kje so jih dobile. Res, lepo darilo. Tako da, pri nas si podarjamo albume (smeh).
Imate morda kakšno fotografijo, ki vas spremlja že vse življenje, ki ste jo vedno vzeli s seboj, ko ste se selili ali kaj podobnega?
V bistvu sem ob selitvah vedno vzela s seboj vse fotograije.
Kaj pa menite o fotografijah v denarnicah ali medaljonih?
To se mi zdi lepo. Moja starša sta imela v denarnici vedno fotograije drug drugega in mene in brata. Mama še fotograije svoje mame, očeta in obeh bratov. Tudi sama imam, kljub temu da nosimo telefone ves čas s seboj in v njih ogromno fotograij, v denarnici fotograije hčerk. Ampak ne aktualnih, s seboj nosim fotograije izpred nekaj let, ko so bile otročki.
Ste kdaj kakšno izrezali iz časopisa?
Najverjetneje.
Zaupajte, je življenje prijazno z vami?
Življenje je prijazno z menoj. V bistvu sem vedno tako mislila, tudi kadar so me premetavali viharji, sem verjela, da je samo začasno in da bo enkrat vse v redu. Nisem pa samo čakala, da vihar mine, ker sicer ne bi bilo vse v redu. Verjamem, da je veliko v izreku, da je vsak svoje sreče kovač. Da ti le zdravje služi, pa velja, da kjer je volja, je tudi pot.