Na Touru: Otrok v Rogličevem lunaparku
Vsak strasten spremljevalec kolesarskega sveta mora vsaj enkrat od blizu doživeti Tour de France. Izjemne predstave najboljših kolesarjev na svetu, nepopisen navijaški vrvež ob progi, zabava, ki jo vsak dan pripravi reklamna karavana kot predhodnica tekmovalcev … Vse skupaj je nepozabno doživetje, ki mu v svetu vrtenja pedalov ni para. Vendar se nič ne more primerjati s tem, kar lahko človek doživi na dan, ko Tadej Pogačar in njegovi tekmeci počivajo.
Nikoli nismo dovolj stari ali izkušeni, da ne bi mogli doživeti česa novega. To je bil eden od naukov obiska alpskih etap na 108. dirki po Franciji, na kateri sem praznoval 20. obletnico svojega prvega obiska velike pentlje. Zato sem kakšen kozarec zvrnil tudi v spomin na svojega rajnkega mentorja Vita Divca, s katerim sva nekoč skupaj na štirih kolesih »osvajala« Alpe d'Huez in druge slavne francoske vršace. To so bili časi Lancea Armstronga, o katerem na Touru ni več ne duha ne sluha, zdaj so slovenski časi, doba Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, ki za seboj v Francijo vlečeta množice rojakov. Takšnih, ki so po desetletjih čakanja na slovenskega kolesarskega odrešenika naposled dočakali dva hkrati, in tudi takšnih, za katere je zaradi njiju kolesarstvo postalo zadnja modna muha.
Številnih ni zanimalo samo dogajanje na dirki, želeli so videti Tignes, smučarsko središče, katerega ime je med slovenskim kolesarskim življem dodobra razširil Roglič. Zasavski zvezdnik in njegova nizozemska ekipa Jumbo Visma sta ga v zadnjih letih izbrala za svojo bazo, ko je čas za višinske priprave. Rogla se v njem počuti tako domače, da tukaj veliko časa preživita tudi njegova najbolj zvesta spremljevalca, njegova življenjska sopotnica Lora Klinc in njun dveletni Lev.
Tudi mene je zanimalo, kaj je tako očaralo številko ena na svetovni jakostni lestvici, in prvi dan, roko na srce, nisem razumel njegovega navdušenja. Dež, veter in skoraj zimske temperature niso naredili najboljše reklame, za nameček je številnim Slovencem na Touru dan pokvaril neizbežni odstop po padcih preveč načetega borca iz Kisovca.
Kratka kolesarska pamet
In naslednji dan so vremena Kranjcem se zjasnila. Ne, niso se. Tudi v dopoldnevu, ko so se Rogličevi navijači počasi sprijaznili, da bo rumeno majico poskušal osvojiti prihodnje leto, in so si tisti, ki so bili še na dirki, lizali rane po izjemno napornih prvih devetih etapah, so Tignes in okoliške vrhove pokrivali oblaki in meglice. Temperature so bile primerne, da bi se pridružil tistim, ki so s smučmi v rokah pred bližnjimi hoteli čakali na prevoz na ledenik.
Kljub temu je sledilo povabilo Kompasovega vodnika Jake: »Vzemita kolesi, gremo na Col de l'Iseran, najvišji cestni prelaz v Alpah.« S fotografom Dejanom sva se spogledala in si vsak pri sebi mislila, da človek ni pri zdravi pameti. Že sobotno popoldne sva preživela povsem premražena, potem ko sva se s kolesoma povzpela na Col de la Colombière in nato v nalivu štiri ure čakala, da se bodo tam pojavili Pogačar, Roglič, Matej Mohorič, Luka Mezgec in druščina. Tudi nedelja ob cesti do Tignesa in v novinarskem središču ni bila dovolj topla, da bi se pregrele kosti …
V naslednjem hipu sva povabilo seveda sprejela. Ko pobudo prevzame kratka kolesarska pamet, zdrave ni več. Nisem prepotoval pol Evrope z avtobusom, da ne bi opravil še tistih nekaj vrtljajev pedalov in osvojil 2770 metrov visokega prelaza, tako visoko s kolesom še nisem bil. Grem, pa če me dobi snežni metež in me odnese orkan!
Tako se je začel dan iz kolesarskih sanj, katerega nepozabna napoved je bilo bližnje srečanje večer poprej. V časih, ko naj bi imeli tekmovalci, novinarji in navijači strogo ločene koronske mehurčke, nič hudega sluteč stopim iz hotelske sobe, ko skozi sosednja vrata
Če že francoski vozniki niso bili pretirano strpni, so bili vsaj kolesarji lepo vzgojeni. Bonjour sva z Dejanom neštetokrat slišala na 14-kilometrskem vzponu in tako tudi odgovorila.
❞
Nisem prepotoval pol Evrope z avtobusom, da ne bi opravil še tistih nekaj vrtljajev pedalov in osvojil 2770 metrov visokega prelaza, tako visoko s kolesom še nisem bil.
pride Julian Alaphilippe. Spogledava se in francoski zvezdnik se mi nasmehne, jaz se mu nasmehnem nazaj, a tega ne vidi, nosim masko. Ko presenečenje mine, se šele zavem, zakaj tako pristen nasmeh. Morda je mislil, da sem njegov fanatični navijač, morda zalezovalec. Iz sobe tik ob njegovi sem izstopil s kolesom iste znamke, kot jo vozi on, na sebi sem imel mavrično majico, ki sem jo kupil kot spominek na lanskem SP v Imoli, taistem, na katerem je zmagal – Alaphilippe. Kolesarji najbrž razumete, kakšna zadrega je stati v majici, ki si je nisi zaslužil na kolesu, temveč si jo kupil na stojnici za nekaj deset evrov, pred tistim, ki jo je zares osvojil.
Aleja svetovnih prvakov
Sloviti Loulou je odprl niz srečanj s svetovnimi prvaki. V ponedeljek se na Col de l'Iseran namreč ni namenila le skupina Slovencev in številni drugi rekreativci, temveč je ta klanec za regeneracijski trening izbrala večina ekip na Touru. Že po startu na spodnjih pobočjih Tignesa, na katerih smo Pogačarja pozdravili, ko se je odpravil na obvezni koronski test, je treslo od mraza. Ko pa smo se na cesti pomešali z ekipo Ag2r s tedaj še drugouvrščenim Benom O'Connerjem, so postali zunanji dejavniki nepomembni.
Zajela nas je najljubša kolesarska glasba s pišem skozi karbonske obročnike in regljanjem račen, neprijazne francoske Alpe so se v trenutku spremenile v Rogličev lunapark, mi pa v otroke, ki skačemo z ene atrakcije do druge. Naslednja je bila v Val d'Iseru, kjer nas je v postanek prisilil prometni zamašek. Povzročila ga je ekipa Lotto Soudal oziroma nestrpni voznik peugeota, ki ni hotel po levem pasu obvoziti kolesarjev, ki so se izpred hotela odpravljali na trening. Čeprav je bilo dovolj prostora in je bržkone vedel, da ti kraji gostijo Tour de France, je hotel dokazati svoj prav – kolesarji nimajo kaj iskati na cesti. Nakopal si je bes Philippa Gilberta, svetovnega prvaka iz leta 2012 in zmagovalca štirih od petih kolesarskih spomenikov, ki mu v zbirki manjka samo še Milano–Sanremo. Temperamentni 39-letni Belgijec je dvakrat odprl sovoznikova vrata, jih pošteno napel vozniku, a smo brez do
datne eskalacije napetosti nadaljevali pot.
Začenjal se je vzpon na Iseran, in če gre cesta navkreber, je toplo tudi, ko je mrzlo. Med slačenjem ob cesti je mimo nas v turističnem tempu pripeljala ekipa Movistar, v sredini pa starosta svetovne kolesarske karavane, 41-letni Alejandro Valverde, svetovni prvak iz leta 2018 in štirikratni zmagovalec najstarejše enodnevne dirke na svetu Liège–Bastogne–Liège. Kmalu smo mu vrnili milo za drago, odbrzeli smo mimo njega, ko je moral iti na stran.
Forza, Ljubljana
Na klancu so drugi prepoznali nas oziroma vsaj to, od kod prihajamo. »Forza, Ljubljana,« je dejal glas, ki se nam je približeval na kolesu. Napis z mojega dresa je prebral Richard Plugge, direktor Rogličeve ekipe Jumbo Visma. Ovinek ali dva smo prekolesarili skupaj. »Kako je s Primožem?« sem vprašal. »Težko je bilo sprejeti to odločitev, imel je povsem drugačne načrte, a bo kmalu vse v redu,« je dejal in nadaljeval v svojem tempu.
Če že francoski vozniki niso bili pretirano strpni, so bili vsaj kolesarji lepo vzgojeni. Bonjour sva z Dejanom neštetokrat slišala na 14-kilometrskem vzponu in tako tudi odgovorila. Vsekakor sva se strinjala, to je bil dober kolesarski žur, vrhunski. Čeprav je začelo še rositi, nisva vedela, ali midva piskava od sreče ali slišiva svizce, ki drug drugega opozarjajo na najin prihod. Nikoli pretirano strm klanec, na katerem so all star kolesarsko zasedbo dopolnili še kolesarji Ineosa, ki so se ravno takrat spustili s hriba, je bil presenetljivo hitro mimo. Le na zadnjih ovinkih, nekje nad 2600 metri, je bilo začutiti, da bi bilo v zraku lahko
❞
Številnih ni zanimalo samo dogajanje na dirki, želeli so videti Tignes, smučarsko središče, katerega ime je med slovenskim kolesarskim življem dodobra razširil Roglič.
Osebni vtis je, da dve tretjini ljudi pred drugimi nastopata verodostojno, tretjina pa se poskuša lažno predstaviti in okolico pretentati.
več kisika.
Najbolj neprijetna sta bila mraz in močan veter na vrhu, kjer smo kot kolesarskega sotrpina pozdravili še alfo in omego Ineosa, še prej Skya Dava Brailsforda. Na spustu je kožo na obrazu vleklo skupaj kot na sedežnici, ko so temperature globoko pod lediščem. Sunki vetra so tudi nam krepkim možakarjem po cesti prestavljali kolesa, a smo se vsi srečno vrnili v dolino. Vmes je posijalo sonce, zima se je v nekaj minutah spremenila v poletje. Greva še enkrat, sva si z Dejanom rekla kot otroka, ki želita na še eno vožnjo. Zazvonila je realnost, v službi sva, čez dobro uro je na sporedu Pogačarjeva novinarska konferenca.
Ko je bilo treba naslednje jutro zapustiti Tignes, na nebu ni bilo oblačka, Savojske Alpe so zasijale v vsej svoji lepoti. Še se bova vrnila v Rogličev lunapark, sva rekla z Dejanom. Če bo tukaj še kdaj Tour de France ali ne.
V Nedelu vsak drugi teden objavimo kolumno znanega srbskega psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki živi in deluje v Ljubljani in Beogradu. Z njim se je mogoče pogovarjati o vzgoji, spolnosti, ljubezni in tudi težavah, kot so denimo različne zasvojenosti. Zoran Milivojević je avtor mnogih knjižnih uspešnic, med katerimi so v slovenščino prevedene Emocije – razumevanje čustev v psihoterapiji, Formule ljubezni, Ulovimo ljubezen, Mala knjiga za velike starše in Igre, ki jih igrajo narkomani.