Med obiskom Pirana smo raziskali malo znano zgodovino in zgodbe svetilnika na Punti. Krona najzahodnejšega dela obale
❞
Na terasi svetilnika je vodnjak, ki je stanovalcem in prebivalcem odlično služil vrsto stoletij, saj je bilo znano, da tudi v najhujši vročini ne presahne.
Naš umetnostnozgodovinski obmorski biser Piran si težko predstavljamo brez svetilnika na konici ozkega polotoka. Prav tam na rtu Madona oziroma Punti je le tristo metrov stran v morju najgloblja točka Tržaškega zaliva. Povzpeli smo se na starodavni obrambni stolp, v katerem je do začetka 80. let prejšnjega stoletja živela svetilničarjeva družina, po zavitih stopnicah in lestvi pa še do zvonika, ki ponuja veličasten razgled na vse strani neba. Med obiskom nam je z obilo zanimivimi podatki iz preteklosti in sedanjosti znamenitega svetilnika postregla domačinka in avtorica knjige o njem Daniela Paliaga Janković, sicer upokojena profesorica italijanščine in francoščine.
Takoj za cerkvijo Marije Zdravja iz 18. stoletja – pred njo je bila na tem območju že leta 1274 cerkvica sv. Klementa –, ki je del svetilniškega sklopa, stopnice vodijo do mogočnega obrambnega stolpa. Zgradili so ga v 16. stoletju za boljši nadzor morja v obdobju turških vpadov; v času Avstro-Ogrske sta bila na njem tudi topova. V tej starodavni beneški utrdbi, ki je bila povezana z obzidjem okoli Pirana že v začetku 16. stoletja, si najprej ogledamo majhne sobe za delo in bivanje s kotički za kuhanje in umivanje, v katerih so vse do začetka 80. let preteklega stoletja živeli svetilničarji s svojimi družinami. Predzadnji je bil Josip Grašo - Bepi, čigar službovanje in bivanje skupaj z ženo in hčerkama se je končalo leta 1978; njegovi potomki zdaj živita v Luciji in imata po besedah Daniele Paliaga Janković na življenje v svetilniku kljub njegovim utesnjenim prostorom zelo lepe spomine. Jeseni istega leta je službo sprejel zadnji svetilničar Miroslav Finka, a je že kmalu ostal brez dela, saj so leta 1980 svetilnik avtomatizirali; zdaj sveti na elektriko. Zgodbe iz časa svetilničarjev, ki so se delno ohranile tudi zaradi dnevnikov, je v literarno delo Svetilnik med drugim zajel pisatelj Vanja Pegan. »Gre za čudovito fresko prebivalcev Pirana v obdobju njegovega otroštva; kako so doživljali obalo, morje in sam svetilnik,« knjigo na kratko opiše naša sogovornica in doda zanimiv podatek, da se je prav v tej stavbi na prelomu 19. in 20. stoletja začelo štetje hiš. Svetilnik je tako dobil oznako Campo Madonna Della Salute Uno, to je bila torej stavba št. 1.
Zaprli vodnjak, ki ni nikoli presahnil
Nekdanji bivalni prostori so zdaj v zelo slabem stanju in ne le kličejo, temveč kričijo po zaščiti in obnovi, ki pa kar ne pride na vrsto. »Vse je v občinski lasti in že dve leti čakamo na obnovo. Lani je bilo zanjo namenjenih 20.000 evrov, a ta denar še ni bil uporabljen. Projekt, ki ga naroči občina, mora seveda potrditi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kar podaljša ves postopek,« pojasni Paliaga Jankovićeva in doda, da je bilo stanovanje pred tremi desetletji še primerno za bivanje: »Nekaj časa so ga uporabljale Obalne galerije oziroma umetniki, ki so v njem našli nove navdihe za ustvarjanje; tukaj so med drugim živeli japonski kipar Masayuki Nagase, piranski kipar Janez Lenassi, po pričevanju domačinov pa tudi pesnik Ciril Zlobec.« Odtlej je svetilnik tonil v pozabo, dokler ga niso začele oživljati domačinke prostovoljke; prva je bila Tončka Senčar. Pred dvema letoma je občina svetilniški sklop oziroma prostore na obrambnem stolpu predala v upravljanje Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran, in sicer do leta 2022. Na terasi svetilnika je vodnjak, ki je stanovalcem in prebivalcem odlično služil vrsto stoletij, saj je bilo znano, da tudi v najhujši vročini ne presahne. Skozi preperel pokrov se na njegovem dnu vidi nekaj vode, a gre le še za deževnico. »Ta naravni vodni vir zares nikoli ni presahnil, dokler niso vodnjaka v
80. letih predelali in zaprli. Prepričana sem, da je bil prej del iste vodne žile, ki vključuje več tukajšnjih vodnjakov z vodo podtalnico. Zdaj v njem žal ni več vode, kar je velika škoda. Zakaj so to naredili? Ne vem. Piran je imel včasih več kot sto vodnjakov; sama sem jih do zdaj odkrila zgolj trideset. Dobili smo celo dovoljenje, da vodnjak, ki v tej obliki izhaja iz leta 1925, porušimo in tako pridobimo več prostora, a smo proti. To je edinstven, zelo redek primer vodnjaka, ki je del kamnitega stolpa.«
Na valobranu morska deklica in plamen
V svetilniku kljub slabemu stanju interierja pripravljajo razstave in druge kulturne dogodke; na terasi imajo včasih tudi koncerte, medtem ko občinstvo sedi na slikovitem kamnitem valobranu. Sredi teh skal na obali najdemo kiparske mojstrovine, ki med drugim upodabljajo morsko deklico, ribe, meduze in plamen z napisom »pyros«. Paliaga Jankovićeva ovrže priljubljeno in razširjeno teorijo, da naj bi na tem mestu že v antiki plapolal in mornarjem v mraku in temi kazal pot plamen, iz česar se je rodilo ime Piran (v grščini pyros pomeni ogenj): »Povejte, kako bi lahko takrat v neurju, ko tukaj zares močno piha, ohranili ogenj? Ta legenda o nastanku imena se je razširila v
70. letih preteklega stoletja z vzponom množičnega turizma. Takrat je resen zgodovinar le namignil, da je bil morda na Punti ogenj, ki je kazal pot. Ostanki iz rimskega obdobja kažejo, da je bil nedvomno poseljen vrh Sv. Jurija, kjer je zdaj župnijska cerkev, takrat pa je bil na istem mestu tempelj, a v antiki se je potovalo po morju podnevi, le redko ponoči. To se je spremenilo šele s pojavom parnih strojev, vgrajenih v ladje. Takrat se je več plulo tudi ponoči, zato je bilo nujno treba označiti obalo oziro
ma varno pot. Avstro-Ogrska je v drugi polovici 19. stoletja na vzhodni obali Jadranskega morja zgradila več kot petdeset svetilnikov. Zdaj jih deluje le še okoli deset; nekateri so preurejeni v turistične nastanitve oziroma apartmaje.« Piranski svetilnik je začel delovati marca 1872 prav zaradi nevarnosti, ki je prežala na pomorščake v nevihtnih nočeh, ko se ni videlo, kje se konča obala, in bi lahko plovila nasedla, razloži sogovornica in poudari, da je v drugi polovici 19. stoletja Piran razvil zelo veliko floto trgovskega ladjevja. V majhnem pristanišču je bilo zasidranih tudi po štiristo bark; med drugim so trgovali s kamnom, lesom, soljo in zelenjavo ter sadjem.
Tik ob breznu, ki vzbuja strah
Le tristo metrov od obale s svetilnikom in valobranom pod njim je tudi strašljiva, najgloblja točka Tržaškega zaliva; meri kar 172 metrov. V času Jugoslavije so jo poimenovali podvodni Triglav, pred tem pa »el fondon«. V svoji knjigi Zgodba nekega svetilnika je Paliaga Jankovićeva zapisala besede domačina Maria
Bonifacia: »Nekoč so to podvodno brezno imenovali 'el fondon'. V poletnih jutrih, ko smo s kanujem veslali nad njim, je njegova globoka črnina, ki ji ni bilo videti konca, v nas vzbujala strah.« Mi se podamo bliže nebu, ko se po zavitih stopnicah in lestvi vzpnemo še do belega zvonika. Zaradi čudovitega neogotskega sloga s tipičnimi okraski je videti, kot bi bil okronan. Eleganten arhitekturni podvig iz sredine 19. stoletja, narejen iz belega istrskega kamna, ni bil od nekdaj okrogel. Včasih je imel zvonik klasično štirikotno obliko, dokler ni bil skoraj v celoti porušen v spopadu med Angleži in Francozi; od takrat je ostal le še spodnji del starega zvonika. Edinstveni svetilnik na slovenski obali, ki kraljuje prav na njenem najbolj zahodnem delu, si je mogoče ogledati vsak dan razen ponedeljka od 10. do 12. ure ter popoldne od 17. do 21. ure. »Lahko vam zagotovim, da je Piran najlepši prav zdaj, ko je najbolj vroče, tako podnevi kot ponoči,« prijazno povabi naša vodnica po svetilniškem sklopu, tik preden se poslovimo, sama pa že komaj čaka, da se poda med osvežilne valove.