Grozljivkam se ni treba prilagajati
Pred vrati je 17. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Za ljubitelje grozljivk bo med 16. in 18. julijem obvezen postanek v Ormožu, od 20. do 24. julija pa še Ljutomeru. Poleg več razstav, delavnic in tradicionalne parade zombijev si bo mogoče ogledati nabor kratkih filmov in 35 celovečercev; šest izmed njih se bo potegovalo za nagrado hudi maček. O častnih gostih festivala, retrospektivi južnokorejske grozljivke, Mali delavnici groze in stanju slovenske žanrske produkcije je za Nedelo spregovoril programski vodja festivala Tomaž Horvat.
Častna gosta festivala bosta letos režiserja Gary Sherman in William Lustig. Katere njune mojstrovine bi priporočili gledalcem, ki nameravajo priti na projekcije?
Pravzaprav vse njune ilme, ki smo jih uvrstili v program. Shermanovi grozljivki Linija smrti in Mrtvi in pokopani sta bili prelomni v svojem času in se zelo dobro držita še danes. Njegov Poltergeist 3 sicer ni najboljši ilm iz te franšize, a je izjemno zanimiv z vidika stroke, predvsem zaradi posebnih učinkov, o katerih bo imel Sherman tudi posebno predavanje. Od Lustigovih ilmov bomo predvajali dva, to bosta kultni in nasilni Manijak (1980), ki je leta 2013 doživel rimejk z Elijahom Woodom v glavni vlogi, ter premierno restavrirani drugi del iz franšize Policaj manijak. Naj dodam, da je HBO napovedal rimejk Policaja manijaka v obliki serije, in sicer pod režijsko taktirko Nicolasa Windinga Refna.
Poleg omenjenih dveh režiserjev boste retrospektivo posvetili tudi korejskemu filmu. Kaj vas je pri kinematografiji te vzhodnoazijske države najbolj pritegnilo?
Južnokorejska kinematograija že lep čas slovi kot ena najvitalnejših, še posebno na žanrskem področju. Ne nazadnje je ravno korejski Parazit kot prvi tujejezični ilm osvojil oskarja za najboljši ilm. Na mednarodno sceno se je korejska kinematograija prebila šele ob prelomu tisočletja in v tem času ustvarila že kar nekaj režiserskih zvezd. Njihove ilme odlikujejo izjemna dostopnost, pametni in izvirni scenariji ter zavidljivo visoka produkcijska kakovost. V naši ekipi smo dolgoletni ljubitelji te kinematograije, a si predvajanja teh ilmov preprosto nismo mogli privoščiti. Tokrat se nam je ponudila priložnost, da zamujeno nekoliko nadoknadimo, in sicer po zaslugi povabila južnokorejskega veleposlaništva na Dunaju, ki se mu tudi lepo zahvaljujemo.
Kaj so vaši kriteriji, ko izbirate, kateri film umestiti v program? Vprašanje se mi je porodilo ob filmu ki ga na prvo žogo nikakor ne bi označil kot žanrsko grozljivko …
Stari,
Naš osnovni kriterij, poleg osnovne žanrske usmeritve festivala, je kakovost. Ne glede na program, retrospektivo ali področno predstavitev, ki jo sestavljamo za festival. Filme za korejsko retrospektivo smo sicer izbrali skupaj s predstavnico južnokorejskega veleposlaništva Sanjo Struna. Čeprav ima kar nekaj grozljivih elementov, ilm Stari (2003) res ni tipična grozljivka. Je pa to po svoje prelomen ilm za mednarodno prepoznavnost južnokorejskega ilma, saj je bil ob izidu eden najodmevnejših sploh, osvojil je zlato palmo v Cannesu in nekako napovedal pohod korejskega ilma na mednarodno sceno. Poleg tega je po mnenju naše ekipe eden sploh najboljših ilmov v novem tisočletju, tako da tukaj nismo imeli veliko dilem.
Poleg filmskega je bogat tudi spremljevalni program. Za katere delavnice pričakujete, da bodo najbolj obiskane?
Tematika delavnic so večinoma veščine, ki so povezane s produkcijo žanrskih ilmov. Te veščine je pri nas izjemno težko pridobiti. Letos bo velik poudarek na praktičnih posebnih učinkih. To znanje zaradi napredka digitalnih tehnologij počasi izginja, a postaja ravno zato toliko bolj cenjeno. Digitalni posebni učinki najbrž ne bodo nikoli videti tako organsko in prepričljivo kot izični. In ravno Gary Sherman je mojster te tehnike. Pri nas bo imel poseben in zelo cenjen triurni masterclass na to temo, s katerim je gostoval že na preštevilnih velikih ilmskih festivalih in univerzah po svetu. V tej smeri se giblje tudi delavnica izdelovanja miniaturnih maket, ki jo bo izvajala produkcijska ekipa iz Zagreba. V njej se bodo udeleženci naučili izdelati, primerno osvetliti in posneti določen kader iz kultnega Iztrebljevalca (Blade Runnerja), v katerem mrgoli tovrstnih učinkov. Kot že nekaj prejšnjih let bo Mateja Naberšnik izvajala zelo priljubljeno delavnico ilmskega maskiranja, izdelave ran in seveda maskiranja naših najbolj priljubljenih pošasti – zombijev.
❞
Letni proračun, ki ga denimo premore Slovenski filmski center, zadostuje kvečjemu za en srednjeproračunski film, seveda v evropskem merilu.
❞
Digitalni posebni učinki najbrž ne bodo nikoli videti tako organsko in prepričljivo kot fizični. In ravno Gary Sherman je mojster te tehnike.
Ena bolj zanimivih se sliši Mala delavnica groze, poimenovana po filmu Rogerja Cormana. Ste letos med prijavami prejeli kakšno posebej zanimivo idejo?
Mala delavnica groze je naša najstarejša delavnica. Prvo smo izvedli leta že leta 2008, ko nam je sam Roger Corman pomagal izbrati zmagovalca. Od takrat se vsako leto prijavi nekaj ilmskih ekip, ki med festivalom posnamejo kratki ilm, in med temi nato izberemo zmagovalnega. Letos še ni prijav, kot vsako leto jih pričakujemo bolj proti koncu razpisnega roka, saj morajo ekipe poslati tudi kratek sinopsis in se čim bolj temeljito pripraviti na snemanje. Bili bi presenečeni, koliko dobrih kratkih ilmov se je nabralo v zadnjih desetih letih. Številni so romali tudi na druge festivale, nekateri izmed sodelujočih režiserjev pa so pozneje postali profesionalci.
Kakšen je vpliv grozljivk na današnjo družbo oziroma katere probleme najpogosteje nagovarjajo?
Čeprav na mainstream sceni grozljivke niso toliko prisotne, pa so izjemno priljubljene med neodvisnimi producenti, vse bolj tudi v Evropi. Grozljivke in na splošno žanrski ilmi imajo zelo zvesto bazo občinstva. Zato se jim ni treba toliko prilagajati mainstream okusu in so lahko veliko bolj divje, brezkompromisne in inteligentne od povprečnega blockbusterja. Seveda to še zdaleč ne uspe vsem. A tistih, ki jim, je iz leta v leto več, o čemer priča, vsaj po našem mnenju, tudi vse bolj kakovosten program Grossmannovega festivala. Ne nazadnje opažamo neverjetno rast žanrskih ilmskih festivalov na svetovni ravni, kar je posledica te plodovite in živahne produkcije. To je tudi razlog, da so grozljivke in podobni žanri lahko tako aktualni in odzivni na družbene spremembe in strahove.
Gostili boste tudi slovenskega scenarista in režiserja Tomaža Gorkiča, ki je v celovečernem prvencu zaobjel zanimivo tematiko: ubijanje in mučenje ljudi, da se iz njih naredi šnops. Glede na lokacijo Grossmannovega festivala bi bila še primernejša grozljivka z vinom v glavni vlogi. Imate kakšno idejo, o čem bi šla zgodba?
Ne le to, taki ilmi že obstajajo! To so seveda vinopiri (Vinopiri: Blutvajnšpricer saga (2006)) ljutomerskega režiserja Vitomirja Kaučiča, ki so posebne vrste pošasti. Pijejo namreč kri vinjenih lokalnih prebivalcev domišljijske Vulgarije, ki se pred njimi upirajo na zelo domiselne načine. Film je seveda amaterski, a v njem mrgoli akcije, sočnih dialogov v nemščini, posebnih učinkov, krvi, črnega humorja, ne umanjka niti LGBT-romanca … Pravi grozljivi akcioner, seveda na prleški način. Sledili sta še nadaljevanji Vinopiri: Ledena trgatev (2010) in Vinopiri: Krvni davek (2012). V njih najdete tudi večino članov Grossmannove ekipe.
Zakaj mislite, da je žanrske produkcije v Sloveniji tako zelo malo?
Težko rečem. Prav gotovo so eden osnovnih razlogov izjemno skromna sredstva, ki jih namenjamo ilmski produkciji. Letni proračun, ki ga denimo premore Slovenski ilmski center, zadostuje kvečjemu za en srednjeproračunski ilm, seveda v evropskem merilu. Težko je na tem graditi kakršnokoli ilmsko industrijo, že umetniško, kaj šele žanrsko, ki je praviloma dražja. Seveda obstajajo izjeme, a so to bolj prebliski navdahnjenih posameznikov, kot so Gorkič, Matej Nahtigal in mogoče še kdo. Drugi razlog je tudi neke vrste snobovski odnos do žanrskega ilma pri nas. To velja tako za odločevalce kot medije, ki po navadi neupravičeno štejejo žanrski ilm za nižjo vrsto ilmske umetnosti. Upam si reči, da je Grossmannov festival eden pomembnejših promotorjev žanrskega ilma pri nas in da je prispeval vsaj delček k njegovi destigmatizaciji. A bo ta morala biti veliko obširnejša, če želimo v prihodnosti gledati polnokrvne domače žanrske ilme.