V Londonu in Kaunasu igra velikih
❞
Slovenija se v Litvi ni lotila osvajanja Olimpa tako, da bi nanj priplezala, ampak tako, da bi se nanj kar pripeljala.
Na začetku evropskega prvenstva v nogometu sem v enem od dnevnikov zapisal, da bo nogometna prihodnost absolutno v nogah osvajalcev, kolonizatorjev in velikih narodov. Nedeljska tekmeca v inalu eura, domača Anglija in gostujoča Italija, sta in bosta simbola te linije: Anglija svojo moč črpa prav iz zgodovine in kolonizatorskih pohodov, ki jih v razvitejšem družbenem sistemu predstavljajo temnopolti reprezentanti, zaradi svoje genetike atletsko sposobnejši in tudi bolj nadarjeni za igrivost. Skratka, Anglija je izkoristila prednost dostopa do »surovin« ter združila tradicijo in zgodovino v tehnologijo prihodnosti.
Italija je kot stara dama, ki jo je težko spremeniti in se drži svojih tradicionalnih vrednot. Zdaj je res nekoliko posodobljena in drugačna, toda z vrednotami, ki nimajo veliko skupnega z velikimi tekmeci s severa: ohranja močan nacionalni in čustveni naboj, ki je dejansko edini ali zadnji še preostali adut za njeno konkurenčnost.
Finale resda sodi v kategorijo tradicionalnih, čeprav z manjšim popravkom. Namesto Francozov so v njem Angleži, njihova kopija. Dejstvo, da petelinov ne bo na Wembleyju, bodo pa levi, bi tudi lahko pripisali značilnostim, ki so posledica vplivov kolonialne preteklosti.
Eni in drugi na igrišču ne veljajo za klasične osvajalce, napadalce. V tem se različnost Anglije in Italije izniči. Angleži so s sledenjem evropskim trendom postali taktično spretnejši in njihov know-how ne temelji več na »džentlemenstvu in časti« ter prepričanju, da jim kot velikim pripada vse, s prevlado na igrišču vred. Posodobil se je z bolj zvitimi prijemi oziroma postal odziven in prilagodljiv za drugačnost. A tudi azzurri niso več okoreli branilci, njihov način igre, ki ga je simboliziral »catenaccio« (ključavnica), je sposoben igralce preobraziti v napadalce, osvajalce.
Trend sposobnosti prilagajanja, ki je vse bolj viden pri velikih, ni najbolj obetaven za male. Kako naj se Slovenija s svojo krepko omejeno selekcijo sploh postavi po robu močnejšim, boljšim, velikim, ki so vsem tem prednostim dodali še zvijačnost, spretnost, prebrisanost, trmoglavost, skratka vse, kar je malim še dajalo kanček upanja?
Kaj pa primerjava s košarkarsko Slovenijo, za katero je še pred meseci veljalo, da ji ni več rešitve? Na praktični ravni je nemogoče primerjati hruške in jabolka, na drugih pač. Slovenci z vesoljcem Luko Dončićem so čez noč postali osvajalci. En sam fant je spremenil osebnost moštva, značaj posameznikov in naroda. Na parketu so se razblinili miti o obrambni igri in malih, ki ponižno upajo. O tem, da zmaga tisti, ki prejme manj točk. Niso bili več majhni ali nesamozavestni, pač pa veliki in vsemogočni. Slovenija se v Litvi ni lotila osvajanja Olimpa tako, da bi nanj priplezala, ampak tako, da bi se nanj kar pripeljala. Tekmovala je tako, da je napadala in ne branila. Bila je napadalno enbeejevska in ne obrambno evropska.
Še je upanje, tudi za male in nogometaše. Z več dončići seveda.