Maska, kostum in vloga

Eno od zanimivih vprašanj, pri katerem so odgovori povezani s praktično platjo vsakdanjega življenja, je, kako se ljudje predstavljajo drugim, ki jih ne poznajo ali si z njimi niso blizu. Z drugimi besedami, kako se kažejo v javnem prostoru, naj bo na ulici, v delovnem okolju ali kje drugje.

Velika razlika je med tem, kakšen je človek v resnici in kako se predstavlja drugim. V tem pogledu ločujemo dve družbeni situaciji: bližnje odnose in javnost. V družbi ljudi, s katerimi si je blizu, se posameznik počuti sprejetega takšen, kakršen je, zato se obnaša pristno – je takšen, kot je v resnici. To naredi bližnje odnose udobne, ker se ljudje lahko sprostijo in pokažejo sebe, svoja čustva, prava stališča in svoje želje. Lahko so odprti in iskreni.

Nekateri ne delajo razlike med bližnjimi in javnostjo ter so ponosni na to, da vsakomur vse povedo v obraz. Ponosni so, ker niso dvolični in ne kažejo čustev, ki jih v resnici ne občutijo. Takšno stališče ni dobro iz več razlogov, njegova posledica pa je, da drugi takšno osebo doživljajo kot grobo in neotesano.

Prvi razlog je, da se je treba v javnem prostoru obnašati kulturno, vljudno, ljubeznivo. To preprosto pomeni, da so drugi ljudje pomembni in da je pomembno, kako se počutijo. Vljudna komunikacija upošteva čustva drugih, tako da se pazi, da se počutijo prijetno, in se izogiba temu, da bi jim povzročali neprijetnosti. Na to kaže že sama beseda ljubeznivost. Ko do nekoga čutimo ljubezen, nam je pomembno, kako se počuti, in ko smo ljubeznivi, se obnašamo, kot da imamo nekoga radi, četudi te osebe pravzaprav ne maramo. Z drugimi besedami, to osebo ščitimo pred tem, da je ne užalimo s svojo iskrenostjo ali da je ne pripeljemo v neprijeten položaj s svojo radovednostjo in vsiljivostjo. Z distanco do oseb, s katerimi si nismo blizu, pravzaprav njih ščitimo pred seboj.

Drugi razlog, zakaj ljudje niso iskreni v javnem prostoru, je, da želijo ohraniti svojo zasebnost. Vsakdo ima skrivnosti, ki jih ne želi deliti z drugimi, in ima do tega vso pravico. Ker drugih ne poznamo dobro, vedno obstaja nevarnost, da bo nekdo neko zasebno informacijo izkoristil proti osebi, ki jo je zaupala.

Zaradi teh dveh razlogov pred ljudmi, s katerimi si nismo blizu, nosimo javno masko, za katero skrivamo svojo intimo in zasebnost, kot tudi odzive, ki bi lahko koga užalili. Medtem ko je maska v javni komunikaciji nujna, kot znak kulture, je nošenje maske v bližnjih odnosih zanikanje bližine. Zato sta dvoličnost in licemerje prekrška v bližnjih odnosih, sta pa velikokrat koristna v javnosti.

Ta del osebnosti, ki se kaže v javnosti, označujejo na različne načine. Poleg pojma maska se uporabljajo še izrazi fasada osebnosti, persona in izložba osebnosti. Ravno ta zadnji izraz, izložba osebnosti, dobro ilustrira tretjo funkcijo maske.

Če si predstavljamo, da je oseba prodajalna z izložbo proti ulici (javnosti), je vloga izložbe v tem, da mimoidočim predstavi, kaj je v prodajalni. Ker vsega, kar je v prodajalni, ni mogoče razstaviti v izložbi, se prodajalna predstavlja mimoidočim z izborom blaga. Na enak način tudi ljudje razstavljajo nekatere svoje lastnosti v izložbi svoje osebnosti, da bi se predstavili drugim tako, kot si želijo. Zakaj to počnejo? Če se jim uspe predstaviti na želeni način, ki mu drugi verjamejo, namreč postane obnašanje drugih do njih predvidljivo. Z načinom, kako se predstavijo, poskušajo nadzirati, kakšen odnos bodo drugi vzpostavili z njimi. Nekateri to počnejo zelo uspešno, drugi precej manj.

Večina se poskuša z aranžiranjem izložbe svoje osebnosti prikazati kot kulturna, sposobna in pametna oseba – da bi izzvali sprejetost in spoštovanje drugih. Vendar je ta proces veliko bolj viden pri ljudeh, ki želijo druge ustrahovati. Ti v izložbo svoje osebnosti postavljajo znake, da so lahko zelo nevarni, in ko drugi to »preberejo«, se jim umikajo s poti. To pa je ravno tisto, kar je ta oseba želela, saj je strah drugih napačno enačila s spoštovanjem.

Zastavlja se vprašanje, koliko lahko verjamemo, da se je nekdo predstavil tako, da je razstavljeno blago res tudi v trgovini. Vprašanje predstavljanja drugim je zelo kompleksno, saj ljudje v svoji želji, da bi v javnosti nastopali čim bolj verodostojno, ne le da nosijo maske, ampak so tudi oblečeni v dodelane kostume, uporabljajo različne scenograije in igrajo različne vloge in igre. Prevara pomeni, da je v izložbi nekaj, česar ni v prodajalni, pa tudi to, da je v prodajalni nekaj ogrožajočega, česar v izložbi ni. Zato so mogoča zelo neprijetna presenečenja, ko nekomu pade maska z obraza in pokaže svoj pravi značaj, ki ni v skladu s tem, kako se je sprva predstavil.

Socialna inteligenca predvideva, da ljudje vedo, da drugi v javnosti nosijo maske, pa tudi to, da so te maske lahko verodostojne, lahko pa tudi lažne, varljive in zavajajoče. Vse to nalaga previdnost in distanco do lastnega prvega vtisa o neki osebi. Za poznavanje drugega je potrebno spoznavanje, za to pa mora preteči nekaj časa.