Grdi raček že vse življenje
Še kakšen mesec, pa bom diplomiral, se zaposlil in odšel od doma. Razmere, v katerih živimo, so nevzdržne. Kriva je zelo gospodovalna (diktatorska) sestra, ki se je pred časom preselila domov. Če vsi ne plešemo, kot ona zahteva, že grozi, da bo razdrla darilno pogodbo, s katero sta ji starša podarila hišo v zameno za nego in pomoč, ko ostarita. Nekaj časa sem se ji še upiral, potem me je v odsotnosti preselila v klet, v sobo, ki pozimi ni niti ogrevana. Mama kuha po njenem diktatu, brez sestrine vednosti si ne sme privoščiti niti nakupa obleke. Sicer je invalidsko upokojena, je pa dvanajst let starejša od očeta. Oče je še zmeraj zelo aktiven, veliko je zdoma, sumim, da mora imeti kje tudi ljubico. Kaj bo z mamo, ko me ne bo? Si jo bo sestra popolnoma podredila? Na dom me ne veže nič več, saj so me starši izključili tudi iz dedovanja. Kljub temu mi ni vseeno, rad ju imam, nista napačna.
Razmere v vaši družini so res precej nenavadne, a pri nas niti niso kakšna izjema. To sem že večkrat ponovila, pa bom, kot kaže, morala še kdaj. Potomci, ki se na željo (zahtevo) staršev vrnejo domov, imajo po navadi podobne pogoje kot vaša sestra. Če hočemo ali ne, življenje je nenehen daj-dam. Žalostno pa je, da ni nič več zastonj, še ljubezen znotraj družine ne. Lepo vas prosim, ne jemljite si vsega, kar doživljate, preveč k srcu. Ničesar ne boste spremenili. Lahko jih vprašate, a se bojim, da vam odgovori ne bodo všeč.
Ko so dali na tehtnico, od koga bo na starost več koristi, od vas ali od sestre, so se pač odločili zanjo. Če se bo kdaj pokazalo, da so se zmotili, bodo sami nosili posledice.
Pravite, da so vam namenili zgolj nekaj gotovine, miloščino pravzaprav. Boli vas, da ste »vredni« le 15.000 evrov. Lahko se jim tudi odpoveste, morda boste lažje spali in imeli mirnejšo vest. Če želite slišati kaj več o izpodbijanju odločitve, ki sta jo sprejela oče in mama, se morate obrniti na odvetnika.
Vem, zgodbe, kakršna je vaša, niso lahke in mi je žal, da vas je to doletelo. Pogosto beremo, da imamo starši vse otroke enako radi.
Žal ni povsod tako. Če samo pobrskam med številnimi pismi, hitro opazim, da je ljubezen v nekaterih družinah precej mačehovsko porazdeljena. Kaže, da se boleči in tudi nepravični odnosi kot jara kača vlečejo skozi več generacij! Tudi v starih časih se je dogajalo podobno kot pri vas: le eden od otrok je nasledil posest, drugi so morali oditi. Lahko tudi praznih rok. Nekateri se niso smeli vračati niti na obiske.
Lepo bi bilo, da bi se starši z vami in sestro pogovorili za isto mizo! Če je sestra sprejela dokaj težko in odgovorno nalogo na način, ki mu lahko zaploskate, je hvalevredno. Je to storila zaradi koristoljubja? Vnaprej ne morete ne vedeti ne soditi!
Pogosto pozabljamo, da odgovornostim, ki jih je skupaj z lastništvom hiše sprejela sestra, nismo vsi kos. Morda se bo slišalo kruto, a lahko se zgodi, da boste nekoč celo veseli, da so vas odgnali in postavili na cesto.
Me je pa zabolelo srce, ko ste pisali, da se že vse življenje počutite kot grdi raček. Staršem niste nikoli povzročali težav. Bili ste pridni, zaradi vas niso dobivali sivih las, ko ste šli skozi puberteto. Če ste le lahko, ste pomagali. Od srednje šole se preživljate tako rekoč sami. Doma ste le na hrani in stanovanju. Ogrevanje ste v svojo kletno sobico s pomočjo prijateljev napeljali šele letos. Kako ste preživeli dve zimi na mrzlem, se raje ne spominjate več. Če se s predavanj vrnete prepozno, vas s kosilom ne čakajo. Sestra pravi, da morajo biti tisti, ki ne upoštevajo pravil, kaznovani.
Ko sta bila še otroka, sta odraščala vsak po svoje. Morda zaradi starostne razlike? Morda zato, ker vas je rada komandirala, vi pa ste se ji upirali?
Uteho in zaščito ste večkrat želeli najti pri očetu, a ste po navadi naleteli na zelo hladen odziv. Zdelo se vam je, da ste mu odveč, da ima rad predvsem mir, da lahko hodi po svojih poteh. Želeli ste, da bi vam dal priložnost dela in zaslužka v lastni irmi, a je vse vaše poskuse v kali zatrl, češ da jo bo prodal, ko se bo upokojil. Zdaj, ko ste starejši, slutite, da se vas je znebil zato, da ne bi vtikali nosu v tesne odnose, ki jih ima s svojo bližnjo sodelavko.
Saj ne, da bi vašega očeta zagovarjala, obnašanje do vas mu nikakor ni v čast! A če se je odločil, da vam ne dovoli blizu, je to njegova pravica. Je postavil med vama zid zaradi svoje sebičnosti ali zaradi kakšnih drugih razlogov, navsezadnje ni več pomembno. Vi ste zavrnitev preboleli, razočaranje vas ni spravilo na kolena. Upam le, da ste se iz vseh izkušenj, ki ste jih dobivali pod domačo streho, naučili, da boste boljši.
Z dekletom, ki vam stoji ob strani, bosta morda še letos zaživela skupaj. Prej ali slej si bosta ustvarila tudi družino, toplo gnezdo za otroke, ki si jih oba želita. Zelo pomembno pa je, da v tej prihodnosti, ki si jo slikate v najlepših barvah, ne bo prostora za spletkarjenje, kot ste mu bili priča doma.
Nikoli pa ne pozabite: v nekem trenutku začnemo najbolj boleče napake, ki so nam povzročile veliko gorja, nezavedno ponavljati tudi sami. Da se to ne bi zgodilo, vas lepo prosim, da si vsak dan, ko vstanete, rečete: »Ne bom kot mama, ne bom kot oče. Boljši bom!«
Vesela bom tudi, če ob selitvi od doma ne boste zaloputnili vrat za seboj! Pustite jih odprta vsaj toliko, da vas bodo lahko starši, če bodo želeli, kdaj obiskali. Zlasti potem, ko se bodo rodili vnuki. Ne glede na vse – so le vaši starši. Če pa teh namenov ne bodo pokazali, če vas bodo zavračali, se sprijaznite, ker jih ne boste spremenili. Nikoli pa ne klečeplazite za njimi!
So starši ravnali egoistično, nerazumno, tudi nepravično zaradi strahu pred starostjo ali pred sestro?