Reševanje planeta na Škotskem
❞
Država z največ izpusti, Kitajska, je v obdobju od 2014 do 2019 izpuste povečevala za 0,9 odstotka na leto.
Lani novembra bi moral v Glasgowu na Škotskem potekati veliki podnebni vrh, na katerem bi v okviru Združenih narodov več kot 200 voditeljev z vseh koncev sveta premlevalo, kako ustaviti vedno bolj grozeče podnebne spremembe. Vrh je, tako kot vse drugo, prestavil eden od vrhuncev pandemije covida-19. V Glasgowu se bo tako približno 120 voditeljev držav, skupaj pa 25.000 udeležencev, zbralo leto pozneje, kot je bilo načrtovano, na zadnji oktobrski dan letos. Srečanje z imenom COP26 bo trajalo 13 dni.
Ime srečanja je povezano z zgodovino boja proti podnebnim spremembam. COP je kratica za angleško poimenovanje konference podpisnikov (Conference of the Parties) okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki so jo sestavili leta 1994. Letošnja konferenca bo 26. po vrsti. A srečanje v Glasgowu naj ne bi bilo samo redni protokolarni zbor, ampak naj bi prineslo pomembne, celo prelomne odločitve, kako bomo podnebje planeta rešili pred pregrevanjem. Tako je vsaj prepričan gostitelj, britanski premier Boris Johnson.
Najpomembnejše srečanje po Parizu
Za Johnsona je COP26 pomemben že zato, ker naj bi bil največji mednarodni politični dogodek vseh časov v Veliki Britaniji. In zgodil se bo ravno med njegovim mandatom. Seveda pa je glasgowsko srečanje zanj pomembno tudi zato, da bo z njim pokazal, da Velika Britanija po odhodu iz Evropske unije ostaja pomemben globalni igralec in ne bo pristala na obrobju svetovnega dogajanja, kakor so opozarjali in še opozarjajo številni nasprotniki brexita. Mimogrede, Johnson in vplivni britanski tabloidi so bili najbolj vneti podporniki brexita, ki je na Škotskem, kjer je velika večina prebivalcev glasovala proti odhodu iz Evropske unije, kljub pred samo nekaj leti neuspešnemu referendumu o odhodu iz Združenega kraljestva, spet močno okrepil osamosvojitvene težnje.
A za svet bi lahko imel COP26 veliko večji pomen kot za Johnsonove predvsem notranjepolitične interese. Opisujejo ga namreč kot najpomembnejši podnebni vrh po COP21 leta 2015 v Parizu.
Ta je prinesel nekaj opaznih premikov, čeprav ne tudi trdnih zavez o velikem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Ne gre samo za ogljikov dioksid, zelo problematičen je metan kot stranski produkt kmetijstva, predvsem živinoreje, in ravnanja z odpadki, zelo nepredvidljivi pa so izpusti tega plina iz talečih se nekdaj večno zamrznjenih tal v polarnih predelih.
V pariški dogovor so države zapisale, da je treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in povečati uporabo obnovljivih virov energije, kot so sonce, veter, valovanje in plimovanje morja. Morda najbolj znan sklep iz Pariza je, da bi morali globalno povišanje temperatur ustaviti precej pod dvema stopinjama Celzija, najbolje bi bilo, če bi ga omejili na največ 1,5 stopinje. Bogatejše države so se tudi odločile, da bodo revnejšim vsako leto za prehod v bolj zeleno gospodarstvo namenile 100 milijard dolarjev (dobrih 86 milijard evrov). Zaveze države delno izpolnjujejo, vendar nobene popolnoma.
V preteklosti so se Združeni narodi zavzemali, da bi se denar bogatejših v revnejših državah porabil izključno za tehnološki prehod v brezogljično ali vsaj ogljično manj intenzivno družbo. Vendar je sčasoma postalo jasno, da se bo podnebje segrevalo, tudi če bi takoj ustavili izpuste toplogrednih plinov. Ti so namreč zelo trdoživi in v ozračju ostajajo zelo dolgo. Zato novejše smernice OZN predlagajo več vlaganj v prilagajanje neizbežnim spremembam. Sredstva naj bi razdelili na polovico, med investicije za zmanjševanje izpustov in za prilagajanje segrevanju.
Strokovnjaki opozarjajo, da so bili sklepi iz Pariza premalo ambiciozni, in tudi če bi jih izpolnili, v prihodnjih desetletjih ne bi zavrli globalnega segrevanja pri manj kot dveh stopinjah. Predvsem pa so bili ti sklepi nekakšen džentelmenski dogovor, saj njihovo neizpolnjevanje ne prinaša nobenih kazni.
Najhujši udarec pariškemu dogovoru se je zgodil poleti 2017, ko je takratni predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump naznanil, da bo njegova država preklicala svoj podpis pod sporazumom. Odstop od pariškega dogovora je začel uradno veljati 4. novembra lani, torej dan po tistem, ko je Trump izgubil volitve za drugi mandat. ZDA so zdaj spet med podpisnicami dogovora, saj je novi predsednik Joe Biden znova pristopil k njemu, in to prvi dan, ko je januarja letos prevzel oblast.
Američani da, Rusi in Kitajci ne
V Glasgowu bodo v skladu z enim od dogovorov iz Pariza voditelji in ministri poročali o napredku svojih držav v zadnjih petih letih, vsi pa upajo, da bodo sprejeli tudi nove odločitve o zmanjšanju izpustov.
Pri tem je treba poudariti, da so nekatere, predvsem razvite države v tem času izpuste dejansko zmanjšale. Tako je EU kot celota – gre za tretjo največjo onesnaževalko na svetu – v letih od 2014 do 2019 izpuste ogljikovega dioksida zmanjšala v povprečju za 0,7 odstotka na leto. ZDA, druge na tej lestvici, so jih za povprečno 0,8 odstotka na leto. A to ne pomaga kaj dosti, saj jih je država z največ izpusti, Kitajska, v istih letih povečevala za 0,9 odstotka, Indija kot četrta za kar štiri odstotke in Rusija kot peta povprečno za dober odstotek na leto. Tudi vse druge države so bile daleč od smelih sklepov iz Pariza. Izpusti ogljikovega dioksida vseh drugih držav skupaj razen omenjene peterice so se namreč v omenjenem obdobju povečevali za povprečno 1,8 odstotka na leto.
Zanimivo je, da je od voditeljev teh držav udeležbo na COP26 potrdil samo predsednik ZDA Joe Biden. Kitajski predsednik Xi Jinping verjetno ne bo prišel – že od začetka pandemije covida-19 ni šel nikamor –, tudi prihod indijskega premiera Narendre Modija ni gotov. So pa iz Kremlja sporočili, da v Glasgow zagotovo ne bo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Seveda bosta tam gostitelj Johnson in – če ji bo zadnje čase precej krhko zdravje dopuščalo – britanska kraljica Elizabeta II.
Iz EU, ki se rada trka po prsih kot najbolj okoljsko ozaveščen del sveta, bo udeležba polna. Tako iz bruseljskih institucij kot posameznih držav. Na čelu slovenske delegacije bo premier Janez Janša, poleg njega bodo tam še ministri za okolje Andrej Vizjak (če bo še na položaju), za inance Andrej Šircelj in za infrastrukturo Jernej Vrtovec. Skupaj je na seznamu slovenskih udeležencev iz različnih delov državne uprave več kot 50 ljudi, vendar na ministrstvu za okolje poudarjajo, da ni nujno, da bodo vsi odpotovali. In da tudi tisti, ki bodo, ne bodo tam ves čas. Janša bo na primer sodeloval samo na zasedanju voditeljev 1. in 2. novembra.
Kako nam gre
Stroški slovenske udeležbe v Glasgowu bodo znašali približno 1,2 milijona evrov. Od tega bo največji delež namenjen za najem in tehnično opremo paviljona EU in prostorov Unije. Slovenija mora namreč »kot predsedujoča država svetu EU skupaj z evropsko komisijo zagotoviti in plačati paviljon EU, kjer bodo dnevno potekala pogajanja in drugi dogodki, povezani s pripravami EU na pogajanja«, pojasnjujejo na okoljskem ministrstvu.
»Glavni cilj COP26 je doseči napredek glede večje ambicije za omejitev segrevanja ozračja na 1,5 stopinje in mobilizacije dodatnih inančnih virov skladno z zavezami, danimi državam v razvoju. Pomemben cilj konference je tudi dokončati delo v zvezi z delovnim programom pariškega sporazuma. Doseganje napredka pri uresničevanju teh ciljev je ključna prednostna naloga slovenskega predsedstva. Ključni cilj Slovenije bo uspešno zastopanje
Ob podobnih srečanjih o omejevanju podnebnih sprememb se redno postavlja vprašanje, ali je res nujno, da nanje prihajajo množice udeležencev z vseh koncev sveta. V Glasgowu se jih bo zbralo kar 25.000 in veliko jih bo pripotovalo z letali, ki veljajo za najbolj ogljično intenzivno obliko prevoza, se pravi, da povzročajo največ izpustov toplogrednih plinov. To vprašanje je še posebej pomembno v času, ko se je zaradi omejitev v pandemiji pokazalo, da je mogoče marsikaj opraviti na daljavo.
Novinar britanskega BBC za okoljske teme Matt McGrath odgovarja, da so srečanja v živo še vedno nujna. To se je pokazalo med tritedenskimi pripravami na daljavo na COP26 junija letos. Zaradi časovnih razlik v krajih, kjer živijo udeleženci, in tehničnih težav po povezavah ni mogoče opraviti vsega.
Veliko manj razvitih držav ima namreč premalo strokovnjakov, da bi lahko pokrivali časovno zelo razdrobljene razprave, poleg tega jim delo na daljavo pogosto onemogoča slaba tehnološka opremljenost. Zato so vztrajale, da se odločevalci srečajo v živo. Morda še pomembnejši od težav s časom, strokovnjaki in tehnološko razvitostjo pa je psihološki vidik.
Popolnoma jasno je, da je veliko lažje ignorirati nekaj, kar se dogaja na zoomu, kot pa konferenco, na kateri predstavniki držav ukrepe napovedujejo v živo tisočem udeležencev in novinarjem.
V živo lahko predstavniki iz razvitejših držav tudi iz prve roke izvejo, kako podnebne spremembe vplivajo na prebivalce držav, ki jih tudi najbolj ogrožajo. Mnogi so prepričani, da so prav neposredna pričevanja ljudi iz najbolj ogroženih krajev, kot so razne otoške državice – grozi jim, da jih bodo v prihodnjih desetletjih dvigajoči se oceani preprosto pogoltnili –, najbolj pripomogla k temu, da so v Parizu leta 2015 med cilje zapisali, da bo svet naredil vse, da se podnebje ne bi segrelo za več kot dve stopinji Celzija.
Naša sogovornika dr. Lučka Kajfež Bogataj in dr. Jonas Sonnenschein v Glasgow ne bosta šla. Kajfež Bogatajeva pravi, da so pogajanja v živo nujna, čeprav so izhodišča zanje pripravljena vnaprej in so takšne konference bolj ali manj predstava za javnost. Tudi Sonnenscheinu se zdijo tovrstne konference sprejemljive, saj tako pridejo podnebne spremembe kdaj v ospredje svetovnega dogajanja in še voditelje je na njih mogoče kaj vprašati neposredno.