Ne, to še zdaleč ne spominja na Megxit!
Nekoč je živela zaljubljena princeska. Njen princ ni bil na belem konju, je pa imel konjski repek. In nikakor se ni hotel odreči svoji nameri, da se bo z njo poročil. Preden je v ponedeljek obiskal princeskine starše, da bi pred njimi potrdil ljubezen do njihove hčere, si je dal odstriči konjski repek. Da ga ne bi imeli za neprimernega moža cesarjeve nečakinje, ki od prihodnjega torka sploh ne bo več princesa. Zaljubljenca se bosta odselila v Ameriko, živela bosta od plač, ki jih bosta zaslužila tako, da bosta opravljala vsak svoje delo. Ali bosta srečno živela do konca dni? To je odvisno od vrste okoliščin, zaradi katerih so srečni ali nesrečni tudi vsi drugi zakonski pari na tem svetu.
mnenje, da bi bil to prevelik šok za japonsko družbo, ki je takrat še vedno verjela, da je njihov cesar božanstvo. Tako so preživeli nazivi cesarja, cesarice, princev in princes, plemstvo pa so ukinili oziroma, bolj rečeno, omejili na ozko imperialno družino.
To je pomenilo, da so se morali princi in princese poročati z običajnimi smrtniki, zato sta bili tako Akihitova izbranka, bivša cesarica Mičiko, kot Naruhitova žena, sedanja cesarica Masako, ženski iz ljudstva. Hkrati pa je to pomenilo, da je biti japonska princesa postalo nekaj najbolj žalostnega na svetu, kajti vsaka od njih že vnaprej ve, da bo morala, če se bo zaljubila v običajnega smrtnika, zapustiti družino in biti pripravljena na zelo drugačno življenje od tistega, ki ga pozna. Istega leta, ko se je morala Mako odreči poroki s svojim Keijem, se je njena teta Ajako (hčerka najbližjega sorodnika takratnega cesarja Akihita) poročila s svojim Keijem Morijem in v istem trenutku zapustila dvor.
Za princeso Mako je življenje postalo prava mora predvsem zaradi »škandala«, kot so to poimenovali v japonskih medijih. Čeprav je šlo za majhen znesek v primerjavi z več sto milijoni dolarjev, kolikor jih ima po nekaterih ocenah cesarska družina, je bil »neporavnani dolg« ženinove matere dovolj, da se je tri četrt japonske javnosti obrnilo proti princesini poroki s Keijem.
Na Japonskem je okoli 82 odstotkov javnosti za to, da ostane njihova država monarhija, in republikansko gibanje je izredno šibko. Zaupanje v cesarja je neizmerno, med drugim zato, ker v cesarski družini ni škandalov, ni ločitev in zakonskih prevar, ni nezakonskih otrok, pa tudi ne pubertetniškega norenja med pripadniki mlade generacije, pri čemer so, denimo, večkrat zalotili princa Harryja. Vsi člani cesarske družine so zelo izobraženi in uglajeni, veliko pozornosti se namenja njihovemu lepemu vedenju in sistematično neguje njihova človekoljubna dejavnost. Princesa Mako in njena mati, princesa Kiko (ki je prav tako pripadnica srednjega razreda in ki je sprva imela vzdevek »princesa iz apartmaja«), se posvečata delu z gluhonemimi posamezniki in obe obvladata znakovni jezik. In samo pod pogojem, da se v tej podobi ne bo prav nič spremenilo, so Japonci pripravljeni podpreti »svobodno izbiro« zakonskega partnerja. V trenutku, ko se na cesarski svili pojavi najmanjši madež, se podpora spremeni v neusmiljeno kritiziranje.
Zelo dolga zaroka
Številni so Mako in Keija primerjali s Harryjem in Meghan. A podobnosti med tema dvema paroma je zelo malo. Mako in Kei se bosta poročila v torek, in to brez cesarskih obredov in veličastne proslave. Pravzaprav bosta zgolj uradno potrdila zakonsko zvezo, nato pa odpotovala v New York, kjer on že dela v odvetniški družbi, ona pa si bo, glede na to, da je magistrica muzeologije, poiskala delo kustosinje v katerem od tamkajšnjih muzejev. Mako se je tudi odrekla odpravnini, ki bi ji jo moral dvor izplačati v trenutku, ko bo zapustila cesarsko družino. Brez pomisleka je zavrnila 1,3 milijona dolarjev, ob tem pa dejala, da ne želi, da bi njena izbira življenjskega partnerja obremenila japonske davkoplačevalce.
Potem ko je Kei v začetku meseca pripotoval iz New Yorka, je najprej zaradi covida-19 dva tedna preživel v karanteni, nato pa sta se v ponedeljek videla z Mako, in to prvič, odkar se je on avgusta 2018 preselil v Ameriko. Na letališču so ga novinarske kamere še ujele s konjskim repkom. V palačo Akasaka je prišel ostrižen. V petek sta z Mako obiskala cesarja Naruhita in cesarico Masako, ki je po poroki zaradi pritiskov Agencije za cesarsko družino, da mora roditi otroka, tako trpela, da je zapadla v depresijo in dobila herpes po celotnem telesu. V ponedeljek sta obiskala njenega dedka Akihita, ki že pred tremi leti izjavil, da bi morali njegovi vnukinji dopustiti, da sama odloča o svojem ljubezenskem življenju.
Ne glede na to, kar se bo dogajalo v prihodnje, ostajata Mako, ki bo 23. oktobra dopolnila 30 let, in Kei, ki je prav toliko let dopolnil 5. oktobra, simbol Japonske v razkoraku med dvema svetovoma, dvema epohama in dvema vesoljema. Odločila sta se za modernost, svobodo in življenje, oprto na lastno znanje. Zato je tudi to kljub vsemu pravljica. Nekoč sta živela zaljubljena princeska in njen princ brez belega konja … in brez konjskega repka. Ne, nič več nimata tega naziva, sta pa še vedno kot mesec in sonce. Sijeta od ljubezni, ki je trajnejša od 2600 let toge tradicije. In naj za vedno živita srečno in veselo, kot prava princeska in princ iz pravljice o resničnem življenju.
jerebika, štrudelj, ples pa še kaj v Slovenskem mladinskem gledališču izpustili navedbo avtorice predstave Simone Semenič, za kar se opravičujemo.
Nuška, na glasbeni sceni ste od leta 2004, ko ste zmagali v resničnostnem šovu Pred kratkim ste se podali tudi v profesorske vode.
Bodi idol.
Drži. Letos sem kot docentka začela delati na Akademiji za glasbo kot asistentka pri profesorju mentorju Matjažu Robavsu, ki me zelo podpira.
Kako se znajdete kot pedagoginja?
To delo je izjemno zanimivo in odgovorno, zato sem se ga lotila z velikim spoštovanjem.
Se vam poklicni razvoj dogaja spontano ali si ga vnaprej vizualizirate?
Prej spontano, malo imam tudi sreče. Sem človek, ki je odprt za nove priložnosti. Da začnem poučevati, se mi je zdelo smiselno, logično, ni mi bilo treba kaj dosti razmišljati, ali ja ali ne. To razumem kot del celostnega razvoja.
Ste tik pred premiero opere Vincenza Bellinija v SNG Operi in baletu Ljubljana. V zgodbi, ki jo je navdihnila Shakespearova tragedija je prikazan zadnji dan življenja slovitih ljubimcev. Vi upodabljate Romea, vendar predstavljate žensko. Kako drugačna je ta vloga od vaših dosedanjih?
Capuleti in Montegi
Romeo in Julija,
Vloga je bila izvorno pisana z mislijo na ženski glas, tudi na krstni predstavi v Benetkah leta 1830 jo je pela ženska, vendar v hlačni vlogi; mezzosoprani smo pogosto v hlačnih vlogah, kar pomeni, da igramo moške. Naš režiser Frank Van Laecke pa si je zamislil, da v celoti ohranim ženskost, kar se odraža ne le v glasu, temveč tudi vizualno. V prvem delu sicer nosim hlače, ker pridem na neki sestanek, v drugem delu pa sem v obleki. Sem ženstvena.
Enkrat ste na odru vendarle bili oblečeni v moškega, in sicer v šovu
Znan obraz ima svoj glas.
(smeh) Res je, upodabljala sem Meat Loafa. Bilo je težko, sploh vokalno; hojo in kretnje že nekako povzameš.
V operni predstavi sta s kolegico na odru par. Gre za vlogi lezbijk?
Capuleti in Montegi
Tako je, sva zaljubljeni, se ljubiva, vse poteka zelo normalno in naravno, medtem ko sta najini družini skregani. Dodaten zaplet je seveda v tem, da gre za istospolno ljubezen v Italiji v 50. letih, v katera je postavljena zgodba v režiserjevi viziji.
Se vam zdi, da istospolna ljubezen še vedno dviguje prah ali je načeloma že povsem sprejeta?
Odvisno od človeka in njegovega dojemanja sveta. Še vedno se dogaja tako neodobravanje na eni strani kot popolno sprejetje na drugi strani.
Capuleti in Montegi?
Krasna je. Režiser Frank Van Laecke je velik estet, rad ima izčiščene stvari. Izhaja iz glasbe, kar je za pevca izjemno hvaležno. Veliko poudarka daje notranjim bojem in medosebnim odnosom. Tudi kostumi so čudoviti, prav tako scenograija in osvetlitev.
Kateri svoj nastop do zdaj bi sicer opredelili kot najbolj nepozaben – v operi ali pop svetu?
Zagotovo je bila ena od nepozabnih izkušenj turneja z rusko sopranistko Anno Netrebko leta 2012. Tudi vse vloge, ki sem jih imela priložnost poustvariti, denimo Pepelke, Carmen in Italijanke v Alžiru, so mi prinesle lepe izkušnje tako doma kot v tujini. Od drugih nastopov mi bodo posebej ostali
❞
Sem človek, ki je odprt za nove priložnosti. Da začnem poučevati, se mi je zdelo smiselno, logično, ni mi bilo treba kaj dosti razmišljati, ali ja ali ne. To razumem kot del celostnega razvoja.