Denar ne sme biti tabu
Kdaj naj dam otroku prvo žepnino, kdaj naj ga začnem učiti o denarju, kako naj mu pri nakupovanju rečem ne, je denar primerno darilo … To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljajo starši, medtem ko otroci odraščajo, njihove želje pa so vse večje. Nova knjiga Ane Vezovišek, finančne mentorice, specialistke za financiranje in osebni proračun, ponuja marsikateri odgovor na te zagate.
er je v dolgoletni praksi spoznala, da mnogi odrasli ne znajo z denarjem, je napisala knjigo Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem, s katero želi prispevati k inančni pismenosti prihodnjih generacij. Povsem mogoče pa je, da se bo ob branju nasvetov v dobro svojih potomcev tudi kdo od odraslih odločil za spremembo škodljivih vzorcev.
KNa pomoč! Kako naj ravnam z denarjem,
v kateri ste praktično in poljudno predstavili osnove ravnanja z denarjem. Kaj vas je spodbudilo k pisanju knjige o finančni vzgoji otrok?
Ko sem v vseh teh letih raziskovala to področje, sem ugotovila, da že od mladih nog naprej vlečemo neke vzorce in prepričanja. Ko se pogovarjamo o inancah, ljudje pogosto rečejo »saj je že mama tako delala«, »saj smo bili itak vedno v kreditih« ali pa »navajen sem poslušati, da nimamo denarja«.
Prišla sem do sklepa, da je nekaj treba spremeniti, drugače se bo takšno ravnanje še naprej prenašalo iz generacije v generacijo. Starši, tudi če njim samim v tem pogledu ne gre najbolje, morajo otrokom postaviti močne temelje in se znebiti takšnih vzorcev. Ni jim treba ves čas govoriti »nimam, ne morem, ne boš dobil«, ker je to zelo nevarno. Prepričana sem, da je škodljive vzorce mogoče spremeniti.
Ko se z odraslimi pogovarjam o njihovem inančnem položaju, ugotavljam, zakaj so danes tam, kjer so. Večina je še vedno v obdobju otroka, kar pomeni, da večinoma živijo od plače do plače. Govorimo namreč o šestih obdobjih inančne starosti, o obdobju otroka, mladostnika, odraslega, zrelega, starostnika in modreca. Če bi dosegli obdobje zrelosti, bi to pomenilo, da že lahko živimo z manj inančnega stresa. Da nas ne skrbi več, kaj bo, če zbolimo, kaj bo z našo pokojnino, da imamo torej temelje že zelo dobro postavljene. Večina raziskav pa kaže, da je večina ljudi še pod to stopnjo. Če želimo to statistiko spremeniti, še posebno glede na naš pokojninski sistem in tisto, kar nas čaka, bomo morali zelo temeljito zarezati v svoje inančne navade.
Prvo vprašanje, ki ga zastavite v knjigi, je, kdaj naj začnemo otroka učiti o denarju.
Mnogi mislijo, da otroka začneš preudarnega ravnanja z denarjem učiti šele pri določenih letih. Sama pa menim, da ga učimo od rojstva, le da se tega ne zavedamo. Prepričana sem, da imamo vsak dan vsaj en dogodek, ob katerem se otrok uči. Ne gre za neposredno, temveč posredno učenje, kar je še močnejša izkušnja. Ne smemo misliti, da je otrok še premajhen, saj od takrat, ko se začne zavedati okolja, iz njega ves čas srka. Učenje se začne že z našim prvim obiskom trgovine.
Kako pristopiti k vzgoji o denarju, sploh če sami nismo najbolj vešči na tem področju?
Tudi če naša slika ni najboljša, je ključno, da sami sebi priznamo napake in jih ne skrivamo pred otrokom. Lahko jih izkoristimo kot dober primer za učenje. Na primer: vemo, kako nevarne so kreditne kartice, a je super, da otroku to povemo. Lahko mu rečemo: »Jaz sicer imam kartice, ampak sem se zavestno odločila, da se jih v obdobju enega leta znebim, ker me bremenijo.«
Zdi se mi zelo pomembno, da denar ni tabu, ampak nekaj povsem vsakdanjega. Ne smemo mu dajati posebnega poudarka, vseeno pa se moramo o tem odkrito pogovarjati. Ko otroci starše sprašujejo, koliko zaslužijo, se da na ta vprašanja lepo odgovoriti. Ne s konkretno številko, ampak najprej z vprašanjem, kaj on misli, potem pa ga vprašamo, če ve, koliko znašajo stroški elektrike, hrane, bencina ... Če se o teh stvareh ne pogovarjamo, mladi okoli 20 let, ki živijo še pri starših, večinoma sploh ne vedo, kakšni so stroški.
Veliko staršev ima težave s tem, kako otroku reči ne ob njegovih željah, ki jim pravzaprav ni konca. Pri najmlajših je velik izziv že obisk trgovine, kmalu se začnejo primerjati z vrstniki in nemalokrat zahtevajo tisto, kar »imajo vsi«. Njihova pričakovanja so lahko velika, za marsikatero družino prevelika.
Ta materializem izvira iz nas samih. Še posebno če gre za majhne otroke, samo mi vemo, koliko nekaj stane in koliko to resnično potrebujemo. Treba se je izuriti v tem, da nadzorujemo tudi svoje navade. Ko gre še čisto majhen otrok z nami v trgovino, je to njegov učni poligon. In hkrati trening za nas. Če prvič popustimo in takrat, ko gremo po nakupih za hrano, najprej zavijemo na oddelek igrač, nas v prihodnje čaka izziv. Otrok
si zapomni in to pričakuje vsakič. To so najpogostejše napake, ki jih delamo. Zato je ključno, da se z otrokom že prej pogovorimo, zakaj gremo v trgovino. Gremo po hrano, ki jo potrebujemo. Razlika je že v besedi: potrebujemo ali želimo. Ločiti moramo med tem, kaj je nujno potrebno in kaj ni. S tem imamo tudi odrasli včasih velike težave. Poleg tega ljudje z otrokom zelo radi kompenzirajo. Obljubljajo mu: če boš naredil to, ti kupim igračko, če boš šel k zdravniku, boš dobil igračko … Stvari gredo tako daleč, da je nagrajen za vsako malenkost, otroku je super in to tudi vedno pričakuje. Ujame nas v past in mi zato, da je mir, tako ravnamo. Otrok pa raste, njegove želje so vedno večje in lahko se samo vprašamo, kam pridemo, ko je star recimo 18 let.
Gotovo lahko iz bogatih izkušenj odgovorite tudi na to?
V knjigi sem napisala, da je v odraslosti zelo velika razlika med tistimi otroki, ki dobijo vse, in tistimi, ki ne dobijo vsega. Običajno so uspešnejši tisti, ki nimajo vsega. Ker vedo, da se morajo za stvari potruditi. Tisti, ki so že od rosnih let vajeni nekega standarda, in ta običajno ni nizek, imajo izziv. Spet govorim iz prakse: da dobiš majčko za 160 evrov ali daš pri 14 letih 200 evrov na mesec za kozmetiko, to je resničen primer. Ko dobijo prvo zaposlitev ali prakso in so na minimalni plači, so seveda v stresu, ker si ne morejo privoščiti vsega, kar so si lahko prej.
Pravite, da se otroci učijo iz prakse. Kdaj pa se je smiselno z njimi pogovarjati o denarju?
Da otroka posedeš in rečeš, danes se bomo pa pogovarjali o denarju, tega ne priporočam. Bolje je, da vsako situacijo, ki se zgodi, izkoristiš za učenje. Na primer, ko babica otroku za rojstni dan podari nekaj denarja. Ne peljemo ga takoj v trgovino in spodbujamo, da ga zapravi, ampak mu lahko svetujemo, kako naj si ta znesek razporedi. Majhen del, recimo 20 odstotkov, lahko porabi takoj, preostalih 80 odstotkov pa da na stran. Zakaj? Ker se to razmerje v odrasli dobi obrne. S tem imamo odrasli težave. Zapravili bi lahko največ 80 odstotkov, velika večina pa zapravi vse. Če si tega vajen iz otroštva, bo to v odrasli dobi lažje upoštevati. Če pa otroka še spodbujamo, da denar čim prej zapravi, se v trenutku zapodi in kupi. Če se to ponavlja, postane nevarno.
Kako ga motiviramo, da denarja ne zapravi, saj so skušnjave včasih kar hude?
Tudi pri tem je ključno vprašanje, kaj potrebujem in kaj si želim. Otroku je to včasih težko razložiti, ker je zelo neučakan. Saj smo tudi odrasli takšni in to prenašamo nanj. Pomembno je, da ga naučimo potrpežljivosti. Prav je, da dobi izkušnjo, kaj je impulzivni nakup, ko v trenutku skočimo in kupimo. Pripeljati pa ga moramo tudi do razmisleka, kaj bi bilo, če stvari takrat ne bi kupil, ampak bi to naredil pozneje.
Otroka je treba opazovati od tistega trenutka, ko nekaj kupi, morda si tudi napišemo, koliko se sploh igra z novo igračo. Nato pa ga čez nekaj časa vprašamo, ali bi si jo danes še vedno kupil. Ne? Kaj pa bi raje izbral? Pomembno je, da se z njim pogovarjamo in da se iz tega nekaj nauči.
Tudi pri otrocih imamo varčevalce in zapravljivce. Nekaterim se zdi smešno, ko gledajo majhne otroke, kako zapravijo vse, kar dobijo. Morda so nam ljubki. A ko bodo odrasli, bodo ta vzorec prenesli naprej in takrat ne bodo več tako ljubki, ker bodo ves čas brez denarja.
Nevarno pa je tudi obratno ravnanje, če ne zapravijo ničesar. Ti gredo v drugo skrajnost, ničesar si ne privoščijo in tako zamujajo del življenja. Njih je treba spodbujati k temu razmerju 20:80 in jih poriniti v to, da vsaj nekaj zapravijo. Obe skrajnosti sta nevarni.
Staršem je včasih težko, ko morajo otroku pojasniti, da določene stvari ne morejo ali nočejo kupiti. Kako naj to storijo, da ne bo imel občutka manjvrednosti?
Ključno je, da si rečemo, da četudi bi imeli ta denar, si tega ne bi privoščili. Stvari mu je treba pojasniti: »Razumem, da si to želiš in da imajo to tudi drugi, a verjemi mi, da je dolgoročno za tvoje dobro prav, da ti tega ne omogočimo, čeprav bi ti lahko.« Najbolj nevarno je, če začnemo takoj z besedami nimamo, ne moremo … S tem ga po nepotrebnem še bolj zafrustriramo. Po drugi strani pa je v takem primeru super otroku predočiti: »Poglejva, kaj pa mi imamo, kaj si mi lahko privoščimo?« Naj otrok najde in našteje, kaj vse ima, od počitnic, stanovanja, oblačil ... Nato ga vprašamo, koliko nas pa vse to stane in čemu bi se bil on pripravljen odreči za to, da bi si izpolnil željo. In pogosto reče, da ima raje vse našteto. Pomagati mu moramo, da vidi tudi tisto drugo sliko. Ker nečemu se je pač vedno treba odpovedati.
Nemalokrat se zbirajo sredstva, da gredo otroci lahko na počitnice, morje, in nič ni slabega, če otrok ve, da nekateri nikoli ne vidijo morja. Lahko ga vprašamo, kako bi jim on pomagal. Prav je, da spodbujamo empatijo.
Vedno rečem, da je večina ciljev dosegljivih, le pomagati mu moramo najti pot, kako jih bo dosegel. Recimo, da se odreče enemu od petih krožkov, da mu pomagamo najti dodatno zaposlitev, da kaj, česar ne potrebuje več, recimo igrače, staro opremo, proda prek spleta.
V nekaterih družinah otroke navajajo na pomoč v gospodinjstvu s tem, da jim za opravila plačujejo. Kaj menite o tem?
Mnenja o tem so različna. Jaz sem zelo proti, da se otroka nagrajuje za osnovne stvari, za katere se pričakuje, da jih naredi. Družina je družina, pomagamo si med seboj, vsak ima določene obveznosti. Še en razlog je, zakaj se ne strinjam s tem. Ko dobiš službo in imaš določene okvirne naloge, boš za vse, kar je zunaj tega okvirja, pa če je še taka malenkost, pričakoval dodatno plačilo. Potem morda tudi sodelavcu ne boš pomagal, ker to ni tvoje delo.
Po drugi strani pa se lahko otrok recimo zmeni s sosedo, da ji gre v trgovino, če ne more sama, da nekomu pokosi vrt v zameno za plačilo in podobno.
Kako pa je z žepnino? Kdaj začeti in kakšen znesek se vam zdi primeren?
Sem za žepnino, vendar je treba vedeti, od kdaj jo je smiselno dajati. Menim, da denar ne sme priti kar tako. Sama povezujem žepnino z obveznostmi. Če želimo otroka naučiti ravnati z denarjem, mu ga moramo dati z nekim namenom. Tudi mi dobimo plačilo za opravljeno delo. Po mojem mnenju je pravi čas za izplačevanje žepnine proti koncu osnovne šole, prej ne vidim potrebe, saj otroci nimajo obveznosti, ki bi jih lahko plačevali. Proti koncu osnovne šole pa že potrebujejo kakšne vozovnice, skratka nekaj, kar smo jim doslej plačevali mi, zdaj pa bi bilo ino, da si sami. S tem se začne učenje. Recimo: »Dam ti denar, z njim moraš kupiti vozovnico, razlika pa je namenjena tebi.« S tem dobiva prvi vpogled v svet. Koliko stane malica, prevoz, pozneje tudi oblačila … Prej ko se na to navadi, prej bo pripravljen na ta sistem.
V tem primeru starši žepnine ne morejo izrabiti kot kaznovalni ukrep, češ, obnašal si se neprimerno, ta mesec je ne dobiš.
Po mojem mnenju je to napačen pristop, kot je napačno nagrajevanje opravljenega dela, dobrih ocen in podobno. Žepnina ni namenjena temu, ampak je učni poligon za ravnanje z denarjem. To pomeni, da se otroci učijo, kako razporediti denar, da ga bodo imeli od začetka do konca meseca, da se ne bodo zadolžili pri mami ali očetu. To se imenuje načrtovanje porabe in prav to tudi odraslim pogosto manjka. Vse, kar zaslužimo, porabimo, in še več, saj se še zadolžujemo. Če nam bo uspelo otroka naučiti načrtovanja, bo samozavesten, ker bo znal sprejemati odločitve – pri katerih mu bomo sprva seveda pomagali mi – in bo vedel, da je pripravljen tudi na pomembnejše odločitve. Ko bo odrasel, ne bo govoril, da ne zna z denarjem in da mu ga nikoli nič ne ostane.