Človek, ki je postal Picasso
»Ko sem bil majhen, mi je mama govorila: 'Če boš vojak, boš postal general. Če boš menih, boš postal papež.' Namesto tega sem postal slikar in končal kot Picasso,« je nekoč dejal revolucionar moderne umetnosti in izjemno plodovit umetnik, ki je ustvaril kar 48.000 del. V ponedeljek bomo počastili 140. obletnico rojstva najslovitejšega Španca 20. stoletja.
na najbolj znanih anekdot o Picassu je povezana z njegovim najznamenitejšim delom, Guernico. Ta slika je nastala kot slikarjev odziv na uničenje zibelke baskovske kulture in je brezčasni opomin na grozote vojne.
Leta 1944 je v okupiranem Parizu mlad gestapovec brskal po hiši na Rue des Grands-Augustins številka 7, kjer je Pablo Picasso živel med letoma 1937 in 1955. V podstrešnem ateljeju je naletel na fotograije o nastajanju te znamenite slike, ki jih je posnela mlada fotograinja in tedanja Picassova ljubica Dora Maar. »Ste to vi naredili?« je vprašal Picassa. Slikar je odvrnil: »Ne jaz, vi ste.«
EPrva beseda? Svinčnik
Rodil se je 25. oktobra 1881 v Malagi na jugu Španije, kot prvi otrok v družini srednjega razreda. Njegovo polno ime, s katerim sta se njegova starša, Maria in José Ruiz Blasco, poklonila celi vrsti prednikov, se glasi Pablo Diego José Francisco de Paula Juan Nepomuceno María de los Remedios Cipriano de la Santísima Trinidad Martyr Patricio Clito Ruíz y Picasso. Fanta z ogleno črnimi očmi je v slikarstvo uvedel oče, ki je bil tudi sam slikar, učitelj umetnosti in kustos v lokalnem muzeju. Oče se je posvečal predvsem naturalističnim upodobitvam ptic in drugih živali, sin, čigar prva beseda je bila menda »piz, piz«, skrajšano za lapiz, torej svinčnik, pa je učitelja kmalu prekosil. Po legendi se je oče, ko je videl nedokončano risbo goloba svojega trinajstletnega sina, zaklel, da sam ne bo več slikal. Leta 1891 se je družina za štiri leta preselila na severozahod, v mesto La Coruña, kjer je oče postal profesor na slikarski akademiji.
Ko je imel Pablo 13 let, ga je močno prizadela smrt sedem let mlajše sestre
Conchite, ki je umrla zaradi davice. Po njeni smrti se je družina preselila v Barcelono, kjer je oče dobil profesuro. Picassu je bilo mesto zelo všeč in velikokrat pozneje, ko je živel v Franciji, je dejal, da je Barcelona njegov pravi dom. Na šoli lepih umetnosti je oče prepričal nadrejene, da so sinu dovolili opravljati sprejemni izpit za višjo stopnjo, čeprav še ni bil dovolj star. Običajno je sprejemni postopek trajal mesec dni, mladi Picasso pa je vse potrebno opravil v enem tednu. Oče mu je najel sobico v bližini, kjer je lahko ustvarjal. Ker je mladeniču primanjkovalo discipline, ga je večkrat na dan preverjal in komentiral njegove risbe, zato sta se pogosto silovito sprla. Skupaj s stricem sta se pri fantovih šestnajstih letih odločila, da ga vpišeta na najprestižnejšo špansko slikarsko akademijo v Madridu, Real Academia de Bellas Artes de San Fernando. Togo in preveč formalno poučevanje mu ni bilo všeč. Študij je kmalu obesil na klin in se začel izobraževati sam. V slovitem muzeju Prado je občudoval dela Diega Velázqueza, Francisca Goye, Francisca Zurbarána, najbolj pri srcu pa mu je bil El Greco. S svojimi dolgimi udi, močnimi barvami in upodobitvami mističnih prividov je močno vplival na Picassovo poznejše ustvarjanje.
V Pariz, takratno umetniško prestolnico Evrope, je prvič odpotoval leta 1900. Kmalu je spoznal novinarja in pesnika Maxa Jacoba, s katerim sta postala prijatelja in sostanovalca. Živela sta v hudi revščini in spala na izmene. Max je spal ponoči, Picasso pa je takrat ustvarjal in spal podnevi. Veliko svojih del je zakuril, da sta se ogrevala. Prvo polovico leta 1901 je Picasso preživel v Madridu, kjer je skupaj s prijateljem, anarhistom Franciscom de Asís Solerjem, ustvaril revijo Arte Joven, Mlada umetnost. Izšlo je pet številk, Picasso je prispeval ilustracije. V prvi številki, ki je izšla 31. marca, se je prvič podpisal kot Picasso, starejša dela nosijo podpis Pablo Ruiz Picasso oziroma Pablo R. Picasso.
Slika, ki je zaznamovala stoletje
Njegov ustvarjalni opus delimo na modro (1901–1904), rožnato (1905– 1907) in afriško obdobje (1908–1909), ki sta mu sledili obdobje analitičnega (1909–1912) in sintetičnega kubizma (1912–1919). Na platnih modrega obdobja prevladujejo modro-zeleni odtenki, na slikah pa so pogosto upodobljeni berači, prostitutke, akrobati in umetniki. V tem času sta nanj močno vplivala potovanje v domovino in samomor prijatelja Carlesa Casagemasa, ki se mu je poklonil z več posthumnimi portreti.
Sledilo je rožnato obdobje, ki ga zaznamujejo rdeči, rožnati in bež toni. Picassovo razpoloženje, ki odseva tudi iz njegovih del, se je znatno izboljšalo, ko je spoznal Fernande Olivier, ki se je preživljala s poziranjem slikarjem. Izboljšal se je tudi njegov gmotni položaj, predvsem zahvaljujoč radodarnemu trgovcu z umetninami Ambroisu Vollardu. Ena najbolj znanih Picassovih slik iz rožnatega obdobja je portret Gertrude Stein. Ameriška pisateljica, pesnica in dramatičarka, ki je živela v Parizu, je bila nad Špancem navdušena in z bratom Leom sta kot navdušena zbiratelja umetniških del kupila veliko njegovih slik, priporočala pa sta ga tudi svojim premožnim prijateljem.
Picasso in Georges Braque sta pionirja kubizma, umetniške smeri, za katero je značilna uporaba geometrijskih igur, kot so kocke, trikotniki in pravokotniki, in predstavljanje predmeta iz več različnih zornih kotov hkrati. Picassove Avignonske gospodične (1907) veljajo za delo, ki je nakazalo novo umetniško smer. »Ob njej sem se počutil, kot da bi nekdo pil bencin in bruhal ogenj,« je sliko komentiral Braque. Picasso je upodobil pet golih prostitutk, vidni pa so vplivi Paula Cezanna in afriške umetnosti. Na slednjo ga je opozoril slikarski sodobnik in prijatelj Henri Matisse, nanj pa je velik vtis naredila tudi razstava afriške umetnosti v palači Trocadero.
Sledilo je ustvarjalno obdobje med letoma 1918 in 1927, ki ga kritiki označujejo kot »klasično« in ga zaznamuje vrnitev k realizmu, po letu 1927 pa ga je začel privlačiti surrealizem.
Njegovo najbolj znano surrealistično delo Guernica je hkrati ena najbolj znanih slik v zgodovini umetnosti, ljubitelji umetnosti jo radi uvrščajo v trojico »umetnin, ki jih morate nujno videti«, poleg Mone Lize v pariškem Louvru in Michelangelovega Davida v Firencah. Gernika, kot ji pravijo Baski, je bila dolga leta razstavljena v newyorškem muzeju MoMA. Leta 1991 se je vrnila v domovino. Sprva je bila razstavljena v slovitem muzeju Prado, ko so leta 1992 v Madridu odprli nov Muzej kraljice Soije, pa so jo preselili tja. Naslikal jo je po naročilu španske vlade. H kultnemu slovesu slike, ki v dolžino meri 7,8 metra, v višino pa 3,5 metra, je najbrž pripomogla tudi avtorjeva odločitev, da se Guernica ne sme vrniti v Španijo, dokler je na oblasti diktator Francisco Franco. Preden je ustvaril svoje najslavnejše delo, je zapadel v ustvarjalno krizo, nacistično bombardiranje baskovskega mesta 26. aprila 1937 pa ga je zdramilo iz otopelosti. Ustvarjalni proces je dokumentirala njegova takratna življenjska sopotnica, fotograinja Dora Maar. Picasso je v črnih, belih in sivih tonih naslikal eno najmočnejših protivojnih sporočil v zgodovini umetnosti.
Boginje in predpražniki
»Bil je genij, vendar brez srca,« je o njem zapisala njegova vnukinja Marina. Številne ženske, ki so ga pobliže spoznale, bi se najbrž strinjale z njo. Imel je štiri otroke s tremi ženskami. Prvo ženo, rusko primabalerino Olgo Kokolovo, ki je bila članica ruskega baleta pod vodstvom Sergeja Diagileva, je spoznal spomladi leta 1917 v Rimu, kamor je prišel na povabilo Jeana Cocteauja, da bi oblikoval scenografijo in kostume za njegov balet Parada. Poročila sta se 12. julija 1918 v Parizu. Olga je slikarju predstavila visoko družbo in par se je vzpenjal po družbeni lestvici, toda zakon ni bil srečen. Pogosto sta se silovito prepirala. Olga je 4. februarja 1921 rodila sina Paula in nekaj časa je z umetnikovih platen vela družinska sreča, a le do trenutka, ko je 45-letni Picasso srečal mlado, 17-letno Marie-Therese Walter, ki je postala njegova ljubica in mu 5. septembra 1935 rodila hčerko Mayo. Ljubico je naselil kar v hišo nasproti družinskega domovanja. Kljub vsemu sta z Olgo, ki je vmes doživela živčni zlom, ostala poročena vse do njene smrti leta 1955. Picasso namreč ni želel ločitve, saj ni hotel deliti svojega premoženja.
Konec leta 1935 je spoznal fotografinjo hrvaškega rodu Doro Maar, njeno pravo ime je bilo Teodora Marković. O njunem devet let trajajočem razmerju, ki se je končalo z Dorinim živčnim zlomom, je hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić napisala roman Dora in minotaver. Picasso je naslikal mnogo Dorinih portretov, na večini pa jo je upodobil kot zlomljeno, jokajočo žensko.
Po Dori je bil do leta 1953 v razmerju s Françoise Gilot, s katero je leta 1947 dobil sina Clauda in leta 1949 hčerko Palomo, ki je zdaj uspešna modna oblikovalka, ki slovi predvsem po parfumih in nakitu. »Ženske so stroji za trpljenje,« je nekoč dejal Françoise, ob neki drugi priložnosti pa: »Zame obstajata samo dva tipa žensk: boginje in predpražniki.«
Vnukinja Marina v svojih spominih z naslovom Picasso, moj ded piše o njegovem odnosu do žensk. »Podredil jih je svoji živalski seksualnosti, jih ukrotil, začaral, prebavil in zdrobil na svoja platna. Potem ko je mnogo noči zbiral njihovo esenco in ko so izkrvavele do konca, se jih je znebil.«
Drugič in zadnjič se je Picasso leta 1961 poročil z Jacqueline Roque. Trinajst let po njegovi smrti je naredila samomor. Tudi njegov prvorojenec Paulo ni doživel srečne usode. Bil je zelo depresiven in se je vdajal alkoholu. Istega leta, ko je Jacqueline njemu in njegovi sestri Palomi prepovedala priti na očetov pogreb, si je vzel življenje.
Picasso zaradi vraževernosti ni naredil oporoke. Po smrti leta 1973 je zapustil blizu 50.000 del, od tega okoli 13.500 slik, kipe, keramiko, ilustracije in kolaže, njegovi potomci pa so se dolga leta silovito prepirali za njegovo zapuščino. Glavnino je podedovala vnukinja Marina, hčerka edinega umetnikovega zakonskega sina Paula.
Knjige je mogoče kupiti skupaj z revijo na izbranih prodajnih mestih.
Avignonske gospodične