Ali menite, da je pravica do svobode govora absolutna, oziroma kje so njene meje?

Kozma Ahačič,

jezikoslovec

Svoboda govora je pomemben družbeni dogovor, ki nam omogoča svobodo razmišljanja in sproščenost v komunikaciji. Je tudi eden od predpogojev za demokratično življenje. Zlorabe in odklone od takšne pravice uravnava sodni sistem, ki dobro določa njene meje. Vse to pa nam nič ne pomaga, če ob svobodi govora ne gojimo tudi kulture govora in lepega vedenja. Nesrečno naključje je hotelo, da smo zanemarjali pomen lepega vedenja ravno v času, ko je k nam prišla digitalna doba, ki je vsakemu omogočila, da se grdo vede tudi javno. Ne glede na vse pasti sem sam zagovornik čim večje svobode govora. Veliko dela pa nas čaka z vzgojo zanjo. Kot velik problem vidim poudarjanje nespodobnih izjav v medijih: morda takšno poudarjanje viša branost in gledanost, a ustvarja občutek, da je takšna zloraba svobode govora nekaj normalnega.

Nataša Luša,

direktorica Dela

Vsaka pravica je relativna, vedno dovoljena le do meje, da ne poseže v pravice drugih. Enako velja za pravico do svobode govora. Velikokrat jo zamenjamo s pravico, da lahko govorimo o čemerkoli na kakršen koli način in ob tem lahko prestopimo meje in zaidemo v sovražni govor.

Vsaj zdi se mi, da se družba vedno bolj senzibilizira, prepoznava veliko odtenkov in zna ločiti med svobodo govora in tistim govorom, ki zlorablja ta institut. Obstajajo standardi, ki veljajo v svetu, veljajo pravila. Tudi za novinarje in pisatelje. A včasih se zgodi, da kdo prestopi nevidne meje, postavljene ob zelo občutljivih vprašanjih, in takrat nastane problem, lahko zelo velik. Za reševanje takih problemov bi bilo smiselno uporabiti sodišče. Kam pelje drugačno reševanje, vidimo te dni.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Kje so meje svobode govora in kdo jih določa, je odvisno od različnih danosti, kot so politika, kultura, duh časa, religija itd. V zadnjih tridesetih letih, odkar sem v kulturi, se je svoboda izražanja v umetnosti močno in presenetljivo omejila, skrčila. Tako v Sloveniji kot v Evropi nasploh. Kar naenkrat je že skorajda vse sporno, kar je svojevrsten paradoks, saj se je sočasno razvil svet internetnih vsebin, kjer pa je dovoljeno skorajda vse, tudi najbolj mračno od najbolj mračnega. Umetnost se omejuje, kot da ne bi šlo za fikcijo, ki nam omogoča vpogled v tisto, kar je verjetno, ampak za prostor realnega, pa tudi od umetnikov se po novem pričakuje, da so nekakšni brezmadežni menihi. Če se bo trend nadaljeval, bo umetnost izgubila smisel, postala bo pamflet ali dekor ali pa kar oboje hkrati.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Stefan

Nekoč nas je v osnovni šoli učiteljica vprašala, ali moramo vedno govoriti resnico. Vsi smo potrdili. Nato nas je vprašala, ali je treba govoriti resnico tudi, ko greš na obisk k hudo bolni babici. Ali ji poveš, da ni več upanja zanjo, ali pa je bolje, da se malo zlažeš, da bi jo potolažil. Enako je s svobodo govora. Absolutno sem za absolutno svobodo govora, razen ko ... izrečeno nekoga žali, hujska, širi neresnice ali kako drugače presega meje dostojnega. In v tem je srž, kje je meja in kdo jo postavlja. V razsvetljenih okoljih meje ne vsiljuje močnejši ali oblast, temveč jo posameznik postavlja sebi in s tem prispeva h kultivirani in argumentirani komunikaciji med različnimi družbenimi skupinami.

Karel Gržan,

duhovnik

Zaradi razpetosti med dobro in hudo potrebujemo v medsebojnih odnosih meje, ki jih določajo medsebojna spoštljivost, pravičnost in odgovornost. V Ljubljani sta v Trnovem živela kot dobra soseda in iskrena prijatelja arhitekt Jože Plečnik in pisatelj (takrat tudi trnovski župnik) Fran Saleški Finžgar. Ta je ob priložnosti predlagal Plečniku, naj na meji med župnijskim in Plečnikovim zemljiščem postavi pregrado. Po več kot dvajsetih letih nagovarjanja je pisatelj le vprašal arhitekta, zakaj ne uredi ograje. Plečnik mu je mirno odvrnil, da sta jo že postavila v začetku prijateljevanja. Če smo meje spoštljivosti poosebili, potem je lahko svoboda govora »absolutna«.

Zoran Predin,

kantavtor

Načeloma naj bi bila pravica svobode govora omejena s civilizacijskimi okviri sodobne morale, ki temelji na človekovih pravicah tudi vseh drugih in drugačnih in na bontonu, ki upošteva tudi spoštovanje razlik v običajih in verskih prepričanjih.

Na žalost se pri nas pravica svobode govora interpretira po zapovedih politične pripadnosti. Skrajneži jo razumejo in jo tudi vsak po svoje uporabljajo za doseganje svojih političnih ciljev. Strinjam se z mnenjem, da bi zloraba pravice govora morala biti zakonsko opredeljena kot kriminalno dejanje.

Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Ni absolutna. Meje so sovražni govor, laži in žalitve. A hakeljc tiči v tem, da si jih vsak riše po svoje. Kar je za nekoga očiten sovražni govor, za drugega še zdaleč ni. Razlike se lahko merijo z razdaljami med galaksijami. In še, prav hecno, res: če neki sovražni stavek izreče »naš«, je vse brezmadežno, če popolnoma enak stavek izreče »njihov«, postanejo enake besede peklenšček. Nikoli, NIKOLI pa kakršnakoli beseda ne sme biti razlog za izični napad na človeka, ki jo je izrekel. Vsakič znova me osupne, kako hitro in nepričakovano se to lahko zgodi. Tudi v tako imenovanih demokratičnih državah sveta.