Iz porazov se naučiš več kot iz zmag

Z belih strmin, na katerih je navduševal staro in mlado, je Jureta Koširja zaneslo v poslovne vode, septembra pa s šovom Exatlon Slovenija prihaja na Planet tv. Kakšen bo kot televizijski voditelj, kako se je letos soočil z abrahamom, kaj ga osrečuje zdaj, ko v življenju ni več vse podrejeno adrenalinu, kaj ju druži z Ladom Bizovičarjem, pa tudi o tem, zakaj Slovenija potrebuje Andreo Massija, sva se na vroče poletno dopoldne pogovarjala ob Ljubljanici. V Nedelu smo vas omenjali ravno pred dvema tednoma, ko se vam je Klemen Klemen zahvalil, češ da brez vas ne bi bilo njegove legendarne plošče Trnow stajl. Ravno vi ste ga predstavili ljudem na založbi, ki je izdala njegov prvenec.

Takrat smo se veliko družili in tudi on je nam veliko pomagal. Mislim, da sem Klemnu v resnici najbolj pomagal s tem, da sem mu iz tujine nosil veliko muzike, od vinilk do cedejev, ki mi jih je naročal, on pa je potem iz njih semplal oziroma sestavljal glasbo. Klemen je človek, ki mi je zelo drag, in vesel sem, da se še vedno druživa. Na žalost 23. septembra ne bom mogel na njegov veliki koncert ob 20. obletnici v Križankah. Če bi bil v Sloveniji, bi prišel z največjim veseljem, pa tudi nastopil s komadi, ki jih imamo skupaj. Sem pa zelo vesel, da ta koncert bo, in še bolj, da je ta plošča takrat izšla.

Trnow stajl je monumentalen izdelek slovenske rap scene.

Imate tudi vi ambicije s kakšno rap obletnico na odru?

Ne, nimam, ampak če bi me kdo povabil, sem seveda zmeraj za zabavo in za štose. Rap še vedno veliko poslušam, predvsem pa me zdaj moji otroci seznanjajo z glasbenimi novitetami, skupaj hodimo na koncerte in poslušamo glasbo. Dobra glasba je meni in mojim v življenju zelo pomembna. Najmlajši, 15-letni Jalen, igra klavir, srednja, 17-letna Anika, poje, najstarejša, 19-letna Alina, pa pleše.

Kateri izmed njih resno smuča?

Tekmovalno nobeden, sicer pa vsi trije.

❞

(smeh) Načeloma imam vročino rad in mi ne povzroča prevelikih težav, se pa klasično športno hitro spotim. Če bom kdaj preveč zašvical, upam, da mi gledalci ne bodo preveč zamerili, sicer pa sem na spopad z visokimi temperaturami pripravljen. Na Karibih sem bil že nekajkrat in vem, da je tam vročina drugačna kot pri nas, tako da bo tudi zame izziv in najbrž ne prav preprosto.

Nameravate preizkusiti tekmovalne poligone?

Težavnost poligonov vsekakor nameravam bolj podrobno predstaviti, pokazati, kje so pasti, kakšnega pa bom zagotovo tudi preizkusil, ker sem tudi sam na treningih počel podobne zadeve.

Kot nekdanji vrhunski smučar ste medijske pozornosti vajeni, ampak stati pred kamero in voditi oddajo je nekaj drugega.

Vsekakor, tega se zavedam in na novo vlogo se pripravljam, vadim in poskušam dobiti čim več informacij. Posebne treme nimam, bolj čutim pozitivno napetost. Nekaj stvari sem v karieri že vodil, tukaj pa bo razlika, da bom komentiral dvoboje in na tem področju mi morda manjka izkušenj. Ustvariti je treba dramatično vzdušje, podobno kot ga ustvarijo športni komentatorji na velikih tekmah. Nekateri so že po naravi bolj čustveni in jim gre to lažje od rok kot drugim. Mislim, da je treba najti pravo mero med tem, da častiš zmagovalce in tolažiš poražence, ob tem pa ne smeš nastopati navijaško. Vse skupaj bom po

Pri štiridesetih se je odločil, da bo čez dve leti pretekel maraton, pri petdesetih pa je bil čas za nov življenjski izziv. skušal predvsem bodriti, ker mislim, da bodo to najbolj potrebovali.

V začetku poletja vam je umrl oče. Je bil ravno on najbolj zaslužen, da ste začeli smučati?

Res je, bil je človek, ki je oboževal naravo. Tudi sam je bil smučar, tekmovalec do mladinskih vrst, alpinist in gorski reševalec. Na mnogih področjih, tudi kar se tiče smučarije, so bili s kolegi kar pionirji. Bil je tudi smučarski delavec v klubu Kranjska Gora in skupaj sva ogromno smučala, še preden sem začel trenirati. Ko sem bil mlajši, me je veliko vlekel tudi v hribe, kar mi takrat ni bilo najbolj všeč, zdaj, na stara leta, pa vidim, da je imel prav. Tudi mene je potegnilo, ne sicer alpinizem, bolj pohodništvo.

Očetu sem zelo hvaležen za ves trud in čas, ki ga je preživel z mano na snegu, v hribih, v naravi.

Bili ste del številčno zelo močne generacije naših uspešnih smučarjev, na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 ste bron osvojili vi, Katja Koren in Alenka Dovžan. Zadnja leta pa v slovenskem smučanju spremljamo bolj uspehe individualnih ekip.

To je posledica organizacijskih sprememb v smučanju in trendov, ki gredo v smeri individualnih ekip. Mi, naša generacija, smo bili rezultat odličnega strokovnega dela v letih pred nami. Zelo pomembno je, da športnika od malega vzgajaš v skupinah, v katerih se dela strokovno. Za mladega športnika je najpomembnejše, da je panožna zveza dobro organizirana in da ima vzpostavljen sistem vzgoje. Žal je tako, da vrhunski šport, ne le smučanje, krojijo finance. Nekateri starši si dodatne treninge in trenerje za otroke lahko privoščijo, drugi ne. Najvišja raven smučanja je draga, predvsem zaradi stroškov potovanj in najema smučišč, da se naučimo smučati, pa si še vedno lahko privošči tudi povprečna slovenska družina, saj zadostujeta rabljena oprema, ki jo lahko kupimo na sejmih, in bližnji hrib, na katerem skupaj z otrokom štamfamo v breg. To sem počel tudi jaz z očetom, on mi je zakoličil progo, jaz pa sem peš hodil v hrib. Veliko je seveda odvisno tudi od tega, od kod prihajamo. Če živimo v Kranjski Gori, je tam odlično organiziran smučarski klub. Otrok se lahko včlani, stroški niso nič drugačni kot pri drugih športih ... Že Ljubljana je druga pesem, ker so zraven takoj stroški prevoza, ampak z energijo in entuziazmom staršev se da doseči marsikaj.

Kar zadeva individualne ekipe, v javnosti vidimo predvsem uspešne zgodbe, kot je bilo pri ekipi Tine Maze, ne vidimo pa celega kupa neuspešnih zgodb, ko ljudem kljub velikim denarnim vložkom, ki jih takšni projekti zahtevajo, ne uspe.

Na začetku tekmovalne kariere ste bili mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Kako to, da ste potem pristali v tehničnih disciplinah?

Takrat se je zgodila menjava generacij in usmerili so me v tehnične discipline, čeprav sem v mladosti bolj ljubil smuk in superveleslalom. Ko so starejši tekmovalci nehali smučati, so hitro potrebovali dobre rezultate. Tehnične discipline smo veliko trenirali, čeprav sem pozneje na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih tekmoval tudi v hitrih disciplinah, predvsem zaradi kombinacijskih tekem. A če ni sistematičnega treninga, ne moreš dosegati vrhunskih rezultatov in ohranjati stika z najboljšimi.

Vaša vitrina z odličji je polna, a bi bila verjetno še veliko bolj, če ne bi tekmovali v času Alberta Tombe. Ja, to me mnogi vprašajo in je res, vendar vsako obdobje zaznamuje nekdo, ki je najboljši. Treba je pač biti dominanten in tisti najboljši.

Vem, da sta bila v tistem času dobra kolega. Sta še v stikih, kaj počne Tomba danes?

Še vedno sva v stikih. Tombi je danes dovolj, da se pojavlja, sklenjene ima pogodbe za različne ambasadorske vloge, ob tem pa mu ostaja dovolj prostega časa. V Italiji še vedno vsi zelo dobro vedo, kdo je Alberto Tomba. Pred nekaj leti sem bil pri njem na Sardiniji, kjer ima poletno rezidenco. Kadar gre ven, se ljudje začnejo kar topiti in zaradi tega se v javnosti morda pojavlja manj, kot bi se sicer. Pri njem je tako, da mu pozornost včasih zelo godi, včasih pa zelo preseda, odvisno, kako je razpoložen.

Vi imate glede tega srečo, ker smo Slovenci veliko bolj zadržani in sramežljivi kot Italijani.

Sam se nikakor nimam za tako zvezdo, kot je Tomba. On je res planetarna zvezda, tudi v ZDA sem opazoval, kako ga ljudje ustavljajo na cesti. Sicer pa smo Slovenci res precej bolj diskretni od Italijanov.

Bi rekli, da je krona vaše kariere olimpijski bron v slalomu ali morda vendarle zmaga pred domačimi navijači v Kranjski Gori?

Olimpijske igre so olimpijske igre, z njimi se ne more primerjati nič.

Lado je zelo zanimiv človek in zelo ga imam rad. Od njega se lahko ogromno naučim tudi o šovbiznisu in veliko mi pomaga z nasveti. Super se imamo skupaj, zdaj pa mu pomagamo tudi pri njegovih malih otrocih in kdaj kaj poprimemo.

Takrat ste na stopničkah stali skupaj s Tombo in zmagovalcem Stangassingerjem, v drugi vožnji pa ste napadli z osmega mesta. Kaj tekmovalcu, ki ve, da mora iti na vse ali nič, roji po glavi v štartni hišici?

Tisti položaj, ko si po prvem teku osmi, je v bistvu še najlažji, ker veš, da moraš odpeljati na polno, brez napak. Težje je biti prvi po prvem teku. V Kranjski Gori sem po prvem teku vodil. Na domači tekmi je bilo ogromno gledalcev in na štartu sem slišal hrup in navijanje iz doline. Ko že na štartu vsi strmijo vate in veš, da se moraš izkazati, je to precej težje kot napadati iz ozadja.

Toda teh stvari se človek sčasoma navadi. Spomnim se, kako je bilo, ko sem se prvič s številko 39 kot 19-letnik v Madonni di Campiglio po prvi vožnji uvrstil na drugo mesto in tega s trenerji vred ni nihče pričakoval. Kar naenkrat sem se znašel v družbi Alberta Tombe in drugih deset ali petnajst let starejših fantov, ki so bili vsi že velike zvezde. Imel sem strašansko tremo, tako da sem se težko ogrel in mišice pripravil na nastop. Končalo se je z bolj polomljeno vožnjo, ampak še zmeraj sem bil na koncu sedmi, kar je bil izjemen uspeh, ki mi je prišel zelo prav pri mojem razvoju. Večkrat ko se znajdeš v takih situacijah, prej se jih navadiš in na koncu prav hrepeniš po njih, ker ima ta adrenalin poseben čar. Nič se ne more primerjati z njim.

Ste že takrat sodelovali s psihologi?

Smo, z različnimi in nekateri so mi bili osebno boljši, bolj pogodu, drugi spet manj. Predvsem je dobro, da te strokovno šolani ljudje naučijo metod umirjanja in aktiviranja, ki so splošno znane.

Nedavno je tudi naš svetovni prvak Kristjan Čeh govoril o tem, kako mu je psihološka priprava pomagala v boju s tremo.

Veliko se da popraviti, čisto vsega pa ne. Po mojih izkušnjah ima ključno vlogo človekov značaj. Če je za nekoga veljalo, da mu pod pritiskom ne gre, mu ni mogel pomagati noben psiholog. Spomnim se tekmovalcev, ki so bili na treningih vedno v ospredju, vedno prvi, ko je prišla tekma, pa je bilo konec. Na določeno situacijo se vsak odzove drugače, kar ne pomeni, da je eden kaj slabši od drugega, ampak vrhunski šport je neusmiljen. Tisti, ki so po značaju bolj killerji, običajno pridejo bolje skozi.

V naši olimpijski rubriki sva nedavno obujali spomine z Alenko Dovžan in pripovedovala mi je, da so bile olimpijske igre v Lillehammerju ene zadnjih romantičnih iger sploh. Delite njeno mnenje?

To je vsekakor res. Imel sem možnost nastopiti na štirih olimpijskih igrah. Tiste dve leti prej v Albertvillu, na katerih sem nastopil pri osemnajstih, so bile zelo lepe, takrat je Slovenija prvič nastopila kot samostojna država in so bile tudi zato zgodovinske. V Naganu na Japonskem so bila prizorišča zelo razpršena in bili smo 300 kilometrov stran, tako da pravega čara nismo izkusili.

Leta 2002 so bile igre v Salt Lake Cityju neposredno po terorističnih napadih v ZDA septembra leto prej. Dolgo nismo vedeli, ali igre sploh bodo, na koncu pa je vse skupaj spominjalo na vojaško taborišče. Gledali so nam pod avtomobile, pregledovali torbe, nad olimpijsko vasjo so krožili helikopterji in ni bilo prijetno.

Niso se spremenile samo igre, ampak tudi vrhunski šport, kjer danes štejejo le še rekordi in zmage.

Na žalost to tudi hočemo, želimo spektakle, enormne dosežke, rekorde in zmagovalce – to so stvari, ki privlačijo gledalce. Je pa šport še veliko več kot to gladiatorstvo.

O temnih plateh športa govori vedno več zvezdnikov. Zelo je odmevalo razkritje teniške igralke Naomi Osaka, da se težko spoprijema s pritiski in se bori z depresijo.

Športniki niso čisto nič drugačni kot drugi ljudje. Včasih bi bilo tovrstno razkritje res popoln tabu, o težavah se ni govorilo, ampak ti časi so na srečo minili. Tudi Lindsay Vonn je v svoji knjigi odkrito spregovorila o boju z depresijo.

Ljudje uspešnim športnikom, poslovnežem ali umetnikom velikokrat zavidajo, ampak tudi njim ni nujno lahko in do vsakogar je treba biti prizanesljiv.

Vi ste športno kariero dobro izkoristili tudi poslovno in danes ste ambasador številnih blagovnih znamk. Se imate v časih, ko je to modno, za vplivneža, influencerja?

Ne, nikakor. (smeh) Kar zadeva družbena omrežja, sem bil dolgo zelo proti in govoril sem, da tega v življenju ne potrebujem. Potem sem videl, da se danes tako rekoč vse vrti okoli njih. Kolega me je najprej prepričal, da sem odprl twitter profil, a ga ne uporabljam več, ker me je spravljal ob živce. Vse skupaj je bilo preveč negativistično in zaradi tega sem bil prevečkrat slabe volje. Potem sta prišla instagram in facebook.

Sebe imam za človeka, ki dela v marketingu, ne nazadnje je danes vse marketing. (smeh) Resna podjetja imajo družbena omrežja do potankosti naštudirana, saj brez njih v poslu preprosto ne gre več. Če hočeš biti ambasador neke blagovne znamke, te stvari moraš imeti. Za tiste, ki imajo res veliko sledilcev, zdaj seveda govorim o tujini, je povsem jasno, koliko lahko iz tega iztržijo. Dobra

❞

Dobra glasba je meni in mojim v življenju zelo pomembna. Najmlajši, 15-letni Jalen, igra klavir, srednja,

17-letna Anika, poje, najstarejša, 19-letna Alina, pa pleše.

stvar družbenih omrežij je namreč, da so zadeve merljive. Tudi tu se dogajajo goljufije, ampak z natančno analizo se vidi, koliko ljudi je neka objava dosegla.

Mislim, da je na družbenih omrežjih treba znati ohraniti pravo mero. Nikakor nisem tak, da bi se z vsebinami ukvarjal cele dneve, in včasih mi pri tem tudi kdo pomaga, vidim pa, da so ljudem še vedno všeč fotografije, ki so najbolj pristne, spontane, torej tiste, na katerih sem z otroki, s Simono in fotografije s potovanj.

Kakšno poslovno škodo vam je povzročila pandemija covida-19?

Po eni strani je bilo fajn, ker sem imel toliko časa za družino. Ko bom čez leta gledal nazaj, bom lahko rekel, da sem ti dve leti res preživel z otroki. Poslovno seveda ni bilo tako idilično, predvsem zato, ker so odpadale zimske smučarske sezone, nanje pa je pri meni vezanih dosti stvari. Odpadali so dogodki, ki sem jih imel dve leti zapored napovedane v Italiji ...

Upam, da bosta letošnja jesen in zima boljši, predvsem pa upam, da z okužbami ne bomo imeli kakšnih težav med snemanjem oddaje in bomo lahko normalno delali. Lani so jo dobro odnesli. Turška produkcija, ki ima vse v rokah, zelo dobro skrbi za to, da dogajanje poteka v skrbno nadzorovanih mehurčkih.

Letos ste praznovali dve pomembni življenjski prelomnici. Vaša najstarejša hčerka je maturirala, vi pa ste se srečali z abrahamom. Ste ob okrogli obletnici padli v kakšno krizo, češ, zdaj sem pa star?

Krize nisem čutil, leta so res samo številka. Predvsem sem ves čas razmišljal, kako naj naredim žur, kako bi se imeli čim bolje, in na koncu je nastala super zabava. Zelo moram pohvaliti gostinstvo Jezeršek, ki mi je pomagalo organizirati zabavo na Ljubljanskem gradu. Res je uspela. Hotel sem pravi žur z muziko in plesom in imeli smo bend, didžeja, uživali smo.

Petdesetica je bila zame tudi priložnost, da si postavim nov življenjski izziv. Ko sem bil star 40, sem si obljubil, da bom pri 42 letih odtekel maraton. Dobro leto sem se skupaj s prijateljem sistematično pripravljal na ta izziv in na koncu s čisto spodobnim časom, sploh glede na mojo postavo, ki nikoli ne bo maratonska, pretekel maraton v Berlinu.

Letos sem primeren izziv iskal kar nekaj časa. Zdelo se mi je, da se spodobi, da pretečem 50 kilometrov, in guglal sem, kateri so najlepši teki. Mestni teki, maratoni, me ne zanimajo več toliko, zadnja leta se bolj navdušujem nad trail in gorskimi teki. Našel sem enkraten tek po narodnem parku na Islandiji, ampak sprejmejo samo 300 tekmovalcev in ne moreš priti zraven. Potem sem si ogledoval Florido, a sem ugotovil, da mi bo tam prevroče. Na koncu sem se odločil za našo domačo prireditev, Ultra Vipava trail, ki je enkratna. Tekmuješ lahko na več razdaljah, na 160, 100, 50 in 30 kilometrov, in tam sem pretekel 50 kilometrov s skoraj 2700 višinci.

Kako je bilo?

Bilo je trpljenje, mnogo hujše, kot sem si predstavljal, predvsem zato, ker sem se vsega skupaj lotil zelo nezrelo. Naredil sem usodno napako in si proge nisem ogledal v živo, ampak samo na spletu. Ves čas sem pričakoval, da bo največja težava vzpon na Nanos, je pa že prej cel kup klancev, poleg tega sem prehitro začel in vmes premalo jedel in pil. Naredil sem pavzo, sedel sem ob progi in mislil, da bom odstopil, potem pa mi je neka prijazna gospa, prostovoljka, prinesla lazanjo. Zmazal sem lazanjo in se potem počasi odpravil na Nanos. Ljudje, ki so tekmovali, in tudi prostovoljci ob progi so bili res krasni in dobro so me podžgali, da sem zmogel do cilja. Na koncu, ko prideš v cilj, je občutek res super, vmes pa sem se med najhujšimi krizami s krči in žulji spraševal, zakaj sem bil tak bedak, da sem vsem razglasil, da bom pretekel »V kakšne višave so se povzpeli naši športniki, je preprosto neverjetno,« pravi Jure, ki navdušeno spremlja skoraj vse športe. 50 kilometrov, in kakšna sramota bo, ko mi ne bo uspelo. (smeh)

No, zvečer me je čakal še hčerkin maturantski ples in sem tudi plesal.

Že v svojem zadnjem intervjuju za Nedelo ste pred časom pripovedovali, da vam tek od vseh športov še najbolj ustreza.

Iz smučarskih časov mi je ostala kronična poškodba hrbta. Tako pač je v vrhunskem športu in poznam zelo malo športnikov, ki jih ne bi pestila ta ali ona težava. Pri smučanju so najbolj obremenjena kolena. Imel sem operacijo levega kolena, ki je zdaj na srečo v redu. Imel sem tudi grdo zlomljeno zapestje in druge poškodbe, ki so se dobro zacelile, leta težkih treningov pa so pustila davek na hrbtu. Lahko rečem, da me hrbet boli že 30 let, ampak bolečine znam uravnavati, vem, kaj lahko delam in česa ne smem, kako moram ležati, katere vaje moram delati, in če bo ostalo tako, bo kar v redu. Res pa mi zaradi težav s hrbtom tek bistveno bolj ustreza kot recimo kolesarjenje.

Kako si razlagate fenomen Tine Maze, ki je do štirih olimpijskih odličij prišla tako rekoč brez ene same resne poškodbe?

Po eni strani je imela srečo, da ni imela kakšnega resnega padca. Sama pravi, da je bila previdna, ampak tudi če si previden, te lahko grdo vrže. Po drugi strani je imela veliko vlogo njena izjemna telesna pripravljenost, ki sta jo dosegla z Massijem.

Mi znate razložiti, zakaj slovensko smučanje ne potrebuje Andree Massija, ki je skoval toliko kolajn?

Saj ga potrebuje, na področju telesne priprave tekmovalcev je izjemen strokovnjak. Njegovo strokovnost bi vsekakor potrebovali, vprašanje pa je, kako bi njegovo delo potekalo v večji skupini. Povsem drugače je namreč delati z enim tekmovalcem, še posebno če je to tvoj partner, kot v skupini.

Pred časom sem si ogledala dokumentarec o družini Kostelić. Kaj pravite na njihovo neverjetno zgodbo? Verjetno česa podobnega, kot je Ante počel z Janico in Ivico, s svojimi otroki ne bi počeli niti v sanjah.

Z Antejem Kostelićem, ki ga kot strokovnjaka zelo cenim, sva se nekoč pogovarjala o tem. On je to naredil načrtno, vse skupaj pa je načrtoval, še preden sta se otroka rodila. Tudi njegova žena je bila nekdanja rokometašica, in ko sta se Janica in Ivica rodila, ju je od začetka usmerjal v smučanje.

Z njima je delal pravilno, a izredno trdo in dosegli so neverjetne uspehe, a temu so podredili popolnoma vse. Tu ni bilo kina, šole, družbe vrstnikov, ne le za otroke, niti za starše ne. Poleg tega vidimo, skozi kakšno kalvarijo poškodb sta šla, posebno Janica. Richard Williams je zelo podobno zgodbo zasnoval s hčerkama Venus in Sereno. To so ljudje, ki so na neki način ekstremisti in imajo svojo pot zelo jasno začrtano. Če na koncu uspe, je krasno, če ne, je lahko precej zaguljeno. Lahko pa vam povem, da sva z Ivico še vedno zelo dobra prijatelja in se pogosto slišiva.

Tudi vi ste se med tekmovalno kariero morali odreči marsičemu, kar so lahko počeli običajni najstniki.

Sam tega nikoli nisem videl kot žrtev, še najbolj so mi, sploh ob koncu kariere, presedale dolge vožnje. Ravno sem se pogovarjal s svojim serviserjem, s katerim sva 12 let z avtom opravila večino poti. Računala sva, da sva prevozila več kot milijon kilometrov, zraven pa vlekla kupe prtljage, kar je pomenilo ogromno pakiranja, kovčkov in nošenja stvari.

Kljub temu mi ni žal, da sem v smučanju vztrajal tako dolgo, do 34. leta.

Ves čas sem upal, da mi bo uspela še ena velika vrnitev, in bil sem že zelo blizu, ampak po operaciji kolena nisem bil nikoli več v isti koži, s prihodom novih smuči pa se je spremenila tudi smučarska tehnika.

Zadnja leta imamo tudi Slovenci športne zvezdnike, ki jih pozna ves svet, od Dončića in Dragića do Kopitarja, Rogliča in Pogačarja. Nič več nismo majhni, kajne?

Fenomen smo. Če bi mi pred 30 leti nekdo povedal, kaj vse bomo v športu dosegli do leta 2022, bi se mu smejal, ker mu ne bi verjel. Navdušeno spremljam skoraj vse športe, bil sem na košarkarski tekmi s Hrvaško, šel bom tudi na tekmo s Srbijo, evropsko prvenstvo pa bom spremljal iz Dominikanske republike in tam stiskal pesti za naše fante.

To, v kakšne višave so se povzpeli naši športniki, je preprosto neverjetno. Želim si, da bi država to znala ceniti in ovrednotiti, predvsem pa, da bi trajalo.

Pogovarjala sem se že z veliko vrhunskimi športniki, in ko jih vprašam, kaj jim je šport dal, vsi omenjajo podobne stvari: disciplino, vztrajnost, to, da se naučiš, da so porazi sestavni del življenja in da se je po njih treba pobrati ...

V športu si hočeš nočeš deležen več porazov in težkih trenutkov kot zmagoslavij. Redki so takšni, ki jim gre vse gladko. Ampak to ni nič slabega, iz porazov se običajno naučiš še več kot iz zmag.

Kako v časih, ko so otroci najbolj zadovoljni, če imajo pred seboj ta ali oni zaslon, za šport navdušujete svoje otroke?

Veliko narediš z zgledom. Kot starši moramo v to vložiti veliko energije. Žal so se od časov, ko smo bili majhni, stvari in službene obveznosti zelo spremenile. Moja starša sta iz službe prihajala ob treh in popoldne smo lahko počeli še marsikaj, danes pa malokdo konča prej kot ob petih. Stvari zato poskušamo nadoknaditi med vikendi, čeprav je včasih težko vstati ob petih in se nekam odpraviti, a vse se da.

Sina za šport ni treba posebej priganjati. Starejša hčerka je na Konseravtoriju za glasbo trenirala balet, ki je zelo zahteven, mlajša pa je do ugotovitve, da je v življenju treba tudi migati, prišla sama in zdaj s kolegico obiskujeta fitnes. Nimam univerzalnega recepta, mislim pa, da z absolutno prepovedjo ekranov tudi ne pridemo daleč.

Vem, da sta dobra prijatelja z Ladom Bizovičarjem. Lani mi je po dopustu, ki ste ga skupaj preživeli v Italiji, pripovedoval, da »Košir dobro zgleda, je prijazen, pa še kuhati zna. Prasec.«

(smeh) Ne, kuhati pa res ne znam, mogoče mi je takrat slučajno kaj ratalo. Res, ne mislite, da sem dober kuhar. Saj kdaj kaj zložim skupaj, da bi to počel vsak dan, tega daru pa nimam. Nisem kot Boštjan Napotnik, čeprav mi je zelo všeč njegova knjiga Kuhinja za prave moške.

Letos smo bili spet nekaj dni skupaj na morju. Lado je zelo zanimiv človek in zelo ga imam rad. Od njega se lahko ogromno naučim tudi o šovbiznisu in veliko mi pomaga z nasveti. Super se imamo skupaj, zdaj pa mu pomagamo tudi pri njegovih malih otrocih in kdaj kaj poprimemo.

Ugotavljate, da ste od faze, ko so bili v plenicah vaši otroci, že vse pozabili ali se bistvenih stvari še spomnite?

Mislim, da se še kar spomnim, predvsem pa se spomnim, kako je fajn, ko ti kdo vsaj za trenutek vzame kričečega otroka in ga zabava namesto tebe. (nasmešek)