Potrebujem čas, da ljudi spustim blizu
Obetavna igralka Lea Mihevc je pred dnevi na odru mariborske Drame v predstavi Elektri pristoji črnina odigrala svojo prvo večjo gledališko vlogo. Slovensko občinstvo jo je spoznalo že v priljubljenih serijah Ena žlahtna štorija, Reka ljubezni in Ja, Chef, pa med drugim v predstavah Hiša Bernarde Alba ter Vanja, Sonja, Maša in Špik. V Cankarjevem domu bo 27. oktobra izvedla svoj avtorski projekt, ki ga je navdihnilo tudi njeno petletno bivanje v
New Yorku. »To je bila prava šola življenja,« pravi simpatična 32-letnica.
Vaša poklicna pot se šele dobro začenja. Kako težko se uveljavijo mladi igralci, kakšna je vaša izkušnja? Ko si enkrat na akademiji, je vse lažje. Če imaš srečo, te nekje nekdo opazi in povabi k sodelovanju. Sem zagovornica tega, da čim več delam, si tako odpiram možnosti in odkrivam tisto, kar me zanima. Iz vsega, kar se mi ponuja, se lahko učim.
Kdaj ste spoznali, da bi se radi ukvarjali z igro?
To se mi je zgodilo dokaj pozno, pri 22 letih. Bila sem zelo sramežljiv otrok in še vedno sem sramežljiva oseba, potrebujem čas, da ljudi spustim blizu. Najbrž zveni malo kontradiktorno, a vedno sem rada nastopala. Imela sem to željo, a nikoli nisem zares razmišljala o njej. Na to so me opozorili šele ljudje iz manekenskih krogov, ker sem bila zelo izrazna. Da bi to zares rada počela, pa sem ugotovila v New Yorku. Ko sem se nekega dne vračala s tečaja dramske igre, na katerega sem se vpisala bolj iz radovednosti, sem v sebi začutila, da bi to res rada počela. Domov sem se odpeljala s kolesom in od navdušenja ob tem spoznanju kar malo odplavala in potem me je zbil avto, ampak ni bilo nič hudega. (smeh) Vedno so me zanimali glasba, ples, različne oblike ustvarjanja in tedaj sem dojela, da obstaja nekaj, v čemer lahko vse to združim.
S kakšnim načrtom in namenom ste se odpravili v New York?
Če sem iskrena, ta odločitev ni bila zelo premišljena, šlo je za mladostno raziskovanje, želela sem si videti svet in odkriti, kaj hočem. Manekenstvo se mi je zdelo primerno orodje za to. Rekla sem si, da grem za tri tedne, in če v tem času najdem agencijo, ostanem, drugače pa se vrnem in končam študij vizualnih komunikacij. Nato sem s prekinitvami v New Yorku živela skoraj pet let. Odprla so se mi vrata in začela sem delati kot model, s tem pa sem si plačala tudi dvoletno šolanje iz dramske igre v studiu William Esper. Ta leta so bila zelo intenzivna. Spoznala sem veliko novih ljudi, dobila veliko dobrih in slabih izkušenj. Bila je prava šola življenja. Zdaj pa sem vesela, da sem tukaj, ker potrebujem pod sabo trdna tla, občutek varnosti, naravo …
Kaj je pretehtalo, da ste se vrnili?
Povsem praktične stvari. Odločila sem se, da bi rada postala igralka, da se želim izšolati, saj se z manekenstvom v resnici nikoli nisem povsem identiicirala, ampak sem ga videla kot sredstvo za preživljanje. Vedela sem, da se hočem igri zares posvetiti, da nočem ob tem še biti natakarica, hoditi na avdicije in kastinge … Vedela sem, da potrebujem varno okolje, v katerem se mi ni treba boriti za preživetje. Akademija ti ponuja redko priložnost, da se povsem posvetiš sebi in svoji poti.
Eno sezono ste nastopali tudi v odmevnem šovu Project Runway oz. Modni oblikovalci Heidi Klum.
Ja, gre za resničnostni šov, ki ga vodi Heidi Klum. Zame je bila to super izkušnja, saj sem ta šov gledala še doma, kot najstnica. Tudi moda me je vedno zanimala. Znašla sem se na kastingu za to oddajo in najprej sploh nisem hotela iti, ker sem si mislila, da je še veliko drugih deklet.
Kaj je bila najpomembnejša lekcija, ki ste se je naučili v New Yorku?
Ne morem trditi, da sem iz tega potegnila kakšno globoko modrost, lahko pa rečem, da sem tam postala zelo trpežna, odporna. Ko te nekaj sesuje, si dovoli biti na tleh, potem pa se poberi. Bilo je veliko vsega, tudi zavrnitev, in vse to me je utrdilo.
V mariborski Drami je bila pred nekaj dnevi premiera predstave Elektri pristoji črnina. Gre za sodobno psihološko dramo ameriškega avtorja Eugena O'Neilla o zapletenih družinskih odnosih, ki sta jo na oder postavila režiserka Maša Pelko in dramaturg Dino Pešut. Junaki so ujetniki nizkotnih strasti, posesivnosti, ljubosumja, maščevanja, zgodi se celo incest. Kaj zaznamuje vaš lik, Lavinio Mannon?
Predstava odpira zelo težke teme, mislim pa, da se lahko vsak najde v njih. Govori o družini, ki se začne sesuvati sama vase. Igram hčer Lavinio, ki vidi, kaj se dogaja, in se bori po najboljših močeh, da bi rešila probleme. A to ni dovolj, ker obstajajo stvari, ki jim ne moreš ubežati. Vsi so močnejši od nje. Svet je zelo trd in zloben, in če hočeš v njem preživeti, moraš tudi sam postati tak. A ona ni takšna, je občutljiva, ranljiva. Predstava odpira vrsto vprašanj, kaj je družina, kdo si brez nje ali z njo, kako te deinira vse, kar se je dogajalo v času pred tabo, in kako vse to nosiš. Namerno ti ne dovoli, da bi našel odgovore. Ustvarjalni proces je bil zelo lep, ekipa je bila super, ni pa bilo lahko. A v tem je pravi čar.
Kot gledalec torej odideš iz gledališča z bremenom, ki te sili v razmislek. Kako pa se iz takšne vloge, ko pade zastor, izvije igralka?
Zame je to prva večja vloga v institucionalnem gledališču in še vedno se učim, da kot igralka nekaj izživim in to pustim v gledališču. V tem primeru mi je res težko, ker se te teme dotikajo prvinskih občutkov, strahov, prihajajo prav iz drobovja in jih nekako vedno nosim s sabo.
Med vašimi profesorji na akademiji je bil tudi pokojni Jernej Šugman. Kaj vam je predal kot izjemen igralec?
Z nami je bil žal samo nekaj mesecev, a imeli smo izjemno srečo. Kolikor mi ga je bilo dano spoznati, je bil res srce od človeka. Ogromno nam je dal, delil je tudi čudovite objeme. Nadomestil ga je odlični Branko Jordan, a tudi Jernej je še vedno z nami.
Gledališka sezona se je komaj začela, kakšni projekti se vam obetajo?
Čakajo me ponovitve Elektre, prihodnji teden pa začnemo v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu pripravljati Krvavo svatbo. Režirala jo bo Yulia Roschina, s katero sva že sodelovali lani prav tako v Lorcovi predstavi Hiša Bernarde Alba v Mariboru, premiera pa je predvidena decembra.
Že 27. oktobra boste v Klubu Cankarjevega doma predstavili prav poseben in zelo oseben projekt. Gre za glasbeno-gledališki dogodek z naslovom Od kod, dekle, si ti doma. Kaj vas je navdihnilo zanj?
Avtorski projekt nastaja v okviru mojega magisterija iz gledališkega petja. Gledališko petje sem izbrala zato, ker je bila glasba vedno pomemben del mojega življenja, deset let sem igrala violino, več inštrumentov sem se učila igrati kar sama. Z glasbo se rada izražam in že kot otrok sem veliko pela, čeprav sem imela težave z glasilkami. Morda me ravno zato glas, ki je za igralko seveda izjemno pomembno izrazno sredstvo, tako intrigira.
Ob vstopu na profesionalno pot sem se začela spraševati, kdo sem jaz kot igralka in kot človek, katere vloge igram. Ali je družba tista, ki mi prilepi določeno vlogo, stereotip, ali jih jaz prevzemam, ker drugi to pričakujejo od mene. Projekt povzema skupek tem, h katerim se pogosto vračam, življenje pred akademijo, v New Yorku … Ukvarjam sem z dualnostjo, vzela sem svoje življenje in njegova dva pola, tujino in dom, javno in intimno, z razkolom med iluzijami, maskami, ki jih nosimo, ter tem, kar je iskreno. Zanima me, ali sem lahko na odru popolnoma iskrena in kaj se zgodi, če mi to uspe.
S kakšno glasbo ste podprli svoje raziskovanje?
Obiskovalci bodo slišali tuje skladbe z elementi slovenske ljudske pesmi, ki je del mojega otroštva in glasbenih začetkov, pa tudi nekaj avtorskega. Ideja je, da se pevka na odru z zgodbami in pesmimi, ki so namenjene poslušalcem, vse bolj umika v intimo, da bi našla svojo lastno pesem, svoj glas. Tisto, kar je oropano vseh pričakovanj in iluzij, kjer je najbližje sebi.
Igralci ste vajeni dela v ansamblu in pod vodstvom režiserja. Kako ste se znašli v projektu, ki ga kreirate sami?
Imam dramaturga Nika Žnidaršiča, ki je moje zunanje oko in mi res veliko pomaga. Na odru pa sem vendarle sama, kar je razburljivo in strašljivo hkrati. Lepo je imeti prostor in čas, da raziskuješ tisto, kar te zanima.