Po čem si boste kot predsednika Slovenije zapomnili Boruta Pahorja?
Kozma Ahačič,
jezikoslovec
Zapomnil si ga bom predvsem po njegovem prizadevanju, da bi celil slovenske zgodovinske rane in znal prisluhniti vsakomur. Njegovi obiski po celotni Sloveniji so dali v minulih letih skoraj vsakemu priložnost, da se je srečal s simbolnim voditeljem države. V dnevno politiko ni vidno posegal in je bil nasploh zadržan v svojih političnih sodbah. Znal pa je opaziti in javno pohvaliti pomembne dosežke, tudi tiste, ki ne polnijo časopisov in internetnih strani.
Nataša Luša,
direktorica Dela
Predsednika sem srečala nekajkrat, ko je bil častni gost naših dogodkov. Vedno je bil točen, dostopen, odprt za pogovor, zelo rad se je pošalil, tudi na svoj račun. Cenim, da je vedno spregovoril o temah, ki so bile aktualne. Kaj mi bo ostalo v spominu na Boruta Pahorja kot državnika? To, da je znal dobro predstavljati našo državo na mednarodnih dogodkih, da si je prizadeval biti predsednik vseh državljanov Republike Slovenije in da je bil prvi, ki se je s te funkcije dotaknil tudi mladih. S svojim pojavljanjem na dogodkih, namenjenih njim, uporabo sodobnih platform in z dnevi odprtih vrat predsedniške palače. Sama bi si želela, da bi bil pri določenih temah bolj artikuliran in angažiran.
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
Pred leti sem dobila novo službo in preselila sem se na Prešernovo 10. Še preden mi je uspelo razpakirati knjige in druge dokumente, ki sem jih prinesla s sabo, so me poklicali iz kabineta predsednika RS. Povedali so mi, da me predsednik vabi na kavo. Zelo so me presenetili. No, že čez nekaj dni sem se odpravila v predsedniško palačo. Predsednik me je sprejel v sobi, kjer se pogovarja z različnimi gosti. Kava je bila dobra, pogovor prijazen. Rekel je, da me je povabil zato, ker bi v naslednjih letih rad imel s Cankarjevim domom dobre sosedske odnose. To se mi je zdelo res posrečeno. Pa ne samo meni. Tudi mojih sodelavcem, saj je dogodek odmeval po kolektivu. Zaposlenim v kulturi okolica redko izkaže spoštovanje. Večini šele posthumno. Zato si bom predsednika Pahorja zapomnila po tej spoštljivi gesti.
Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Stefan
Borut Pahor je v vodenje države izrazito vgradil svoje značajske značilnosti. Težko ga je primerjati s predhodniki ali, vzemimo, z italijanskim predsednikom Matarello, ki je vzor izkušenega, odločnega in uglajenega razumnika. Pravzaprav ni v tem nič narobe, menim namreč, da je najbolje, da si v svojem poklicu iskreno to, kar si, in ne igraš vloge, ki ti jo pripisujejo. Imel sem možnost sodelovati z Borutom Pahorjem, ko je bil predsednik vlade in pozneje med predsedniškima mandatoma. To, kar sem želel, predvsem v smislu protokola, je opravil odlično. Tudi sodelovanje z njegovim kabinetom je bilo izjemno preprosto in prijateljsko, kar je bilo za moje delo pomembno. S poudarkom najbolj cenim poklon žrtvam v Bazovici, ki sta ga opravila skupaj z Matarello.
Karel Gržan,
duhovnik
Predsednika Boruta Pahorja si bom zapomnil po njegovem prizadevanju za slovensko spravo. Že leta 1998 je predlagal v sprejetje deklaracijo o narodni spravi, vendar sta jo zavrnili tako desnica kot levica. To je bila izjava, ki je obsojala tako kolaboracijo (z nacisti) kot (boljševiško) revolucijo z revolucionarnim nasiljem med vojno in po njej. Levica ni pustila, da se umaže revolucija, desnica pa, da se obsodi kolaboracija. Ko je ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne vodil na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani okroglo mizo, pa je od generalnega sekretarja ZZB NOB pridobil izjavo obžalovanja za storjene zločine in od predsednika Nove slovenske zaveze za prisego okupatorju.
Zoran Predin, kantavtor
Nimam nobene lepe besede zanj, zato bom rekel samo, da sem vesel, da je njegovega predsedovanja konec.
Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol
Po osemnajstih letih sodelovanja. Po obisku v Iranu in prvem srečanju Brdo Brioni. Po kameli in lipicancu. Po »njegovih« vojaških časteh na Kongresnem trgu. Po željah o odstranitvi vseh ograj. Po dnevih zelo odprtih vrat in po odprtih vratih njegove pisarne. Po jabolkih navdiha. In klopcah miru. Po sladoledih za otroke in bobnanju v predsedniški palači. Po eruptivnosti. Po emotivnosti. Po prijaznosti. Tudi po samovšečnosti, česar nikoli ni zanikal. Po humorju in sproščenosti. Tudi po tišini. Po slovesu brez slovesa. In po neumornem in iskrenem trudu za spravo, ko so njegove sizifove kamne mostov, večinoma zaradi političnih računovodij, vsakič znova rušili. Enkrat eni, drugič drugi.
Srečno, predsednik, na novih poteh.