Njuna velika silvestrska poroka

Ah, življenje, kako si polno presenečenj! Sedmega oktobra dopoldne, tik pred odprtjem pekarne v Ljubljani, je Ana Roš novinarki razlagala, kako verjame, da bo srečala sanjskega moškega. Ni vedela, da bo še isti večer prisedla k njegovi mizi. Z Urbanom Stojanom se bosta poročila na silvestrovo. Da, že konec tega meseca in še to se jima zdi, da se malo vleče. Česa takega si ne morejo zamisliti niti Rosamunde Pilcher, Danielle Steel in Victoria Holt skupaj – ker je res. Njuna zgodba je vedra, zabavna, pogumna, nora in normalna, pocukrana in globoka hkrati.

Kakšen dan! Ana Roš, najbolj znana slovenska šefinja kuhinje, je zjutraj odprla pekarno in, bila je to novica dneva, kupci so vse takoj razgrabili. Popoldne intervju za intervjujem, pa vklop televizij ... Proti večeru je kljub drugačnim načrtom uničena zaspala v hotelski sobi. Zbudila se je pozno, sestradana, in šla na lov za kak grižljaj, vsaj burek ali pico. Medtem je dobila vabilo prijatelja, naj pride na kozarec v bližnji bistro. Prav vleklo je ni, šla je pa vseeno. Ko se je pozneje spominjala tega večera, je opazila, da na pogled ni mogla biti prav fatalna: stare superge za tek, prevelika majica, razmazan televizijski make-up, razmršeni lasje.

Urban, zdaj sem opisala, kako je dan, ko sta se spoznala, videla Ana. Kako pa ste ga vi?

Urban: Grem lahko malo nazaj? Pred leti sem bil na neki konferenci v Budimpešti, kjer so pripravili nagradno igro: vsi udeleženci so v stekleno bovlo vrgli vizitko, izžrebani zmagovalec bi dobil zanimivo izobraževanje. Res sem si ga želel. Po treh dneh so bovlo prinesli na oder – in mene je prvič prešinil občutek vedenja. Trdno sem vedel, da bom izžreban, kar vstal sem in sva proti bovli sočasno šla jaz in gospa, ki naj bi šele žrebala. Kaj naj rečem: res je potegnila mojo vizitko.

Ta ista energija in občutek sta me potem obšla še nekajkrat.

V petek, ko sva se spoznala z Ano, sem se zbudil na Dunaju, kjer sem bil tiste dni službeno. Najprej sem pomislil, da je to tudi čez vikend lepo mesto – lahko greš v Albertino, na kak klubski jazz koncert –, a me je nekaj nenavadno vleklo v Ljubljano. Na avtocesti pri Gradcu me je spet preplavil občutek vedenja: »Danes boš nekoga spoznal.«

Pridem torej domov, zvečer pa s prijateljem Jasonom na Odprto kuhno. Sprva sem pogledoval naokrog, kje je zdaj kdo, ki ga bom spoznal, potem smo se zagovorili in sem pozabil. Čez čas smo se preselili v TaBar, lokal se je že izpraznil, le naša družba je še sedela za mizo. Ura je bila dvajset minut do

❞

Ko sem srečala in malce bolje spoznala Urbana in sem na tem famoznem seznamu delala samo kljukice, sem odšla k Milivojeviću in mu pokazala rezultate. Pogladil se je po čelu, prižgal cigareto in mi svetoval, naj neham prihajati k njemu.

Ana

polnoči, ko je vstopila. Pogledal sem jo in pomislil: »Ana Roš. Itak je poročena. Ampak najbrž se bomo vsaj zanimivo pogovarjali.« Na koncu so se ljudje v najini družbi začeli počutiti kot kos pohištva – »kot stol, na katerem sedim,« je izjavil Jason – in počasi odšli domov, kajti zares sva se pogovarjala samo še midva.

Potem je zazehal še lastnik in naju prosil, ali lahko odideva tudi midva, da lahko zaprejo. Hodila sva proti hotelu Slon, kjer je Ana stanovala, in prišla do Martina, uličnega glasbenika, ki vsak petek in soboto ponoči igra kitaro pri Pošti. Dekle ima v Queensu v New Yorku, zato na okno pošte nalepi telefon in v živo prenaša igranje, da ga ona lahko gleda. Ker živim blizu, sem skočil po rdeče vino in dva kozarca, tam sva poslušala glasbo, nato sva zaplesala, dokler ni najprej prišla policija, potem je odšel še Martin in sva se preprosto prestavila na bližnje klopce pred Namo.

Bilo je že jutro in svetlo, ko sva dobila novega gosta – pridružil se nama je klepetav osivel moški z močnim koroškim naglasom in v najini družbi vztrajal, da sva mu dala kar interno delovno ime: Olimpionik, ker je bil v kultni Adidasovi trenirki na črte. Ko sva se ga poskusila znebiti, češ da ima najbrž še kakšne druge plane, je odvrnil, da ne – in predlagal večerjo pri njem in seks, trojčka. (smeh) Potem pa sva le ugotovila: zakaj podiva domov Olimpionika, če pa oba stanujeva tu blizu?

Od takrat naprej se nisva ločila.

Ana: Zjutraj sva gledala tiktakanje ure in rekla, o, glej, poznava se že osem ur.

Ana, kdaj ste ugotovili, da je pred vami človek, s katerim utegnete preživeti najlepši del življenja?

Ko sem vstopila v TaBar, je za mizo sedelo pet ljudi. Poznala sem vse razen dveh moških, med katerima je ležal velik pes. Z gobčkom je slonel na nogi višjega in zdelo se mi je, da tudi komunikacija obeh kaže, da sta par. Urban se mi je zdel po energiji strašansko zanimiv, tudi nekoliko oddaljen in nedostopen, zato sem z zvitimi vprašanji tipala, kako je z njima: »Kje živiš, Urban?«, »Pa ti, Jason?« (smeh) Kako je s tem, sem ugotovila šele, ko je Jason vstal in šel domov, pes pa za njim …

Bila sem sesuta in čustveno izčrpana od vseh dogodkov tega dne, zato niti nisem takoj dojela, kaj se zares dogaja, in so vsi drugi opazili prej. Mislim, da sem to zares začutila šele, ko sva plesala pri Martinu in sem padla v Urbana. (nasmeh)

Urban, po vašem pripovedovanju sodeč ste morda edini Slovenec, ki o Ani Roš ni vedel skoraj nič …

Urban: Nič, razen tega, da je najbolj znana slovenska šefinja kuhinje – in da jaz rad jem …

Ana: Tudi jaz sama imam raje, da o ljudeh, ki jih šele spoznavam, vem manj kot več. Prisežem: niti enkrat nisem po googlu iskala Urbanovega imena. To so naredile moja mama in prijateljice, ki so mi prinašale informacije. Jaz se pač s človekom soočim in naravnost vprašam, kar me zanima. Drugi, tretji dan sva z Urbanom vedela drug o drugem veliko več, kot vedo o drug drugem pari z dolgo kilometrino, kdo zares sva, s sencami in soncem. To se mi zdi zelo pomembno, da lahko sproščeno in spontano gradiš odnos.

Urban, videla sem, kako vam je Ana kazala svoj svet. Fotografija, ki je – kar se javnosti tiče –, odprla zgodbo o vajini zaljubljenosti, je na primer nastala pri kmetih, ki visoko v hribih gojita zelenjavo za Hišo Franko. Kako pa ste se vi lotili Ani razkazovati svoj svet?

Urban: Mislim, da je bil prvi prizor to, da sva zjutraj vstala in je prvič srečala mojo hčerko Pino, ki živi pri meni. Takrat sem tudi videl, kakšna je Ana Roš, kadar ji je zelo nerodno: neverjetno, čisto drug človek! Česa tako zabavnega še ne. Hčerki je bilo zanimivo, odprta punca je, ampak ko je Ana izginila v kopalnico, se je nagnila k meni in rekla: »Meni je nerodno, ker je Ani tako nerodno.«

Zakaj bi vam bilo pa nerodno?

Ana: Ker po navadi korakov v nekem razmerju ne delaš tako hitro – poznala sva se dobrih 24 ur, ko sem že srečala njegovo hčerko. Odrasla ženska, ki se zaljubi, je ranljiva in jo skrbi, kako bo izpadla pred nekom, ki je toliko mlajši, pa še del družine človeka, za katerega ji ni vseeno. Pa še hudičevo brihtna je, Pina. Kaj naj rečem: pomislila sem, da bi se morala vesti nekako drugače, govoriti pametneje ali biti tiho, morda kako vprašanje postaviti drugače …

Hitita pa res. Vedno sem mislila, da je pri nas, ki smo v srednjih letih, čedalje bolj v ospredju želja po počasnem uživanju, kot v nekem slow foodu življenja, v katerem si vzameš čas in uporabiš vsa čutila za vsak nov grižljaj …

Urban: Saj uživava drug v drugem! Neizmerno. Star sem petdeset let in sem razčistil, kaj želim, pa nekoliko sem tudi dovzeten za energijo, ki prihaja iz ljudi. To, kar čutim pri Ani, je nekaj, kar iščem in si želim vse življenje. V ljubezen sem v nekem trenutku morda celo nehal verjeti, zdaj pa sem dobil dokaz, da vseeno obstaja. Zame je to – to, pa naj se zaradi mene sliši najstniško in noro. Kot sem pripovedoval o občutku, da nekaj vem, zdaj v tem občutku živim. V Ani sem našel vse, o čemer sem sanjal, hkrati pa je vse, kar naredim, prav. Izhaja namreč popolnoma iz mene samega, hkrati pa bi tako naredila tudi ona. In zato čutim srečo, hvaležnost in ponižnost, tako kot sem slišal v predstavi v MGL pripovedovati Lotosa Šparovca o trenutku, ko so ga, potem ko je padel z ladje sredi morja, našli in potegnili na krov.

Ana: Bravo, Urban! Skoraj bizarno se mi zdi, kaj vse rada počneva enako: leživa na tleh namesto na kavču, lase si češeva s prsti, oba imava zbirko skodelic za kavo, pa niti dve nista enaki. Oba hodiva po stanovanju, medtem ko si umivava zobe, oba se zelo naglas smejeva. Imava podobne gospodinjske navade in nobeden ne mara likati. Otrok v meni je podoben otroku v Urbanu. Na enem od prvih zmenkov z otroki sem skrivaj pod mizo zavezala njegov čevelj k svojemu, ker sem hotela preprečiti, da račun za pijačo spet plača on. (smeh) Osupljivo podoben je tudi način, kako vidiva svoje otroke in z njimi komunicirava, kako sva si blizu z njimi. Ogromno majhnih stvari, ki se ti nenadoma zazdijo velike in pomembne.

Opažam, da Urban veliko govori, kar mi daje misliti, Ana, da ne boste vi več vodja vsega, kar bo prišlo v vašo bližino, kot ste bili do zdaj, vsaj doma ne.

Ana: Ko je ženska sama, je to nekakšen izpit, kjer sta samo dve možnosti: izdelaš ali pogrneš. To, da sem preživela in sem, kar sem, je po svoje tudi posledica in rezultat stiske: bila sem sama in sem morala za večino stvari poskrbeti in urediti življenje okrog sebe. Kdor pozna mojo življenjsko zgodbo in pozna njene podrobnosti, verjetno tudi razume, zakaj se ta trenutek pravzaprav še malo borim s tem, da kakšno odločitev prepustim komu drugemu. Sploh ni lahko …

Vi v resnici niste ženska, ki z velikim veseljem sama sebi kupuje rože, kot zdaj slišim figurativno opisovati samostojne in samozadostne ženske življenjske poti.

Ana: Nekaj dni za tem, ko sva se z Urbanom začela pogovarjati o poroki, sem si na desno ramo dala tetovirati dva dikdika. To so majhne afriške antilope, starodavne živali, znane po tako veliki pripadnosti in ljubezni, da ne zmorejo preživeti, če izgubijo partnerja. Imajo težnjo, ki bi ji v svetu ljudi rekli samomorilnost in samodestrukcija, in se zato včasih od žalosti kar prepustijo plenilcem.

Jaz v ednini trpim, sem si pa rekla, da bom počakala na pravo dvojino, na pravo osebo. Kot vidite, kar dolgo. Na neki način veliko več kot pet let, kolikor jih je od uradne ločitve.

Urban, na kakšen način se danes žensko zaprosi za roko? Ste padli na kolena, vprašali Aninega očeta Bojana?

Urban: Glede tega sem staromoden in cenim običaje. Naredil sem vse, kar omenjate, samo vrstni red je bil malo drugačen.

Po kakih sedmih dneh najinega poznanstva mi je Ana predlagala, da greva čez vikend nekam na viski, in dodala, naj ji naročim dva, dvojna – ker da me mora nekaj vprašati. In jaz rečem: »Ja.« Kaj ja, pravi. Odgovor je JA, sem ponovil. Tako sva se torej kar zmenila, da se bova poročila.

❞

Pogledal sem jo in pomislil: »Ana Roš. Itak je poročena. Ampak najbrž se bomo vsaj zanimivo pogovarjali.« Na koncu so se ljudje v najini družbi začeli počutiti kot kos pohištva – »kot stol, na katerem sedim,« je izjavil Jason.

Urban

❞

To, kar čutim pri Ani, je nekaj, kar iščem in si želim vse življenje. V ljubezen sem v nekem trenutku morda celo nehal verjeti, zdaj pa sem dobil dokaz, da vseeno obstaja.

Urban

Zaroka pa je bila drugačna. Povabila me je, da bi obiskala njenega Svita, ki študira v Torinu, vmes pa bi šla še v njeno najljubšo restavracijo Lido 84 ob Gardskem jezeru. Zaslutil sem idealno priložnost. Ampak kje naj dobim prstan, brez tega ni zaroke?! Kot umetnico zelo cenim Ursulo Rihtar. Grem torej do nje, ji razložim zgodbo, za koga je prstan in kaj hočem z njim povedati.

Prstan je bil že skoraj gotov, ko je Ana omenila, da bi se bilo dobro zares zaročiti – hči ji je rekla, da se ne more poročiti, če ni niti zaročena. »Ne,« sem hlastnil, da je kar otrpnila in potem v usodo vdano rekla, v redu, mogoče res lahko speljeva tudi brez zaroke.

V Lido je Giancarla Camaninija klicala Anina asistentka Manca: »Dammi una mano perche lui le chiedera la mano.« (Priskoči mi na pomoč, ker jo bo zasnubil, op. p.) Ko sva prišla, so vsi vedeli, kaj se bo zgodilo. Prstan v škatlici sem pustil v avtu, da ne bi štrlel iz obleke, zato sem se moral tihotapiti skozi celo restavracijo, da me ni videla, kako grem ponj. Čakala me je v okroglem stolpiču, ki gleda na jezero, igrali so Beatli in prinesli so šampanjec. »Si srečna?« sem jo vprašal. In kaj je rekla? Da ima vse, kar potrebuje, predvsem

Po kakih sedmih dneh najinega poznanstva mi je Ana predlagala, da greva čez vikend nekam na viski, in dodala, naj ji naročim dva, dvojna – ker da me mora nekaj vprašati. In jaz rečem: »Ja.« Kaj ja, pravi. Odgovor je JA, sem ponovil. Tako sva se torej kar zmenila, da se bova poročila.

Urban

pa mene, in da zaroke niti ne pogreša. Medtem sem jaz že pokleknil. »Kaj delaš?! Vstani! Vstani!« je rekla, a vztrajal sem pri svojem. Ko je ugotovila, da gre zares, je najprej odgovorila: »Mogoče!«

Očeta pa sem za Anino roko prosil že nekaj pred tem. V bistvu takrat, ko sva se tudi spoznala: ko sem bil na prvem obisku, je bil odsoten, ker je po tolminskih hribih iskal kozoroga. Ana je organizirala večerjo na Nebesih, kjer starša živita. Začel sem pripovedovati o sebi in o tem, kakšni so moji nameni z njuno hčerko. V zraku je bila napetost, Ana je dvakrat ušla, češ da mora na stranišče, tako da jo je nazaj za mizo zvlekla mama. Potem ko sem jaz svoj govor povedal, je svoj del dodal oče Bojan in zaključil: »Dobrodošel v družini.« Mama Katja pa: »Aja, vidva mislita resno? No, saj, ločita se še vedno lahko.« (smeh)

Kako ugotoviš, da je človek, ki se je nenadoma pojavil v tvojem življenju, tisti, ki mu lahko takoj odpreš vsa svoja vrata?

Ana: Zase lahko rečem, da sem se zares že po 48 urah spraševala: »Me bo ta človek kdaj vprašal za roko?« In naprej: »Itak, da ne, ker to bi bilo preveč krasno, da bi bilo v realnem življenju lahko res.«

Ko sva bila na obisku pri naših kmetih Matteu in Jeanne, naju je ona vprašala: »Pa kako dolgo se vidva sploh poznata?« »Šest dni,« sva rekla. Potem so mi po licih začele teči solze. Prišlo mi je v zavest, kako zelo malo je to, meni pa se je po drugi strani zdelo, kot da najin mehurček traja že od nekdaj.

Svoja vrata zares odpreš, ko ugotoviš, da ljubiš način, kako nekdo razmišlja, da sprejmeš njegove reakcije, ko je v stresu, in imaš toliko skupnih reči iz preteklosti, pa čeprav se prej nikoli nisi srečal.

Je zaljubljenost pri petdesetih enaka zaljubljenosti pri dvajsetih, spominjam se je po nerazsodnosti in nekakšni omamljenosti?

Ana: Ne, ko si toliko star, si razsodno nerazsoden. Ves čas sem, priznam, analizirala, opazovala Urbanove reakcije v zapletenejših, stresnih trenutkih. Reakcije, za katere mislim, da bi me v prihodnje lahko motile. Pa nisem našla še čisto nič. Čakam. (smeh)

Eno leto sem obiskovala psihoterapevta Zorana Milivojevića in na eni od terapij mi je dal domačo nalogo: napišem naj dolg seznam lastnosti, ki bi jih želela pri nekom, s komer bi lahko bila srečna. Ko sem končala, mi je rekel: »To je nemogoče. Takšen človek ne obstaja.« Potem je zamahnil z roko. Domov sem odšla kar precej potrta. Nisem želela sprejemati kompromisov. Ne pri petdesetih. Ko sem srečala in malce bolje spoznala Urbana in sem na tem famoznem seznamu delala samo kljukice, sem odšla k Milivojeviću in mu pokazala rezultate. Pogladil se je po čelu, prižgal cigareto in mi svetoval, naj neham prihajati k njemu. Sedi, pet, so bile njegove zadnje besede meni.

Kaj so bile prve napisane lastnosti na tem seznamu?

Ana: Toplina. In globina. Radovednost. Uspešnost. In vem, da se bere tako poceni. Ana: Točno na silvestrovo bom stara 50 let in vsi so mi nenehno govorili, da pričakujejo zabavo stoletja. Jaz pa njim nazaj, da prehoda v staranje in starost pač ne mislim praznovati. Po tistih dvojnih viskijih, ko je postalo jasno, da sva si rekla »ja«, sem imela v glavi samo še to, kako bi bila poroka lahko čim prej. Utrnila se mi je krasna rešitev: izrabiva moj petdeseti rojstni dan. Tako bodo okoli mene vsi ljudje, ki jih imam rada, hkrati pa bova praznovala nekaj čisto drugega, ljubezen, ne staranje, pač pa vstop v neko lepše obdobje. Motilo me je le, da je celo to malo predaleč v času. Mesec dni nazaj. (smeh)

Poroka bo skoraj indijskih razsežnosti. (smeh) Oba sva zelo družabna, zato imava na seznamu več kot 400 povabljencev. Hrana bo po Anino, pač, pisana, zabavna, tu se ne pustim, ampak uličnega tipa, nobenega fine dininga, dobra glasba, tam bo Vlado Kreslin. Pa seveda Martin izpred Pošte in veliko prijateljev umetnikov, ki bodo prej ali slej prijeli za inštrument … In veliko krasne družbe.

Kaj pa Olimpionik?

Olimpionika morava še najti. Morda je samo lik iz pravljice. (smeh) Vsekakor pa bo moral trojčka poiskati kje drugje. (smeh)

Verjetno bi morala zaviti to vprašanje v neke razgledane besede, ampak v resnici me zanima čisto preprosta stvar: kako bo nevesta oblečena? In kdo so priče?

Ana: Pred dnevi sem se sredi noči zbudila povsem panična. Spoznanje, da se poročim čez slab mesec, pa še nimam obleke (smeh) in do silvestrovega imam samo se štiri dni prostega časa! Na koncu bom kot vedno naredila vse po svoje. Pri petdesetih pač ne morem biti v belem, ne?

Ko sem sestri sporočila, da se bom poročila, je najprej odgovorila, juhu, saj bom tvoja priča, drži? Pa ne bo (smeh), sem raje izbrala mlajšo generacijo, ki bo pazila name. Manca Istinič, moja osebna asistentka in morda človek, ki me najbolje pozna, in Leonardo Fonseca Celis, glavni chef Hiše Franko, pred nekaj leti moj fant, mlad Kolumbijec, ki je pazil name, ko je bilo to najbolj potrebno, ko sem bila na točki, da bi se lahko osebnostno in profesionalno povsem zlomila. V najtežjih trenutkih je nastavil hrbet in je moj vzor lojalnosti. Urban: Moja priča bo sestrična, ki mi je bolj kot sestra, Nina Betetto, vrhovna sodnica. Vedno mi je odkrito povedala, kaj misli, se postavila zame, me vodila, a je bila hkrati zame tisti pravi učitelj, modrec. Je ena največjih in najpomembnejših oseb v mojem življenju. Moja druga priča pa bo dober prijatelj Janez Potočnik, včasih evropski komisar za okolje. Veliko mi je dal v življenju.

Ana: Janeza Potočnika tudi jaz zelo cenim, predvsem profesionalno, strokovno, pa tudi kot človeka z velikimi nazori. Ko sem izvedela, da sta prijatelja, sem si mislila, da mora potem tudi Urban biti precej kul. (smeh)

Urban: Ko pa je Janez izvedel, da hodim z Ano, je pripomnil, kako nima smisla, da vztrajam pri svojem kuhanju. (smeh).

Saj res, naš upokojeni kolega Marijan Zlobec vaju je zalotil na ulici, kako se, otovorjena z vrečkami iz trgovine, odpravljata domov, da si skuhata kosilo. Urban, kako se Ana Roš znajde v vaši kuhinji?

Urban: Hitra in učinkovita je in zares izvabi iz jedi okuse, ki jih sam nisem nikoli! Neverjetno bogat okus zelenjavne mineštre, recimo. Osuplja me tudi, da vse pomije, še preden je do konca kuhano, ter, morda še zlasti to, da tudi doma kuha z veseljem in ljubeznijo.

Res? Pričakovala bi, da nekdo, ki ves dan stoji v restavracijski kuhinji, z odporom, če sploh, kuha še doma.

Ana: Vidim, da niste slišali anekdote o tem, kako se je moj sin Svit nekoč pritožil, zakaj lahko vsi njegovi sošolci za večerjo jejo kruh in nuttelo, mi pa vedno »to kuhano hrano«. (smeh) Najraje kuham lahko, zdravo in hitro, ker nimam veliko časa. Včasih mi kosilo ne vzame več kot petnajst minut in je neverjetno dobro naložen denar in čas. Veš, kaj ješ, za mizo pa imaš nekaj časa za dobro družbo, mir, uživanje in sproščen klepet.

Mogoče je problem bolj na drugi strani, ljudje imajo predsodek kuhati zame. Ne vedo, da sem strašno enostaven jedec in me razveseli že to, da nek

Utrnila se mi je krasna rešitev: izrabiva moj petdeseti rojstni dan. Tako bodo okrog mene vsi ljudje, ki jih imam rada, hkrati pa bova praznovala nekaj povsem drugega, ljubezen, ne staranje, pač pa vstop v neko lepše obdobje.

Ana

do kuha z ljubeznijo in veseljem. Lahko namignem: komaj čakam, da mi Urban skuha svojo famozno bučno juho. Še vedno čakam. (smeh)

Urban, poročili se boste z javno osebnostjo. Zdaj sta skupaj in tudi vaše življenje je in bo pod drobnogledom. Začetek vajine zveze je na primer spet obudil več kot deset let staro zgodbo o zgrešeni naložbi, v katero ste bili vpleteni in je eno od poglavij afere Hypo.

Urban: Ko sem se prvič zbudil ob Ani, sem se zavedel, da se bo moje življenje spremenilo. Pol minute sem potreboval, da sem se odločil, da sem izziv pripravljen sprejeti. Poznala sva se približno 52 ur, bosa sva sedela na terasi in delala vsak za svojim računalnikom. Bil je popolnoma intimen trenutek dveh, ki si povsem zaupata. Po 52 urah! (nasmeh) Njeni lasje so bili razmršeni in med prebiranjem nekega finančnega dokumenta je tiho mrmrala. V tistem trenutku sem bil pripravljen. Pripovedovati sem ji začel o svojem življenju, o vzponih in tudi padcih, o svoji upornosti, inovacijah, o velikih sanjah, drznih, skoraj futurističnih projektih mladega Urbana in predvsem o mladostni naivnosti. Vedel sem, da je pripravljena.

Pri petdesetih si pač izdelana in zrela osebnost.

Očitano mi je, da sem pred skoraj petnajstimi leti z izrabo položaja pridobil večjo premoženjsko korist. V družbo sem vložil veliko več osebnega premoženja, kot sem ga od nje kadar koli vzel ali dobil. Če danes rečem mladostna naivnost, se lahko bere kot prazne besede, kot opravičilo. Vendar takšno je dejansko to obdobje mojega življenja bilo. Verjel sem manj ali bolj napačnim ljudem okoli sebe in predvsem dobroverno zaupal, da so naši skupni cilji enaki. Mlad človek sicer lahko ima hitro prevelike oči in preveč samozavesti, danes vem, da sem slepo verjel napačnim institucijam in ljudem, ki so delovali v pokvarjenih sistemih s pokvarjenimi dinamikami. V trenutku, ko mi je bilo ponujeno, naj pokažem na druge, na krive, da bi rešil sebe, sem se raje umaknil. Ampak to se je od mene tudi pričakovalo.

Včasih se v življenju, predvsem pa v poslu, zapletov ne da rešiti s preprosto kmečko pametjo ali logiko. Moj vrtiljak izpred petnajstih let je dobra življenjska lekcija, da je slepo zaupati, tudi najvišjim institucijam, zakonodajnim organom, lahko zelo narobe. Paziti nase in na svoje bližnje zahteva veliko čuječnosti, je pa ključno. Če si močan, te padec na tla ne raztrešči. Boli, a se pobereš boljši – boljši človek, boljši oče, boljši partner, boljši prijatelj, boljši poslovnež. In tako postaneš večji, lahko se pogledaš v ogledalo in si zadovoljen. Danes sem boljši, večji, pametnejši in vsak dan posebej dokazujem svojo inteligenco in sposobnost, tudi poslovnega razmišljanja. To, kar smo, je seštevek vsega, kar smo doživeli v življenju, tako dobrih kot slabih trenutkov, zmag in porazov.

Najina prva skupna javna fotografija mi je pokazala, kakšen odnos ima glede moje in svoje zasebnosti Ana. Prehiti govorice. Povej sam in povej naglas. O tem, ali jo objavi ali ne, sva se skupaj pogovorila. Je zares kičasto romantična, mi je pa naredila enega lepših dni življenja: kup prijateljev in znancev, s katerimi nisem več v vsakdanjem stiku, se je name obrnilo z lepimi mislimi.

Kako sta si zamislila skupno življenje? Kje bosta imela dom?

Urban: Del najine izpolnitve je tudi to, kar delava in počneva, zato želiva to ohranjati. Le če ohraniš sebe, sebe kot celovito osebnost, lahko neguješ tudi odnos. Samo tako si lahko dolgoročno srečen. Zato na odločitev, kje bova živela, močno vpliva najino delo. Ker je Ana vezana predvsem na Kobarid, je to pretehtalo. Jaz na Ljubljano, razen da pri meni živi hči Pina, ki pa je že odrasla, nisem toliko. Delam lahko, kjer imam računalnik in internetno povezavo. Ki pa je v Kobaridu največkrat slaba. (smeh)

Postavila sva si cilj, da v letu dni najdeva popoln dom. S kaminom, ki vedno gori, lesenim podom in veliko teraso s pogledom na nekaj lepega. In dovolj prostora za vse štiri otroke. Topel dom, kjer zapreš vrata in pustiš ves stres dneva in življenja tam zunaj. Pa brez dobrega vina in velike shrambe ne bo šlo. (smeh)

Oba sva na neki način, iz različnih razlogov, živela brez pravega doma, vsaj brez takšnega doma, ki bi nastal iz skupnosti dveh. Dvojina pač.