Maroško slavje
Ko so maroški nogometaši premagali Španijo in se uvrstili v četrtfinale svetovnega prvenstva, je v središču Bruslja, pri stari borzni palači na bulvarju Anspach, završalo. Na ulice, polne obiskovalcev božičnega sejma, so se iz barov in drugod zlivali navijači, zaviti v rdeče zastave z zelenim pentagramom.
nožica je prepevala in vzklikala: »Maroko, Maroko!« Ceste se preplavili hupajoči avtomobili in motoristi. Iz bližnjih četrti, kot je Molenbeek, se je slišalo pokanje petard in ognjemetov. Takšna navijaška slavja priseljenskih skupnosti, denimo Hrvatov ali Turkov na berlinskem Ku'dammu, so po Evropi običajna, a v Bruslju so bile razsežnosti večje. Prebivalcev mesta z maroškimi koreninami je veliko, po različnih ocenah od 10 do 20 odstotkov. V središču mesta in četrtih, kot sta Molenbeek in Anderlecht, je delež še opazno višji, zlasti med mladimi.
MZnak neuspeha
Prizori divjanja mladostnikov iz maroške skupnosti 27. novembra, po zmagi z 2:0 nad Belgijo, so vnovič sprožili razprave o njeni integraciji. Maročani so v Belgiji največja priseljenska skupnost, na drugem mestu so Italijani. V dejanju mladeniča, ki je snel belgijsko zastavo in izobesil maroško, so mnogi videli jasen znak neuspešne integracije. Tako naj bi mladi iz druge ali tretje generacije še vedno imeli bolj maroško kot belgijsko identiteto. Po drugi strani statistike kažejo, da se Maročani uspešno integrirajo in med tujci največkrat zaprosijo za belgijsko državljanstvo.
Izgredi huliganov ne povedo ničesar o skupnosti.
Profesorju sociologije in medetničnih odnosov Marcu Martiniellu z univerze v Liègu se zdi logično navijanje za Maroko. »Natančno enako je, ko igra Italija proti naši državi. Italijani v Belgiji, ki so popolnoma belgijski, bodo navijali za Italijo. Tega ne smemo videti kot izraz negativnega odnosa do Belgije. V sociologiji pravimo temu simbolična etnična pripadnost,« je pojasnjeval za Le Soir. Navijači se povežejo z migracijsko zgodovino svoje družine in tako glasno navijanje za Maroko v čajnicah na bruseljski aveniji, ki se imenuje po Stalingradu, postane skoraj samoumevno.
Maroška skupnost ima v Belgiji dolgo tradicijo, Maročani so pred več kot sto leti začeli prihajati iz Francije. Množično priseljevanje je sledilo po sklenitvi sporazuma med Brusljem in Rabatom leta 1964, ko je Belgija potrebovala delavce. Prihajali so predvsem na industrijska območja, kot je Liège. Opravljali so najtežja dela, tudi v rudnikih. Po katastroi Charleroiju leta 1956, ko je v rudniški nesreči umrlo 262 ljudi (okoli polovica je bila Italijanov), je namreč med priseljenci iz evropskih držav usahnilo zanimanje za nevarno delo pod zemljo.
Nevarni občutek odrinjenosti
Politizacija obravnave maroške skupnosti se je začela z vzponom skrajne desnice, predvsem nacionalistične flamske stranke Vlaams Blok v 80. letih. Po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001 so, kot v drugih državah na Zahodu, potekale razprave o radikalizaciji dela prebivalstva islamske vere. To je bilo v Belgiji še zlasti očitno po terorističnih napadih leta 2015 v Parizu in 2016 v Bruslju. Med storilci so bili številni mladi moški maroškega rodu iz Belgije. V minulih dneh se je začel sodni proces proti obtoženim za bruseljske napade na podzemni železnici in letališču Zaventem, ki so zahtevali 32 življenj.
Prebivalcev mesta z maroškimi koreninami je veliko, po različnih ocenah od 10 do 20 odstotkov. V središču mesta in četrtih, kot sta Molenbeek in Anderlecht, je delež še opazno višji, zlasti med mladimi.
V nasprotju s Francijo Belgija nima zgodovinske, kolonialne povezave s severom Afrike. Kljub temu je skupna točka obeh občutek odrinjenosti prebivalcev arabskega rodu, ki živijo v slabšem socialnem položaju. Po drugi strani so v Belgiji maroškega rodu številni uspešni igralci, odvetniki in politiki, župani in poslanci. To velja tudi za pripadnike drugih skupnosti iz Magreba. Belgijska zunanja ministrica Hadja Lahbib recimo prihaja iz družine z alžirskimi koreninami. Zato manjšina, ki razgraja po mestu, dela veliko škodo celotni skupnosti, so ugotavljali v časniku La Libre Belgique.
Tudi navijači iz evropskih držav, denimo iz mirne Švice, občasno divjajo po mestu. Pred nekaj meseci so navijači Young Boys iz Berna razbijali v enem najlepših lokalov središču Bruslja. Med zadnjimi tekmami Maroka je bilo vidno angažiranje odraslih iz maroške skupnosti, ki so s človeškimi verigami preprečevali spopade mladih razgrajačev s policijo. Tako je tudi uvrstitev v četrtinale minila veliko bolj mirno, z veliko plesa in slavja. Kljub temu je bilo spet prijetih več kot sto ljudi. V Bruslju bo v prihodnjih dneh še pestro. Tudi Portugalska, tekmica Maroka v četrtinalu, ima v mestu veliko in tradicionalno skupnost.
❞
Manjšina, ki razgraja po mestu, dela veliko škodo celotni skupnosti, so ugotavljali v časniku La Libre Belgique.