Prikrivati svet je zelo velika napaka
Vaša najnovejša, že deseta otroška knjiga je ugledala luč sveta. Kakšen občutek je to?
Knjiga je nastala že pred leti, vendar nisem hotel hiteti, želel sem si vzeti čas in poiskati primernega ilustratorja, hkrati pa smo želeli z založbo počakati na sejem v Bologni, ker je bila knjiga že v izhodišču zastavljena zelo ambiciozno. Ker je bil ilustrator Peter Škerl zelo zaposlen, smo ga morali čakati kakšni dve leti, da se mu je sprostil termin. Najprej smo torej čakali Petra, potem Bologno, na koncu pa je udarila korona in smo čakali, da mine. Potem je zmanjkalo še papirja in smo čakali na papir, Bologna pa je bila prestavljena.
Zakaj je bilo ilustratorja Petra Škerla vredno čakati dve leti?
Peter Škerl je bil popolna izbira. Ilustriral je že knjigo Močvirniki Barbare Simoniti, ki je nekakšen pogled v skrivni svet pupkov, žab in drugih bitij, ki jih vidiš šele, če se skloniš in razgrneš travo. Ta svet je res dobro ujel, to je ena Petrovih velikih odlik, in že ko sem pisal, sem si predstavljal nekaj podobnega. Velik izziv je bil, ker v pravljici oživi zelo veliko stvari, recimo uhani in cekini. Kako narisati uhane, da bodo videti živi? (smeh)
Ste mu pustili proste roke?
Ja, vedno delam tako, da ilustratorju predam tekst, potem pa se ne vtikam. Nekaj stvari sva sicer morala spremeniti. Rakca Iza sem si zamislil drugače, ampak tega ni mogel vedeti, ker ni biolog. Ko sem videl, kako ga je naslikal, sem zgodbo nekoliko spremenil, da je bila v skladu z ilustracijo.
Namesto muck, zajčkov ali medvedkov, ki jih pogosto srečujemo v otroški literaturi, ste se podali v skrivnostni svet pod preprogo, kjer živijo pršice. Na prvi pogled pršice niso ravno pravljična tema. Zakaj ste jih izbrali?
Gotovo se spomnite, kako je pred leti svet obkrožila fotograija mrtvega dečka na obali Turčije. Tistemu dečku je bilo ime Arlen, kar je zelo podobno imenu mojega sina, in zato me je ta fotograija še dodatno pretresla. Ko sta me otroka doma spraševala, zakaj in kako se je to zgodilo, sem iskal prave odgovore na vsa njuna težka vprašanja, in potem se je zgodba o stvareh, ki jih pometamo pod preprogo, o brezdomstvu, begunstvu, inancah in religiji, začela ostriti. Želel sem napisati knjigo, ki daje možnost, da postavljaš vprašanja, ne takšne, ki odgovarja na stvari.
Že dolgo je v trendu, da ima knjiga moralni nauk, na koncu pa odgovori na vprašanje, na primer, zakaj se babici tresejo roke. Te stvari so postale dolgočasne, saj se že desetletja pišejo ene in iste zgodbe, v katerih v istih vlogah nastopajo sove, medvedi in zajčki.
Pršice sem morda izbral tudi zato, ker sem po izobrazbi biolog, malo pa tudi zato, ker sem si preprogo, pod katero se zgodba dogaja, predstavljal kot tnalo neba, na katerem živijo živali, ki se jim svetijo zadki, zato je videti kot zvezdnato nebo. Pršice so bile logična izbira tudi zato, ker so, če jih daš pod mikroskop, kar odbijajoče pojave.
Je treba biti po vašem mnenju z otroki iskren, tudi kadar je resnica grda?
Še iz svojih učiteljskih let imam izkušnje, da smo odrasli zelo radi pokroviteljski in mislimo, da otroci razumejo bistveno manj, kot dejansko razumejo. Njim je že zelo zgodaj marsikaj jasno, mogoče jih ovira le, da še nimajo sposobnosti, da bi vse to ubesedili in izrazili. Prikrivati svet se mi zdi zelo velika napaka. Nekateri radi blazinijo svoje otroke, ko ti pridejo v širni beli svet, pa kar naenkrat ugotovijo, da ni tako bel, kot so jim ga predstavljali, in jih porazi.
Je urednik kulture na Delu, glasbenik in pisatelj, ki je nedavno pri založbi Morfem izdal precej zajetno knjigo za otroke Arlan pod preprogo. Naslovnega junaka je poimenoval po svojem sinu, s pravljico pa je poskušal najprej svojima potomcema, potem pa tudi vsem mladim bralcem dati možnost, da
postavljajo vprašanja o svetu, ki je lahko zelo krut.
Dobro je, da ohranjaš neko mero magije, toda tega ni treba početi na račun resnice.
Ravno včeraj mi je učitelj na govorilnih urah v petem razredu povedal, da se tretjina otrok sploh še ni vključila v bralno značko in tega niti ne namerava. Kako ste za knjige navdušili svoje otroke?
Mislim, da živimo v zmotnem prepričanju, da mora biti branje zabava. Branje mora biti izziv, ki ga je treba usvajati kot vse druge spretnosti, da znaš prepoznati dobro knjigo, da usvojiš besedo. Bralna značka je eden najmočnejših projektov pri nas in je nepogrešljiva, vseeno pa menim, da bi se lahko modernizirala, predvsem pa bolj nagovarjala učitelje in šolski sistem. Nastajajo namreč tudi težave, ker so nekatere knjige težko dostopne.
Sam kot otrok nisem bil navdušen bralec, bral sem precej slabo, odvračale pa so me tudi zgodbe o kurirčkih in partizanih, pa trpečih materah in bosonogih otrocih, ki jih nenehno zebe. Potem sem počasi odkril stripe.
Pri nas doma branje sploh ni stvar debate, beremo, in to že od malega. Sin in hči bereta ves čas, in tudi če ne bi ravno za bralno značko, bi vseeno veliko brala. Včasih se tudi njima ne ljubi
Njegovo najnovejše delo je zgodba o prijateljstvu in sočutju, pa tudi o grenkem vprašanju brezdomstva. brati knjig, ki so na seznamu, sploh starejši Ajtani ne, ker raje vzame v roke knjige, ki so ji všeč. Všeč mi je, da je neuklonjiva.
Sta vaša otroka tudi vaša prva bralca?
Ko je knjiga nastajala, je bil Arlan sicer še premajhen, zato sta mi pomagala otroka urednice Helene Kraljič Žana in Jaka, ki sem se jima na koncu knjige tudi zahvalil. Zelo sem bil presenečen, kako sta se poglobila, brala in podčrtovala, povedala, kje se zmedeta … Dala sta mi zelo dragocene informacije. Z Ajto sva imela zelo neposredno in hitro komunikacijo, vpeta je bila v sam proces nastajanja. Ko je bila knjiga že postavljena, le korak od tiska, pa sem jo zvečer bral z Arlanom in opazoval, kaj ga pritegne in kaj ne. Seveda so jo brali tudi odrasli, recimo očetova žena Barbara, na koncu pa sem se sam odločil, katere pripombe bom upošteval in katerih ne. Knjigo sem posvetil Arlanu.
Ker je precej dolga, jo bo otrokom verjetno treba prebrati v več delih. Se kaj bojite, da vas bodo starši zvečer pred spanjem preklinjali, ker niste napisali česa krajšega?
(smeh) Vse moje knjige so nenavadnega formata in večinoma predolge za večerno branje, ampak če dobro opazujete, se malo krajšajo. Tokrat sem si želel, da se otroci res potopijo v ta svet, podobno, kot se potopimo v velike trilogije, le da je ta namenjena najmlajšim. Rad bi, da preživijo nekaj časa z junaki, jih ponotranjijo, saj bodo potem zgodbi sledili bolj učinkovito in doživeto.
V nedeljo je bila tudi ljubljanska premiera risanke Bimberli, ki sta jo ustvarila skupaj z bratom Rokom, že prej pa je zaživela na gledališkem odru.
Najprej je bila to besedna igra, ki jo je uporabljal krokodil v moji pravljici Mica pri babici. Roku je bil izraz tako všeč, da ga je pretopil v zgodbo o deklici, ki ima čudežno bitje, neke vrste animo, ki simbolizira otroštvo. Zgodba je prepričala mariborsko lutkovno gledališče in naredili smo odlično predstavo, ki jo je po dveh tednih ustavil covid.
Potem sem napisal scenarij, Rok pa je ustvaril računalniške animacije za risanko. Gre za vrhunsko produkcijo, s producentom Miho Černecem sva šla v London in smo zvok oblikovali v studiu, kjer ustvarjajo zvočne učinke za Pujso Pepo. Tudi glasba Sebastijana Duha je vrhunska. Premierno so jo prikazali na FSF v Portorožu, potem na Animateki, zdaj gre na svojo festivalsko pot po Evropi, nekoč bo tudi na sporedu TV Slovenija. Po dolgem času je nastala zaresna slovenska otroška risanka, dolga je okoli 15 minut, gre za enega tistih projektov, ki te presenetijo. Rok je izjemen animator, pravkar je pritegnil pozornost svetovne javnosti, saj je naredil videospot pesmi Here, here and Everywhere s plošče Revolver skupine The Beatles. Videospot so odobrili in pohvalili tako živeča člana Beatlov Paul McCartney in Ringo Starr kot sinova pokojnih članov Sean Lennon in Dhani Harrison.
❞
Pršice sem morda izbral tudi zato, ker sem po izobrazbi biolog, malo pa tudi zato, ker sem si preprogo, pod katero se zgodba dogaja, predstavljal kot tnalo neba, na katerem živijo živali, ki se jim svetijo zadki, zato je videti kot zvezdnato nebo.
Ste tudi član skupine Andropavza, s katero ste ustvarili uspešnico Preštej do tri, ki je postala popevka tedna na Valu 202. Pripravljate kaj novega?
Trenutno snemam komad z Domnom Gracejem, na katerem Ajta igra violino, Arlan pa klavir. Ko tvoji otroci igrajo v skladbi, je to res poseben občutek. Arlan je takoj dojel, kaj pomeni biti glasbenik, ko je rekel, da je snemanje eno samo čakanje. Z Domnom delujeva pod imenom Hubert Hrbet. Nismo klasična skupina, ko je pesem narejena, pridejo profesionalni glasbeniki in jo posnamejo.
Andropavza pa se je spet sestavila po koronskem premoru. S Preštej do tri smo imeli veliko smolo, ravno ko so jo začeli vrteti na radiih, je prišel covid in potem nismo mogli imeti nobenih koncertov, ko se je poleti začelo odpirati, pa so bile aktualne že druge stvari. Zdaj upam, da bomo lahko nadaljevali, po mojem čakamo na novo leto, ko bo koledar večine še poln priložnosti.