Mundialska dilema
e mogoče z mladimi zmagovati in osvajati lovorike? To je večno vprašanje selektorjev na klubski in reprezentančni ravni in tudi na nogometnem mundialu v Katarju se mu ni bilo mogoče izogniti. Del odgovora bomo dobili v inalu, do takrat pa ... Najprej Nemčija, nato še Španija. Hansi Flick in Luis Enrique sta tvegala in se uštela. Ni jima mogoče očitati pomanjkanja poguma in zaradi njega bosta imela nemški selektor (ni še znano, ali bo to ostal Flick) in Enriquejev naslednik, ki sicer prihaja iz selekcije do 21 let, Luis de la Fuente, lažjo izbiro, toda njuni odločitvi nista prinesli rezultatskega uspeha. Razmerja in vloge med mladimi in starimi so bili neuravnoteženi. Nemci s Thomasom Müllerjem, bavarsko ikono, v glavni vlogi se več ne morejo prebiti niti iz skupine, Španci z veteranom Sergiem Busquetsom so padli na prvi resnejši oviri. Mladi? Ko je bilo treba, niso imeli dovolj zrelosti in izkušenj.
JKljub vsemu je trend jasen, selektorji se raje nagibajo k mladim, ker dajejo igri večji ritem. Njihovo razmišljanje je povezano s hitrostjo, dinamiko in tudi večjim tveganjem. Brazilija, Nizozemska, Anglija in Portugalska so moštva in enajsterice sestavljale po načelu, da napadalnejše vloge lahko pripadajo mlajšim, obrambne pa starejšim, izkušenejšim igralcem. Med osmerico najboljših sta se prebili tudi reprezentanci, ki sta izrazito pragmatični in mlajšim odpirata vrata le, če so izjemno nadarjeni. To so branilci naslova Francozi in svetovni podprvaki Hrvati. Prvi si težko privoščijo pomlajevanje zaradi trendov, ker imajo z naskokom najširšo selekcijo, drugi, ker imajo najožjo in ne izbirajo med starimi ali mladimi, temveč med boljšimi in malo manj dobrimi. Vmes pa, kot najbolj spretni obrtniki, najdejo biser ali dva, ki jima tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih, zaupajo in ju potiskajo naprej.
Slovenska reprezentanca je bila pretežno na strani izkušenih, kar je logično, vprašanje je bilo le, ali so selektorji izbrali pravega mlajšega, ki so ga poskušali uveljaviti. V vseh treh desetletjih lahko na prste ene roke preštejem mlajše igralce, ki so »preskočili« zrelostno obdobje: Milenko Aćimović in Valter Birsa sta bila najvidnejša in tudi najuspešnejša men njimi. Zdajšnjega benjamina, Benjamina Šeška, sta v ospredje porinila pomanjkanje resnejše konkurence in napadalne kakovosti ter predvsem klub.
❞
Mladi ali stari? Dilemo bi lahko pomagali razrešiti klubski trenerji, če bi izbrali model ali način igre, ki bi učil in usposabljal mlade igralce za zahtevnejšo konkurenco.
Zato razumem Alberta Riero, ki v ligi nima veliko igralnih sledilcev in se jezi, ker tekmeci nabijajo žogo. Ker je slovenska liga pisana na kožo mladim igralcem, je s Špancem dobila manjkajoči kamenček v mozaiku: trenerja z osnovno zamislijo o igri, o tem, da lahko nogometaša spremeni ali vzgoji v umetnika. Drznega in vztrajnega v svoji igralni ilozoiji, v kateri uživajo tudi nogometaši. Želi, da tudi »drvarji« spretno in učinkovito božajo žogo. Drugačnost ni prepovedana. Je legitimna izbira, zaželena za tekmovalnost in tudi razvoj.