Petsto komadov na enem albumu
Uroš Cingesar, ustvarjalno poimenovan U-Ros, je počel različne stvari, a po tihem ves čas hrepenel po glasbenem ustvarjanju. Zaprl se je v studio, minevala so leta, pa dolge nočne ure in prišel je do prvenca, nič manj kot najobsežnejšega glasbenega dela v zgodovini. 500 Songs Album bo izšel na digitalnih pretočnih platformah v petih delih, prvi je na svetlem od minulega četrtka.
se življenje si je želel biti profesionalni glasbenik, pa se mu ni izšlo. »Nisem imel dovolj jajc, kaj pa jaz vem,« pravi Uroš Cingesar iz Slovenske Bistrice. Starši so pričakovali, da bo šel, kot pravi, po povprečni poti, »da bom naredil šolo, hodil v osemurno službo«. Sam je razmišljal, da bi iz sebe naredil nekaj več.
Šestinštiridesetletnik je strojni tehnik. Naprej ni šel v glasbeni uk, potem pa je sledil klicu in šel študirat petje na glasbeni konservatorij v Celovec, »a stroški študija so bili visoki in po pravici povedano se tam nisem našel«. Ni imel občutka, da bo dobil, po kar je prišel: »Prej kot v enem letu me ni bilo več tam, izginil sem.« Opravljal je različna dela, pet let je bil tudi delovni inštruktor v delavnicah mariborskih zaporov, a ves čas je vzporedno ustvarjal muziko. Na dveh koncertih je bil spremljevalni vokal Neishi, na Emi pa skupini Langa. Če še pomnite, bilo je tedaj, ko je eden od članov Lange bentil »jebemti sunac« ali nekaj takega, češ da so bili oškodovani, zmaga pa je davnega leta 2008 šla Rebeki Dremelj.
Zdaj Uroš dela doma, v družinski irmi, ki se ukvarja s cateringom. To je privilegij, pravi, ker ima blizu glasbeni studio »in lahko včasih tam delam do jutra«.
V osnovni šoli mu starši niso odrekali, prej obratno, igranja harmonike, v sedmem razredu nižje glasbene šole pa je harmoniko pustil in se lotil kitare. »Zdelo se mi je frajersko, čeprav bi rekel, da po duši nisem rocker, od vsega začetka mi najbolj leži funk.«
VZ istega planeta
Zakaj ne bi sam delal glasbe, se je bodril, »saj umetniki, glasbeniki niso z drugega planeta«. Začel je ustvarjati, a se je ves čas zavedal, da bo šlo za dolgoročni projekt. Izkazalo se je, da je predvideval prav.
Vse inštrumente, kitaro, bas kitaro, sintesizer, klaviature in harmoniko zaigra in odigrano posname sam, razen bobnov, te v svoje skladbe vključi računalniško. Sicer ni računalniškega nič, »razen kakšnega sampla«, vzorca, kajne. Kupil si je tudi ustno harmoniko, da ne natipkamo orglice, pa je prezapleteno, pravi.
V prvi vrsti pa gre za njegov glas, »sem vokalist«. Kot nešolani pevec je opravil avdicijo in nekaj časa pel v zboru mariborske opere. Tudi to ne prav dolgo, raje je poprijel za drug posel, petje v operi je bilo klavrno plačano.
Bolje pozneje kot nikoli, bi lahko rekli zdaj, ko je Uroš Cingesar čez polovico štiridesetih postal pravkar ustoličeni svetovni rekorder, avtor najobsežnejšega glasbenega dela, albuma na svetu.
Starostno je imel spredaj še dvojko, bilo je, še preden si je oprtal tretji križ, ko se je (ob službah) zaprl v studio. Želel si je ustvarjati pesmi in ni imel megalomanskih načrtov. Spoznal je program za ustvarjanje glasbe apple logic, »to je najboljša igrica na svetu, vsako jutro se razveselim, da jo imam«. Gre za glasbeni pripomoček, mi razloži, »da idejo iz možganov spraviš v glasbeno obliko«. Ustreznik fotografskemu photoshopu. Glasbo »tudi miksam sam, na žalost, posnetki bi zveneli še bistveno bolje, če bi dal zadevo masterizirati tretji osebi«, saj več ušes bolje sliši.
Dolgo je samo »delal, mučkal, spoznaval sem se, a glavni problem je bil, da nisem znal zaključiti komada. Pet let sem se matral, imel sem sto pesmi, pa niti ene dokončane. Preveč sem kompliciral, nagnjen sem k perfekcionizmu.« Ni odnehal, vztrajal je in je steklo, »zdaj komad naredim v treh urah«.
Razmišljal je, da bi izdal CD. Ne povsem zadovoljen s svojimi projekti je slednjič kakšen komad predvajal prijateljem in vsi so ga spodbujali, naj da glasbo na svetlo. »Morda pa je že dovolj dobro,« se je počasi izvijal iz pomanjkanja samozaupanja, ker je pomislil, da s svojim delom popolnoma zadovoljen pač ne bo nikoli.
Veselo pošiljanje
Glasbeni založbi Dallas Records je začel pošiljate komade in bili so jim všeč. »David Stritar me je spraševal, ali imam
❞
Bolje pozneje kot nikoli, bi lahko rekli zdaj, ko je Uroš Cingesar čez polovico štiridesetih postal pravkar ustoličeni svetovni rekorder, avtor najobsežnejšega glasbenega albuma na svetu.
❞
Na svetlo bo album prihajal vsak mesec do aprila, v petih delih. Minuli četrtek so izdali prvih sto pesmi Uroša Cingesarja, njegovo umetniško ime je U-Ros.
še kaj, svoje pesmi sem jim veselo pošiljal ...« Slednjič je dallasovcem povedal, da ima okoli štiristo petdeset pesmi, in padla je ideja o najobsežnejšem albumu na svetu, ki bi vseboval natanko petsto pesmi. Ne, ki bi, ki že vsebuje tolikšno količino uglasbenega. Na svetlo bo prihajal vsak mesec do aprila, v petih delih. Minuli četrtek so izdali prvih sto pesmi Uroša Cingesarja, njegovo umetniško ime je U-Ros.
Sprva se mu je rekorderski projekt zdel nenavaden, glasba ni tekmovanje in razmišljanje o Guinnessovem rekordu: »Meni največ pomeni, da ustvarjam.«
Dobrih deset odstotkov njegovih skladb je instrumentalnih, na slabih devetdesetih odstotkih U-Ros poje. Tretjino besedil spiše sam, tretjino jih Gorazd Šincek, »poznava se vse življenje, on piše, izdaja knjige«, avtorica tretjine besedil pa je pesnica Katja Premrl. Gorazd Urošu včasih kar po messengerju pošlje, kar trenutno piše. »Tako sva zmenjena, in ko dobim besedilo, že začutim, kakšna bo melodija, kot bi mi nekdo komade pošiljal iz vesolja.« Potem jih čim hitreje spravi do poslušljivega stanja.
Najprej ni pri besedilih nikogar spustil zraven, ego in to, potem pa je spoznal, da ob besedilih drugih dveh avtorjev glasbeno ravna drugače. Pravi, da je imel včasih pri iskanju pravih besed težave. »Ko dobim prijateljevo besedilo, pa mi ni treba ničesar iskati, samo besedilu prilagodim melodijo. Gorazd je stari rocker, posebnež, skusil je tudi ulico, pozna življenje.«
Albuuuuum!
Torej, album vsebuje petsto pesmi, nekatere bodo izšle kot singli. Pri Dallas Records povejo, da U-Rosov album po obsegu presega življenjske opuse izvajalcev, ki delujejo zelo dolgo, nekateri več kot pol stoletja. Na spletu se pojavljajo različni glasbeni rekordi, najdaljši album, pa album z največ posnetki, a najdaljšega je ustvaril računalnik in je zgolj naključen zvok, ki ga je izvedel računalniški algoritem. Ta album sploh ni bil posnet, temveč računalniško ustvarjen digitalni zapis, ki se v celoti ni zavrtel niti enkrat. Na nekaterih je tudi do tisoč posnetkov, ki povprečno trajajo po pol minute, časovna mera U-Rosovih odpetih in odigranih del pa sega prek treh minut.
Kako bo vse skupaj izšlo? Petsto komadov ne moreš spraviti na CD, zatorej na digitalnih pretočnih platformah, kot so Spotify, Deezer, Apple, Tidal, YouTube ...
Razpoznavnost bo U-Ros širil, pravi, predvsem s singli, radijskimi predvajanji in seveda nastopi. Nastopi v živo ga ne skrbijo: »Že pri dvajsetih smo imeli soul bend, najprej sem igral kitaro, potem sem še pel.« Imenovali so se The Losers. Kar dolgo nastopali, a »bili smo preveč razposajeni, nismo imeli nadzora nad seboj. Če bi bili pankerji, bi morda še zdaj obstajali.«
Svojo glasbo umešča v pop rock. Vsebinsko je veliko besedil ljubezenskih, pa tudi družbenokritičnih. Slednja »so mi bližja«, čeravno pove, da družbeno ni pretirano vpet oziroma dejaven. »Zadnje čase sem bil preveč zaprt« zaradi glasbe. Največ mu pomenita otroka, čeprav, pove, družina ni ostala skupaj, se pa vsak dan vidijo. »Lahko pa bi rekel, da je glasba moj tretji otrok, ki mu v svojem življenju posvečam ogromno časa.« Brezmadežno spočeti otrok. »Brezmadežno, od boga, ha ha.«
Vseeno, kako je mogoče v sicer več kot desetih, približno petnajstih letih ustvariti petsto pesmi? »Ves čas sem tam, v studiu.« V studio se je zaprl zaradi moralnega mačka do glasbe, potem ko jo je nekaj let zanemarjal. Glasba je zanj po potrebi tudi terapija.
Užitek
Pravi, da je kakovost pred količino, pa vendar, ali nima občutka, da je ob toliko skladbah vse skupaj prehitro, prepovršno, štancano? »Ne, sploh ne, tega nikomur ne pravim, nočem se hvaliti, a glasbi sem namenil izjemno veliko časa, včasih se mi je zazdelo, da tudi sam nisem več normalen. Ampak v glasbi nenormalno uživam.« Količina pesmi je zanj obveza, da je še bolj pozoren na kakovost. Čeravno je bila pot dolga in naporna, mu morebitni svetovni ali pač Guinnessov rekord še zdaleč ne pomeni cilja, konca, »ampak začetek, super izhodišče, da predstavim svoje delo«. Z enim ali nekaj singli, pravi, bi ga ljudje težje spoznali. Svoje nastope vizualizira že med ustvarjanjem, »včasih kar skačem po studiu«. Norel bo, pravi, šel med publiko ...
Guinness gor, Guinness dol, U-Ros zasleduje bistvo, intimni, če mu tako rečemo, rekord, da »naredim dober komad in razturam poslušalce«.