Potrebovali smo Kajuha

Ste Celjan. Na katero srednjo šolo ste hodili?

Na pravo, ha, ha. Na Gimnazijo Celje, po ljudskem izročilu Kajuhovo gimnazijo.

Ste se s Kajuhom srečali že prej?

Kajuha imam nezavedno v sebi že vse življenje. Ko sem se ukvarjal z dokumentarcem, sem poiskal svoje škatle s spominki in našel pet zlatih bralnih značk, ki se jim je v osnovni šoli reklo Kajuhove bralne značke. Na njih je Kajuhov lik. V podzavesti imam tudi cel kup pesmi, za katere bi moral prav pomisliti, da so njegove. Naučil sem se jih v šoli in si nisem niti zapomnil, da so njegove. Verz Samo milijon nas je pa je tako ali tako del narodnega izročila in niti pomislimo ne, kdo ga je napisal. Kajuh je bil moj že bistveno prej, kot sem šel na Kajuhovo gimnazijo, in je ostal moj. Po srednji šoli sem odšel iz Celja in vse se spreminja, to, da si hodil na Kajuhovo gimnazijo, pa ostaja.

Za seboj imate pestro televizijsko pot, tudi veliko dokumentarcev. Zakaj se Kajuha niste lotili kakšno desetletje, dve, tri prej, ob kateri drugi okrogli obletnici?

Ko je bila 50. obletnica rojstva, sem bil še premlad, ha, ha. Razloga, da se ga nisem lotil že prej, sta dva. Prvi je, da so se ga že mnogi drugi pred menoj. Težko je bilo narediti nekaj drugačnega, novega. Drugi razlog je bil, da sem dokumentarce vedno delal bolj naključno. Posnel sem jih, kadar je nastala kakšna »luknja«, kadar je kakšen dokumentarec manjkal, kadar je bila produkcijska možnost. Na tak način se ne moreš lotiti velike zgodbe, kot je Kajuhova. Tokrat sva se z odgovornim urednikom kulturnih in umetniških programov Andražem Pöschlom pogovarjala, kaj bi naredil, in naštel sem kakšnih pet predlogov. Kajuh je bil na šestem mestu. Druge sem imel bolj natančno razdelane, njega pa ne. Andraž mi je predlagal, da bi se ob stoletnici rojstva lotil Kajuha.

Ste imeli kakšnega sogovornika, ki je Kajuha dejansko poznal?

Presežki tega ilma so en sogovornik in dve sogovornici. Njegove generacije ni več, dobil pa sem zadnjega živega borca XIV. divizije, ki se ga spomni. Nista bila osebna prijatelja, bila pa sta soborca in je veliko povedal o tistem času in dogajanju. Tako lažje razumemo, kaj je Kajuh doživljal. Sogovornici pa sta hčeri njegove velike ljubezni Silve in njegove medvojne tovarišice v partizanih Brine. Rodili sta se takoj po vojni, ko so bili spomini na Kajuha še živi, javno do zdaj nista nastopali, vendar sta me spustili v svoj dom in mi potem začeli pripovedovati o spominih svojih mater. Slišali sta bistveno več, kot sta njuni mami o Kajuhu povedali javno. Mama pač otroku pove več kot na kakšni uradni prireditvi. Veliko tega sta delili z menoj in zdaj bodo lahko to videli tudi gledalci dokumentarca. Mislim, da so to spomini kar iz prve, ne iz druge roke. Brinina hči je na primer povedala, da so mamo doma spraševali, ali sta bila s Kajuhom par. Tega Brina ni nikoli povedala javno, njena hči pa je. Ampak kaj je povedala, zdaj seveda ne bom razkril, ha, ha.

Zakaj ste se odločili za igrani dokumentarec?

Kaj mi je preostalo drugega? Pogovori z zgodovinarji, to so že naredili. Pa še nekaj je: noben zgodovinar ni bil zraven, ko so se te stvari dogajale. Zato smo se odločili, da bomo dejstva pustili v offu [glasu čez sliko] ali v pripovedi, kar ugibamo, pa so nastopajoči v ilmu odigrali.

Kdaj ste se lotili snemanja?

Aprila je šel v predvajanje moj prejšnji dokumentarec Kanižarica – delu čast

Po izobrazbi je inženir elektrotehnike, a že vso poklicno pot hodi po Televiziji Slovenija (TVS). Opravljal je množico nalog, od novinarskih, voditeljskih in uredniških do scenarističnih, režiserskih in vodstvenih, saj je bil do zadnjega dogajanja na Radioteleviziji Slovenija dve leti pomočnik direktorice TVS. Zvezdan Martič (letnik 1963) je posnel tudi precej dokumentarcev, zadnji med njimi je Samo en cvet ob 100. obletnici rojstva pesnika, partizana in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha. Premiera filma bo 13. decembra ob

20.55 na TV SLO 1.

in oblast, potem sem se lotil priprav na Kajuha. Aprila in maja so bile priprave, junija organizacijski del, julija in na začetku avgusta smo snemali.

So glede na razmere na RTV snemanje filma o partizanskem narodnem heroju sprejeli z razumevanjem?

Zaposlen sem na informativnem programu. Ker tam nisem imel dela, sem vodstvo prijavil za mobing. V dokumentarnem programu, kjer je nastajal Kajuh, sem bil tako rekoč begunec, v najboljšem primeru gostujoči zunanji avtor. Andraž Pöschl in dokumentarni program sta mi omogočila, da sem delal, medtem ko mi na informativnem programu niso. So mi pa dovolili, da delam dokumentarec.

Ste imeli kakšne težave?

Letos mineva sto let od Kajuhove smrti in letos bi moralo biti njegovo leto. Prejšnja vlada tega ni potrdila, je pa

Uprising

Štoparski vodnik po galaksiji

Zvezdan Martič je posnel igrani dokumentarec ob obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika - Kajuha, ki bi 13. decembra praznoval 100 let.

Birminghamske tolpe nova vlada sprejela odločitev, da bo Kajuhovo leto prihodnje. Tako bodo popravili napako. V tako veliki hiši, kot je RTV, en dokumentarec ne pomeni posebne revolucije. Po mojem se ni nihče pretirano ukvarjal s tem, kakšen dokumentarec dela Martič. Nisem imel težav.

Kaj vas je poleg 100. obletnice rojstva in dejstva, da sta iz istih krajev, pritegnilo h Kajuhu?

V njegovih pesmih sem vedno najbolj čutil, to sem izpostavil v ilmu in je vezano na današnji čas, optimizem. Bil je v ilegali, njegova ljubezen, ki je bila noseča, je bila v zaporu in je tam splavila. Vendar je ostal neverjeten optimist, kar je izražal v pesmih in pismih. Mislim, da to ljudje vedno potrebujejo. Tudi zadnja leta smo pri nas potrebovali optimizem in morda se je to nekako poklopilo s ilmom. Potrebovali smo Kajuha.

Ste imeli težave z iskanjem gradiva?

Ne. Sem pa v zadovoljstvo slovenskih muzejev in zgodovinarjev popravil nekaj napak v arhivih. Nekatere lokacije ob fotograijah so bile namreč napačne. Ko sem za snemanje iskal kraje, na katerih so bile posnete arhivske fotograije, sem pri nekaterih ugotovil, da niso prav označene. Na eni je, na primer, pisalo, da je iz Suhorja, dejansko pa je bila iz deset kilometrov oddaljenega Semiča. Ko sem to previdno omenil zgodovinarjem, se mi je zdelo fascinantno, da mi ne samo niso zamerili, ampak so bili navdušeni.

Kajuh je umrl star 21 let. So njegove pesmi preživele, ker so res dobre, ali gre samo za mitizacijo tragične zgodbe iz časa upora proti okupatorju?

Zdaj sva tam, kjer nisem hotel biti. Temu, ocenjevanju pesmi, sem se v ilmu načrtno izognil. Če je ljudem pesem všeč, jo čutijo, je to to. Dodal bi samo, da je Kajuh veliko večino pesmi napisal, preden je dopolnil 20 let, v partizanih sta potem nastali samo dve. Ne moremo primerjati ustvarjanja najstnika, ki je večino časa živel v izjemno slabih okoliščinah, celo na begu in v ilegali, z nekom, ki je lahko v relativno normalnih razmerah delal več desetletij. Kaj večina ljudi ustvari do 20. leta?

Verjetno ste razmišljali, kaj bi počel, če bi preživel vojno?

Seveda sem si zastavil to vprašanje in prišel do zelo bolečega odgovora. Da je imel morda srečo, da je umrl. Mogoče ni najhujša stvar, da umreš med vojno.

Je bil Kajuh partizanski pesnik ali pesnik, ki je bil slučajno partizan?

Nihče ni bil slučajno v partizanih. Že od zgodnjih šolskih let se je zavzemal za, bom citiral eno od njegovih pisem, »našo stvar«. Zanj je bila to slovenščina, svoboda, pravice delavskih ljudi, prikrajšanih ljudi. To je vedel, to je čutil, o tem je pisal. Ne po naročilu. Tudi iz njegovih pisem – fascinantno je, da si je v najstniških letih dopisoval s tako uveljavljenimi ustvarjalci, kot sta bila Fran Saleški Finžgar in Miško Kranjec, pa tudi številnimi drugimi – je jasno, da je bil domoljub. Še preden je šel v partizane.

V filmu ste poudarili nastanek edine zbirke, ki jo je izdal pred smrtjo, Pesmi. Zakaj?

Kajuh je bil pesnik in to je bila edina zbirka, ki jo izdal v življenju. Sam nastanek te knjige je enako izjemen kot njegovo življenje v celoti. Izdal jo je v vojni, v gozdovih, med stalnimi boji in premiki. V takšnih razmerah je dal kulturi tako pomembno vlogo, da se je odločil, da bo tiskal pesmi. V gozdu, snegu, baraki so jih tipkali in razmnoževali na roke, naredili 37 ali 38 kopij, da so borci lahko brali pesmi. Včasih niso imeli hrane, vsak dan je kdo med njimi umrl. To je najboljši dokaz, kako pomembna je za narod kultura in kako bi morali zanjo bistveno bolje skrbeti.

Po izobrazbi ste inženir elektrotehnike. Kako ste pristali na televiziji, in to ne v tehničnih službah?

V šoli mi je šlo dobro in lahko sem si izbral študij. Ker je bil čas krize, sem si izbral poklic, v katerem je primanjkovalo ljudi. Čeprav sem med študijem ugotovil, da me zanimajo druge stvari, sem šolanje dokončal. Sem pa že med študijem začel delati na televiziji in se na njej tudi zaposlil.

Ste zadnje čase razmišljali, da bi počeli kaj drugega?

Da bi zapustil RTV? Da bi šel, razmišljajo drugi. Zato ne čutim potrebe, da bi o tem razmišljal še jaz. Ko so se te stvari začele, smo se veliko pogovarjali. Bil sem med najbolj glasnimi zagovorniki, da moramo zdržati in da nihče več ne sme iti. Ne morem zdaj biti med tistimi, ki iščejo pot ven, ne glede na težavnost razmer.

Izpostavili ste se za spremembe zakona o RTV. Zakaj?

Če so se izpostavili mladi, z neurejenimi razmerami, otroki, krediti, bi bila sramota, da se ne bi tisti, ki nimamo teh težav.

Kakšne spremembe pričakujete?

Da bi bila RTVS takšna, kot si jo javnost zasluži. Da bi delala za javnost, kakovostno, da bi delala zanimive, relevantne vsebine. Vedno pričakujem najboljše.

Optimist, kot Kajuh?

Skladba:

Knjiga:

Serija:

Ja, ha, ha. Ne upam se primerjati z njim, vendar je tudi moja najbolj izpostavljena lastnost optimizem.*