Koliko hrane zavržete v vašem gospodinjstvu?

Kozma Ahačič,

Poskušamo je zavreči čim manj, a mestno življenje je temu manj naklonjeno kot podeželje. Odpadkov je kar precej, zlasti ker kuhamo sami in jih zato ne pustimo kje drugje. Zavest o hrani kot vrednoti upada, a imam vendarle občutek, da nova ekološka ozaveščenost pa tudi velika draginja vplivata tudi na to, da smo začeli bolj razmišljati o tem, kaj zares potrebujemo in kaj bi lahko koristno uporabili, namesto da zavržemo.

Nataša Luša,

Kadarkoli berem o tem, koliko hrane se zavrže v Sloveniji na prebivalca, se sprašujem, kdo zavrže vse tiste kilograme, ki jih pri nas doma ne. Lahko rečem, da pripravljamo obroke doma vsak dan. V trgovino gremo enkrat na teden in nakup načrtujemo. Naše prehranjevalne navade so zelo ustaljene, v genetskem zapisu pa je pravilo, da se hrane ne meče proč. Zato razen odpadkov, ki nastanejo pri čiščenju sadja in zelenjave, pri nas zavržkov hrane praktično ni. Navadila sem se, da skuham ravno prav (in ne veliko preveč), če pa so kakšni ostanki, jih že kdo poje za večerjo ali naslednji dan. Tudi naše primorske muce, ki so pri nas na zajtrku, kosilu in večerji, kadar je le mogoče, rade poližejo vse ostanke juhic, koščkov mesa in včasih celo zelenjave.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Zavidam tistim, ki nimajo veselja do hrane. Na krožnik si naložijo pet zelenih zrn graha in košček piščanca, potem pa neskončno dolgo z vilicami kotalijo grahke po porcelanasti površini, se odločajo, ali bi ali ne bi, na koncu pa le po grlu spravijo kakšen grižljaj, kot da se jim vse skupaj zelo upira. Dobra plat takšnega odnosa do hrane je, da so vsi po vrsti zelo vitki, fižolove prekle, kar pomeni, da jih zdravstvene težave zaradi previsoke številke na tehtnici ne ogrožajo. No, pri meni je ravno obratno. Veselijo me umetnost, morje, potovanja, zabavni klepeti, pa tudi hrana. Nešteti vonji, oblike, okusi, teksture. Zato pri nas doma nismo gospodinjstvo, kjer bi šla hrana mimo ust. Je pa res, da bi lahko veliko bolj pametno jedla in kuhala, če ne bi bila vsak dan in potem še večino večerov v službi.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Štefan

Ne zavržemo toliko, da bi bilo omembe vredno. Skuhamo, kolikor pojemo, in ostanek gre v hladilnik do naslednjič. Kruh pečemo doma in narezanega na koščke zamrznemo, tako da si ga lahko vsak segreje, kolikor tisti trenutek potrebuje. S solatami se nam dogaja nekaj izmeta. Običajno jo nakupimo za več dni, potem pa jo že načeto potegneš iz hladilnika, in kaj ti drugega ostane kot hop v smeti. Verjamem, da naš strogi odnos do hrane izvira iz otroštva. Mama je imela navado, da je nalagala na krožnik vsem v družini. Kolikor si dobil, si moral pojesti, drugače nisi smel od mize. Je pa odlično zadela, koliko komu gre in česa kdo srčno ne mara. Jaz, vzemimo, nisem jedel jeter in mi jih zato ni silila. Tržaške njoke pa sem lahko jedel in jedel do eksplozije.