Desetletnica projekta Donirana hrana Dobrodelna ideja, ki je presegla svoj namen
Na svetu je kar 828 milijonov ljudi, ki se iz dneva v dan soočajo s strahom, kje bodo dobili obrok, s katerim bodo vsaj za silo nahranili sebe in svoje najbližje. Takšni so podatki Svetovnega programa za hrano (World Food Programme, WFP), ki opozarja, da se je število ogroženih od leta 2020 več kot podvojilo. Tudi pri nas se stiske številnih družin poglabljajo, kar opažajo tudi v Zvezi Lions klubov Slovenije. Njeni prostovoljci so že pred desetimi leti zagnali projekt Viški hrane, zdaj Donirana hrana, in čeprav bi si želeli drugače, ima ta iz leta v leto večje razsežnosti.
ponosom povemo, da smo v teh letih zbrali več kot 5000 ton hrane, ki bi sicer končala v smeteh,« pravi guverner slovenskih lionsov Radovan Pušnar. Ideja se je pred dobrim desetletjem porodila v Mariboru, v ženskem Lions klubu Maribor Zarja, kjer so članice dale pobudo, da bi hrano, ki zvečer ostane v trgovinah in ji bo kmalu potekel rok, razdelili ljudem. Njihovo zamisel so začele v Celju uresničevati članice ženskega Lions kluba Celje Mozaik, hitro so se jim pridružili tudi moški predstavniki. Na začetku so hrano razdeljevali sami. Z leti je projekt tako razpredel svoje mreže, da zdaj poteka v 30 slovenskih krajih in mestih, izjema je Ljubljana, vanj je vključenih 121 trgovin petih velikih trgovcev. Lionsi ocenjujejo, da s to pomočjo vsak teden enkrat dosežejo več kot 11.000 ljudi.
Več kot tisoč ton v enem letu
»Naši donatorji, naštel jih bom tako, kot so pristopali k projektu, so Mercator, Tuš, Spar, Lidl in Hofer,« pravi Celjan
Zdene Podlesnik, ki projekt vodi vse od začetka, za koordiniranje aktivnosti pa v povprečju nameni dve uri svojega prostega časa na dan. »Sprva smo res govorili o viških hrane, ki so ostajali v trgovinah zaradi pretečenega roka. Z leti pa so se stvari spremenile, že dolgo ne gre več za viške, temveč za donirano hrano, hrano torej, ki je zastonj.« Že pred tremi leti je količina zbrane in razdeljene hrane prvič presegla tisoč ton, v lanskem koledarskem letu pa že 1200 ton. Čeprav se raje izogiba inančnemu ovrednotenju, so ga k temu spodbudili drugi. »Izračunal sem, da je povprečna cena za kilogram prejete hrane lani znašala 4,65 evra. Če to pomnožite s 1200 tonami, bo verjetno težko najti humanitarni projekt v državi, ki bo presegel to vrednost, pa mi sploh nismo na nobenem seznamu prostovoljnih organizacij, ki se omenjajo v medijih.«
Podlesnik pravi, da so si od začetka prizadevali, da bi bili pri svojem delu čim bolj transparentni in da bi projekt dobil zakonske temelje. Tako je od leta 2017 v zakonu o kmetijstvu opredeljeno tudi to področje, ki med drugim določa, kdo je posrednik, kdo donator in kdo
❞
Donatorji so prepoznali naš pristop, resnost, dobro sodelovanje, zdaj nam ni treba več prositi. Naša prošnja gre v drugo smer: prosimo jih za razumevanje, ker na naš seznam ne moremo dodati novih trgovin, saj nimamo kadrovskih in tehničnih možnosti, da bi prevzeli nove obveznosti.
koordinator projekta Donirana hrana
upravičenec. »Upravičenci so tisti, za katere dobimo predloge s strani organizacij in služb, ki so za to strokovno usposobljene. Predvsem so to centri za socialno delo, območna združenja Rdečega križa, župnijske Karitas, zapisano pa je tudi, da lahko posrednik po lastni presoji določi upravičenca. Če izvemo, da se je v kraju neka družina znašla v stiski, pridobimo podatke, jih povabimo na prijazen razgovor in jih po možnosti uvrstimo na seznam. Zelo dobro sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ne samo z njenim najbolj znanim delom Moste-Polje, delujemo pa tudi prek njihove Verige dobrih ljudi, ki pokriva dobršen del Slovenije.«
Ne za nove donatorje
Zadeva poteka tako, da lokalni Lions klub prevzame lokalno koordinacijo, preveri, ali so v kraju možnosti za to, da bi se lahko hrana redno, torej vsak dan, ko so trgovine odprte, prevzemala v skladu z zelo zahtevnimi standardi in se na primeren način predala.
»Zvečer, ko se trgovine zaprejo, se hrana prevzame in v nekaterih krajih na določenih lokacijah razdeli še isti večer. Na več kot polovici lokacij lahko to hrano ustrezno shranimo v hladilnike in tam v primernih razmerah počaka do naslednjega dne. Poudarjam, da gre za primerne pogoje in upoštevanje standardov. V tem času smo bili deležni več kot 50 inšpekcijskih nadzorov. Doslej nismo imeli nobenih težav in upamo, da bo tako tudi naprej,« pravi Podlesnik. Pri tem poudarja, da ima Zveza Lions klubov sklenjene generalne pogodbe z omenjenimi donatorji in s tem prevzema odgovornost od trenutka, ko se hrana prejme, do trenutka, ko se preda končnemu uporabniku. »Pa tudi potem je del odgovornosti na nas, da ljudi opozorimo na uporabnost, saj gre za socialno šibkejše, med katerimi verjetno vsi nimajo pogojev, kot bi si jih želeli.«
Stvari so se v teh desetih letih bistveno spremenile. »Na začetku smo morali donatorjem projekt Donirana hrana predstavljati in jih prositi, ali bi pristopili k sodelovanju,« se spominja Podlesnik, ki so ga lionsi za koordinatorja predlagali zaradi bogatih izkušenj in številnih stikov. V čast mu je, da ima v kabinetu guvernerjev najdaljši, kar 25-letni staž, aktiven je bil tudi v poslovnem svetu, med drugim je bil ob zagonu projekta v nadzornem svetu Mercatorja. »In ker je bilo treba na začetku prositi, ali bi nam kaj dali, so mi rekli, da sem pravi za to,« se namuzne. Prav so mu prišla tudi poznanstva iz drugih Lions klubov, ki jih je navezal, ko je kot koordinator bdel nad razvojem klubov in članstva. In v čem je danes bistvena razlika? »Donatorji so prepoznali naš pristop, resnost, dobro sodelovanje, zdaj nam ni treba več prositi. Naša prošnja gre v drugo smer: prosimo jih za razumevanje, ker na naš seznam ne moremo dodati novih trgovin, saj nimamo kadrovskih in tehničnih možnosti, da bi prevzeli nove