Vsega je kriv selfie

obveznosti,« pojasnjuje. Prepričan pa je, da bi lahko projekt širili tako po številu donatorjev kot pomoči potrebnih.

Koronski zastoj v Ljubljani

Nenavadno se zdi, da na seznamu mest, kjer poteka dobrodelnost, ni več Ljubljane. Dobre načrte je pokopala korona in Podlesnik pravi, da kljub vloženemu trudu v tem trenutku v glavnem mestu ne najdejo izvajalcev, ki bi projekt lahko izvajali tako, kakor menijo, da mu pritiče.

»Ljubljana je omogočila, da smo skupaj z drugimi soustanovitelji vzpostavili pravni subjekt Zavod Pod strehco na Zaloški. V to je bilo vloženega ogromno dela, nekateri posamezniki so dali zanj dušo in telo,« poudarja sogovornik. Tam se je hrana skladiščila, pripravljali so tudi obroke in jih izdajali pomoči potrebnim. Po koroni pa sistema ni bilo več mogoče vzpostaviti. »Po tej metodi ne moremo več delati, drugih organizacij, ki bi bile pripravljene izvajati projekt, pa v Ljubljani žal nisem našel. Zanimivo je, da s škoijsko Karitas v Mariboru krasno sodelujemo, v Ljubljani nam to ni uspelo. Niti nisem mogel pritegniti območnega združenja Rdečega križa.« Če bi bilo glavno mesto kot

Gibanje lionizem se je začelo razvijati v ZDA pred več kot sto leti, njegov glavni moto je »we serve« oziroma »pomagamo«. Razširil se je po vsem svetu, v zadnjih letih pa še posebej intenzivno v državah Afrike in Azije, tam, kjer je pomoč najbolj potrebna.

Zveza Lions klubov Slovenije, po ameriškem vzoru imenovana Distrikt 129 Slovenija, združuje 57 Lions klubov, ki delujejo po vseh velikih mestih in krajih, v njih pa deluje 1400 članov. Vsi klubi so nekoč vključeno v sistem, bi lahko številko 1200 ton gotovo povečali še za 500 ton, je prepričan koordinator.

Več od začetne ideje

V zadnjih letih je projekt Donirana hrana prerasel svoj prvotni namen. Že nekajkrat so zbrali in socialno ogroženim razdelili za več vlačilcev novih oblačil, ki so jih donirala že omenjena trgovska podjetja. Pomagali so prizadetim v potresu v Petrinji, v času covida so prostovoljci kar dvakrat obiskali vse slovenske bolnišnice in s prehranskimi priboljški odšli tudi v večje urgentne centre, kjer je bila obremenitev zdravstvenih delavcev zelo velika.

»Projekt smo v zadnjem letu razširili na begunce. Vanj je vključenih več kot sto prejemnikov iz Ukrajine, ki so v zasebnih nastanitvah in jim tisto, kar dobijo od države, ne zadošča za preživetje. Ko se prijavijo v lokalnem društvu, jih vključimo na naše sezname in tudi oni prejemajo donirano hrano enkrat tedensko.«

»V tem projektu gre za precej več kot to, da priskočimo na pomoč ljudem v stiski. S takšnim delovanjem se spreminja tudi kultura v podjetjih, pa tudi odnos do hrane. Samo država tega še ni v zadostni združeni v Zvezo Lions klubov Slovenije. Klub deluje pod vodstvom guvernerja, ki se ga voli vsako leto, aktualni je Radovan Pušnar. Slovenski lionsi so del mednarodne humanitarne organizacije Lions clubs International, ki deluje v skoraj vseh demokratičnih državah. V tem trenutku ima več kot 1,400.000 članov.

Vsak lokalni klub ima svoje delo, vsi pa imajo skupne usmeritve za delovanje na petih področjih: pomoč slepim in slabovidnim, meri prepoznala,« je prepričan sogovornik, ki vendarle pohvali dobro sodelovanje z ministrstvom za kmetijstvo in nastanek direktorata za hrano in ribištvo. »V veliki meri so nas vključili v pripravo strategije za manj zavržene hrane in v akcijski načrt za izvajanje te strategije, vabijo nas tudi v razne predstavitve in raziskovalne projekte.«

Naj dobri ostanejo

»Lionsi smo začeli ta projekt, vendar si ga ne lastimo. Z veseljem bi ga predali nekomu, ki bo prepoznal njegov namen in ga izvajal naprej, kot je treba,« pravi Podlesnik, ki opozarja, da je treba najti dodaten vir za razvoj projekta. V zadnjih petih letih so se lahko prijavili na razpise ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in dosegli soinanciranje tehnične opreme za izvajanje projekta. Tako so donirane gospodinjske hladilnike lahko nadomestili s profesionalnimi, kot so jim nekajkrat sugerirali inšpektorji. Zdaj je zadeva že prerasla potrebe in želijo si, da bi bilo mogoče soinancirati še druge stroške, ki vedno bolj naraščajo, energijo, prevozna sredstva …

»Naša največja želja pa je, da bi se našla rešitev, da bi lahko izvajalci izvajali ta projekt več kot eno leto. V mnogo krajih pri njem sodelujejo prostovoljci in ljudje prek pogodb o javnih delih. Zakon o javnih delih omogoča le enoletno angažiranje posameznika. Človek se ravno dobro navadi, pa mora oditi.« Podobno je z mlajšimi brezposelnimi, ki, če le dobijo redno službo, odidejo. »Tako mnogokrat izgubimo dobrega sodelavca še prej kot v enem letu. Zelo lepo bi bilo, če bi v okviru ustreznega ministrstva našli rešitev, da bi se lahko ljudje, ki so pripravljeni to početi, zaposlili za dlje in bi se jih inanciralo tako iz republiških kot lokalnih sredstev. Upi so, menda naj bi se v proračunu, ki je sedaj na mizi, našlo več posluha za tovrstne dejavnosti, a počakajmo.«

Podlesnik upa, da bo projekt tekel še mnogo desetletij, čeprav bi si želel, da ne bi toliko ljudi potrebovalo njihove pomoči. »Donirana hrana ima namreč številne pozitivne učinke. Če zaposlimo ljudi, ki nimajo služb, se zmanjšajo socialni transferji, poleg tega se izboljšuje odnos do hrane in zmanjšuje količina zavržene hrane. Agenda Evropske unije je, da do leta 2030 prepolovimo količino zavržene hrane. Slovenija je s približno 65 kilogrami zavržene hrane na prebivalca na leto že na drugem ali tretjem mestu v pozitivnem smislu. To je zelo dobro, vendar ne pomeni, da lahko zdaj odnehamo,« razmišlja Zdene Podlesnik. Čeprav mu projekt ogromno pomeni in z ganjenostjo omenja hvaležne prejemnike, bi si želel, da bi zanj v prihodnosti skrbela primerna institucija in ne prostovoljci. zmanjševanje lakote, boj proti diabetesu, pomoč otrokom z rakom in skrb za okolje. Prav ta teden so z Zavodom za gozdove Slovenije podpisali pismo o nameri za obnovo gozdov, ki so bili povsem uničeni v obsežnem lanskem požaru na Krasu. Zveza Lions klubov bo kupila sadike, ki jih bodo člani posadili na hektarju gozda na meji med občinama Miren - Kostanjevica in Renče Vogrsko, zanj bodo skrbeli tudi v prihodnjih letih. e še dober mesec nas loči od dneva, ko bodo v razredih še zadnjič v tem šolskem letu zazvonili zvonci in začel se bo najlepši del pouka. Spet bo nastopilo obdobje množičnih selitev narodov. Norelo se bo po cestah, letelo po zraku, ljubitelji morja pa bodo dvigali jadra, da bi čim prej zasedli katerega od prelepih samotnih zalivov nedaleč od naših teritorialnih voda.

Tudi množični turizem ima tako kot marsikaj v življenju dobre in slabe plati. Zlasti slednje najbolj občutijo ljudje, ki živijo v turistično obleganih krajih. Na vrhuncu sezone se njihov vsakdan lahko spremeni v pravi pekel. Nepopisna gneča na tesnih ulicah starih mestec, veseljačenja in razgrajanja turistov, ki obnemogli preživijo noč na pragu tujih domov, razgaljeni in omamljeni žurerji. Za nameček pa še dolge vrste čakajočih na trenutek, ko bodo na slikoviti lokaciji lahko ovekovečili samega sebe.

❞

Tudi množični turizem ima tako kot marsikaj v življenju dobre in slabe plati. Zlasti slednje najbolj občutijo ljudje, ki živijo v turistično obleganih krajih.

LS tem, kako si povrniti vsaj kanček nekdanjega miru, se spopadajo vsak na svoj način. V Benetkah so že pred nekaj leti v želji, da bi zaščitili starodavno lepotico, prepovedali pristajanje križarkam. Da bi zmanjšali naval turistov v mestu, iz katerega domačini vse bolj bežijo, so njegovi upravljavci napovedali, da bodo enodnevni obiskovalci morali svoj prihod napovedati. Vsaj v tem trenutku je izvedba ideje še prezapletena. Napoved, da bo treba že letos plačevati vstopno takso, je prestavljena v prihodnje leto.

Nedavno je prekipelo tudi domačinom iz malega mesteca na ligurijski obali. Do slikovitega Portoina vodi ozka in vijugasta cesta, in ker leži povsem na koncu majhnega rta, se zdi, kot da v resnici leži na koncu sveta. Simpatični kraj, ujet v majhen zaliv, po očarljivosti ne zaostaja za peterico, ki sestavlja znamenite Cinque Terre. Visoka družba je Portoino odkrila že davno in menda je še vedno njihovo priljubljeno zbirališče. Cena, ki jo je treba plačati za uro parkiranja v garažni hiši, to vsekakor potrjuje. Tudi tam so siti turističnih množic, ki v iskanju najlepše fotolokacije postopajo naokrog. In tako so se pred letošnjo sezono domislili nenavadne rešitve: gnečo na ulicah nameravajo odpraviti tako, da so na določenih točkah, kjer prihaja do zgostitev in zastojev, prepovedali selieje. Kazen za prekršek je 275 evrov. Pa naj vsak pri sebi pretehta, kaj mu več pomeni.

Do podobnega zaključka, da je vsega kriva želja po dobri fotograiji, so prišli tudi v zgodovinskem Hallstattu v Zgornji Avstriji. Mali kraj, ki leži na bregu istoimenskega jezera, je na obveznem seznamu vseh obiskovalcev z Daljnega vzhoda, pa tudi mnogih drugih. Rudniki soli, ki se dvigujejo nad njim, veljajo za najstarejše na svetu, zaradi tega in naravnih lepot teh krajev pa je halštatska regija uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Pred pandemijo je kraj, ki ima le 750 prebivalcev, na leto obiskalo milijon turistov. Doživeti njegovo spokojnost v enem od koronskih premorov, to pa je bil privilegij.

Kljub zgodovinski dediščini se zdi, da obiskovalci najbolj uživajo v sprehodih med lesenimi, lično izrezljanimi hišami, ki sestavljalo le par ulic in en in edini trg(ec). Z določenih točk se odpirajo prelepi pogledi na vasico in jezero, ki jih dopolnjujejo še vršaci v ozadju. Tamkajšnji župan pa se je pred nekaj dnevi domislil, da bo temu naredil konec. Na eni najlepših razglednih točk je dal postaviti veliko leseno pregrado, s katero naj bi domačine zaščitil pred hrupom in gnečo. V nekaj dneh je pregrada izginila, a župan vztraja, da je nekaj treba narediti in obiskovalcem dati jasno vedeti, da v tem mestu ljudje tudi živijo. Odzivi na instagramu so bili različni, od razumevanja do ugotovitve, da so s to potezo za lepe poglede prikrajšali tudi domačine. Zdaj pa naj najdejo rešitev, ki bo dobra za vse, je dodal nekdo tretji.

Tovrstne težave tudi Slovencem niso povsem neznane, pomislimo na oblegane Piran, Bohinjsko jezero ali izlet na Golico v dneh, ko na njej zacvetijo narcise. Pa saj je celo število odprav, ki se smejo povzpeti na najvišji vrh sveta, zaradi preobremenjenosti omejeno. Nam bodo na koncu ostale na voljo le še morske globine? In morda virtualni turizem, popotovanje s pomočjo tridimenzionalnih očal, a brez dragocenih človeških stikov? Je pa še ena možnost: da raje kot po svetu potujemo sami vase. Morda bo na koncu to edino, kar bomo imeli na voljo. Upam, da vsaj še nekaj časa ohranimo obe možnosti.