Špančeva neuspela licitacija
lbert Riera je prišel kot naključen mož, odšel bo kot šampion. Nenavaden, vendar ne presenetljiv Špančev razhod z Olimpijo, ki so ga selektorji zeleno-belih načrtovali že od prvega trka pogledov o tem, kako skupaj naprej, v zimskem premoru bo najmanj do ponedeljkovega uradnega klubskega poročila buril duhove. Naj bi jih.
AKakorkoli že in brez navijaških čustev do 41-letnega Majorčana ali Olimpijinih voditeljev je jasno, da se bo račun polagal najprej že v juliju in na prvih evropskih tekmah, najkasneje pa prihodnje leto konec maja.
Številke, ki so ušle iz Olimpijinih pisarn, 30, 6, 2, imajo pomembno vlogo. Ustvarjajo politiko kluba. Nekdanji zvezdnik Liverpoola in Galatasaraya, a tudi eden od v Zavrč in Koper poslanih ljubiteljev avantur, je, nesporno uspešen v svoji prvi samostojni trenerski vlogi, želel povišico za drugo sezono pri zeleno-belih. K številkam, 30.000 evrov na mesec zase, 6000 evrov za pomočnika in 2000 evrov za analitika. To so bile Rierove denarne zahteve, ki so zamajale Olimpijino proračunsko vrečo. Na letni ravni bi Špančeva posadka klub stala malo manj kot pol milijona evrov, v bruto znesku.
Riera in Olimpija sta se spomladi igrala. Trener je, upajoč, da bo slej ko prej imel denarno dobro ponudbo iz tujine (upal je tudi na klic Trabzonsporja in Dinama), lahko licitiral ter izzival Olimpijo, ta pa je od prvega dne, ko se je začela Špančeva igra, že uporabljala rezervni scenarij: iskala je ustrezna naslednika.
Osnovna dilema je, ali so se Olimpijini voditelji prelahko odrekli zelo muhastemu Špancu, ki podobno kot slavni Valižan Gareth Bale prisega na vodilo najprej golf, potem pa drugo, ali so ravnali odgovornim lastnikom primerno. Dejstvo je, da so predsednik Adam Delius in njegovi športni selektorji jasno postavili zgornjo plačilno mejo, ki je v slovenskih razmerah že tako višja od drugih, s pol milijona evrov pa bi presegli vse meje razuma in pošteno porušili razmerja v prej ko ne obubožani slovenski ligi. Ali pri Olimpiji. Kdo bi bil naslednji, ki bi pri Olimpiji zahteval povišico, en, dva, trije ... igralci?
❞
Olimpija in trenerji imajo bogato zgodovino. Milan Mandarić je v prvih treh sezonah zamenjal kar sedem trenerjev, v prvi, šampionski, je začel z Marjanom Pušnikom, nadaljeval z Markom Nikolićem in z Rodolfom Vanolijem. In nadaljeval z enakim ritmom, dokler Igor Bišćan v prvi polni sezoni na trenerskem stolčku ni osvojil dveh lovorik. Slednji je, kot Albert Riera, prišel tik pred zdajci.
Rierove denarne zahteve so zamajale Olimpijino proračunsko vrečo. Na letni ravni bi Špančeva posadka klub stala malo manj kot pol milijona evrov, v bruto znesku.
Samozavest Olimpijinih selektorjev razkriva, da vedo, kaj počnejo. Igralski kader se je v primerjavi s preteklostjo, ko se je še nekaj dni pred prvo tekmovalno tekmo v sezoni iskalo igralce in trenerje, bolj ali manj oblikoval. Jedro najmočnejših adutov ostaja, razen če bi v naslednjih tednih prišla ponudba, ki je ni mogoče zavrniti.
Velja še spomniti, da je Albert Riera napovedal, da bo odšel tisti trenutek, ko bo videl, da igralcev ne more več narediti boljših, in ko moštvo ne bo napredovalo. Ko se bo Španec pogledal v ogledalo, če se bo, ne bo mogoče v nedogled predavati: spomladanski učinek (šest porazov do zadnje tekme) in dejstvo, da so vsi nasprotniki njegov način igre že prebrali, sta razloga za najmanj razmislek.