Izumitelj, ki je spremenil smučarski svet
Dan zatem, ko je praznoval 90. rojstni dan, sva z inženirjem Andrejem Robičem, dolgoletnim vodjo razvoja v Elanu, sedela v njegovem kabinetu, jaz na lesenem stolu, on udobno zleknjen v globokem usnjenem fotelju. Sam pri sebi sem se vprašal, ali mu bom moral pomagati iz udobnega naslanjača, a med dveurnim pogovorom je živahno vstajal, hodil v sosednji prostor po risbo, vzorec, po stare fotografije in po nove izume, ki jih trenutno razvija. Prepričan sem bil, da sem narobe slišal tisto o 90 svečkah na torti, prej bi rekel, da jih človek, ki se je prvi domislil smučke, ki s svojo obliko pomaga smučarju, šteje nekaj čez 60.
❞
Smuči so v dolžino merile 250 centimetrov, rezultati pa so bili za tiste čase neverjetni: 182 km/h. Svetovni rekord je takrat znašal 185 km/h.
isem izumitelj, sem diplomirani inženir lesne industrije. Leta 1933 sem se rodil v Gozdu - Martuljku, leta 1951 pa sem se zaposlil v Elanu. Vsega, kar vas zanima, se še spomnim. Moč me je izdala, spomin pa še ne. A ne vidite, kako sem zadihan, samo če grem po stopnicah gor in dol?« mi je povedal na začetku najinega pogovora. Kdo pa ne bi bil zadihan po teku po stopnicah, si mislim.
Blizu svetovnega rekorda
Andrej Robič je bil desetletja vodja razvoja v begunjskem Elanu, kjer je uvedel številne novosti. »Vedno govorim v množini. Nikoli nisem povzdigoval samega sebe, čeprav sem bil zadolžen za novitete in sem se domislil večine, toda nikoli ne bi mogel reči, da sem za katero koli zaslužen sam,« skromno pripoveduje. In novitet je bilo cel kup. Že leta 1959 so lepljene smuči ojačali z aluminijastimi lamelami. »Proilni jekleni robniki so bili najprej vijačeni, nato lepljeni na gumijaste trakove smuči. Že leto kasneje smo smuči ojačali z laminati steklenih vlaken, impregniranimi z epoksi smolo. Čez pet let so zgornje površine smuči namesto laka dobile ABS obloge, lepljene sočasno s smučmi. Leta 1970 smo neprekinjene proilne robnike zamenjali s členkastimi jeklenimi robniki,« našteva.
Istega leta je Elan začel sodelovati s Švedi v tekmovalnem programu. »Za njih smo naredili smuči za smuk. Prav tako smo z našimi smučmi nastopili na hitrostnem tekmovanju v Cerviniji. V dolžino so merile 250 centimetrov, rezultati pa so bili za tiste čase neverjetni: 182 km/h. Svetovni rekord pa je takrat znašal 185 km/h. Dve leti pozneje smo za smuči začeli uporabljati karbonska vlakna. Še dve leti pozneje se je začela proizvodnja polnoplastičnih smuči z injiciranjem PU smole. Do leta 1974 smo se ukvarjali v glavnem z uporabo različnih novih materialov. Pozneje sem ugotovil, da novi materiali niso vplivali na vozne lastnosti razen na življenjsko dobo smuči,« razloži Andrej Robič.
Stenmark na eksotičnih letvah
Po letu 1974 se je začela doba geometrijskega oblikovanja smuči oziroma voznih lastnosti. Elan je bil prvi proizvajalec smuči, ki je dal stranskim lokom poseben pomen. Razvili so teorijo »uniline« smuči, to je uravnoteženost stranskih lokov z upogibno linijo. Teorija je bila najprej uporabljena na tekmovalnih smučeh in nato še v serijski proizvodnji.
»Elan Uniline so tiste legendarne smuči, ki jih je mladi Ingemar Stenmark kupil sam, za svoj denar, ker je nekje slišal, da so to najboljše smuči na svetu. Od tistega dne je vso svojo kariero smučal na elankah, in kot najbrž veste, nikoli več mu jih ni bilo treba samemu kupiti,« pripoveduje.
Leto 1974 je bilo za Elan s smučmi Impuls in RC prebojno, zavihteli so se v svetovni vrh proizvajalcev. Istega leta sta začela zmagovati Ingemar Stenmark in Bojan Križaj, elanke pa so bile pri vrhunskih tekmovalcih kot vroče žemljice. V tujih, predvsem avstrijskih časopisih so se pojavile žaljive vsebine, smuči so oklicali za »komunistične eksotične letve iz Jugoslavije«. Po zmagah in dobrih rezultatih številnih tekmovalcev z Elanovimi smučmi so se žaljivke prenehale.
Nova doba
»V razvoju smuči sem sodeloval tudi s strokovnjaki fakultete za šport, trenerji in smučarskimi učitelji. Danes lahko priznam, da mi niso bili v veliko pomoč, takrat pa tega nisem smel govoriti. Dajali so mi vse mogoče predloge, nobeden pa ni predlagal, kakšna naj bo geometrija smuči, stranski loki v povezavi z obliko upogibne linije. Bili so primeri, ko so me vodili v popolnoma napačno smer: predlagali so mehke konice smuči, drugi spet trdi zadnji del, ki naj bi omogočal sedeči položaj smučarja v zavoju in s tem pospeševanje hitrosti,« razlaga Robič.
Mimo vsemogočih strokovnih nasvetov je moral ubrati svojo pot, ki jo je začrtal že leta 1970, v raziskovalni nalogi, ki jo je soinanciral Sklad Borisa Kidriča. V tej nalogi je uporabil izraz »smuči, ki bi v zavoju zarezovale« v snežno podlago. Izraz »smuči z zarezovanjem« so ameriški kupci poimenovali »carving« in to ime imajo še danes.
Andrej Robič je smuči na sredini s 75 zožal na 66 milimetrov in poudaril upogib, da so bolje zarezovale. S takšno geometrijo je dosegel, da je smučar z nastavkom robnikov na sneg lažje začel, vodil in končal zavoj, saj ožja smučka na sredini ob obremenitvi in nagnjenosti omogoča večji upogib in s tem tudi večji pritisk na podlago v sprednjem in zadnjem delu, kar smučko samo potegne v zavoj. Te smuči so že nakazale današnji karving, saj je dotlej stranski lok znašal okoli 60 metrov, pri smučeh uniline pa 45 metrov.
»Da bi ugodil raznim 'strokovnjakom', ki so modrovali, kje naj bi bila smučka ožja, kje širša, sem leta 1983 razvil smuči VSS – servo, pri katerih je bilo mogoče spreminjati širino, a na žalost je bilo strokovnjakom spreminjanje širine odveč. Zanimivo pa je, da je neka francoska revija objavila prispevek o novi geometriji smuči. Leta 1983 je prvo in do danes edino smukaško zmago na elankah dosegel Bruno Kernen, in to prav v Kitzbühelu. Leto pozneje je prvo domačo olimpijsko kolajno na elankah dobil Jure Franko v Sarajevu,« našteva Andrej Robič.
Z Oskarjem Kogojem sta bila odličen par
Leta 1987 je naš sogovornik sam izoblikoval leseno jedro smuči z izrezi oziroma prekati, ki jih je poimenoval comprex. Smuči so imele odlične izikalne lastnosti: bile so lažje, masa lesa pa je bila skoncentrirana na sredini, pod stopalom, zato je bila vztrajnost nihanja v prečni in pokončni smeri ugodnejša, dušenje vibracij pa optimalno. Da bi obšli zahtevno tehnologijo izdelave tega jedra, je izdelal smuči popolnoma enakega videza in jih ponudil tekmovalcem za testiranje. Zamenjavo so takoj opazili, kar je pomenilo, da so izikalne lastnosti comprexa resnično nekaj posebnega.
»Kot je predlagal zelo znani in cenjeni oblikovalec Oskar Kogoj, smo konstrukcijsko in tehnološko razvili model MBX z zaobljenimi robovi v prečnem prerezu. Ideja je predstavljala tehnološko prednost, ker je bila smučka zlepljena v eni operaciji, 'iz epruvete', kot je to poimenovala tovarna Salomon, ki je prišla na trg sočasno kot Elan, le da je pri njih na tem projektu delalo devet inženirjev, pri nas pa le dva, inženir kemije za izbiro materialov in jaz,« se spominja Andrej Robič.
Leta 1991 je v Elanu nadaljeval razvoj karving smuči. Podobno kot se je leta