Geji počnejo junaške stvari
»Ime mi je Harvey Milk in tu sem zato, da vas rekrutiram!« je podjetnik in gejevski aktivist nagovoril svoje podpornike, potem ko so ga konec leta 1977 izvolili v nadzorni odbor mesta San Francisco. Tedaj je veljal za vizionarja, čez manj kot leto dni pa je postal mučenik, saj je umrl v atentatu. V ponedeljek bo minilo 93 let od njegovega rojstva.
uh Harveyja Bernarda Milka že petinštirideset let živi skozi zgodbe. Pravzaprav je prvi izvoljeni kalifornijski politik, ki je javno priznal svojo istospolno usmerjenost, zaradi zgodb, predvsem tistih ekraniziranih, danes še bolj prisoten in vpliven, kot je bil za časa življenja. Januarja 1978, ko so ga izvolili v nadzorni odbor mesta San Francisco, je bil ikona lokalne in marginalizirane gejevske skupnosti, danes pa ga pozna skorajda ves svet. Ne le njega, ampak tudi njegove ideale in stališča, ki jih je zagovarjal.
DCastrova ulica
Pregled Delove dokumentacije nazorno razkrije, kako je Milkova prepoznavnost na drugem koncu sveta z leti rasla. Identitetna vprašanja in politika velemesta ob paciiški obali kajpak niso pretirano zanimali jugoslovanske družbe s konca sedemdesetih. Osrednji slovenski časnik pričakovano ni poročal o rezultatih tamkajšnjih lokalnih volitev, kakor manj kot leto dni zatem ni niti omenil atentata, v katerem je poleg Milka umrl še župan San Francisca George Moscone.
Prva omemba Milka sega v leto 1987, pa še takrat se je znašel le v televizijskem napovedniku. Dokumentarec The Times of Harvey Milk (Časi Harveyja Milka), ki je dve leti poprej osvojil oskarja za najboljši dokumentarni ilm, si je bilo mogoče ogledati na avstrijskem prvem programu. Režiser Rob Epstein se je osredotočil na Milkov vzpon od aktivista do simbola gejevske politike, prikazal pa je tudi absurdnosti sojenja atentatorju Danu Whitu, ki so mu zmanjšali kazen zaradi zasvojenosti s hitro prehrano.
Na naslednjo omembo Milka bi morali čakati več kot dve desetletji, če se ne bi leta 2001 o njem v Sobotni prilogi razpisala slovenska likovnica Marija
Mojca Pungerčar, ki je dve leti preživela na sanfranciški ulici Castro. »Po velikosti razmeroma majhno ulico bi lahko imenovali kar mesto v mestu, saj ima znotraj San Francisca povsem razpoznaven značaj in podobo. Castro je pravzaprav kar država v malem. In kot vsaka država ima tudi Castro svojo zastavo. Ta visi praktično nad vsakim hišnim pročeljem, v dokaz dobrih diplomatskih odnosov pa enkrat na leto zaplapola tudi med zastavami na mestni hiši,« je opisala predel, v katerem prevladujejo mavrične zastave in ki velja za središče homoseksualnega življenja in kulture ne samo v San Franciscu in ZDA, ampak tudi v svetovnem merilu.
Toda Castro ni postal »Castro« sam od sebe. Skupnost je potrebovala ekonomsko in politično moč, ki ju najbolje pooseblja prav podjetnik Harvey Milk. Njegova fotografska prodajalna je postala središče njegove politične kampanje za položaj nadzornika v mestnem svetu, pa tudi neke vrste epicenter gibanja za pravice istospolno usmerjenih oseb.
❞
Atentatorju Danu Whitu so zmanjšali kazen zaradi zasvojenosti z »junk« hrano in težav z depresijo.
Del kolektivne zavesti
Režiser Oliver Stone je že v začetku devetdesetih let razmišljal, da bi produciral ilm o Milkovem življenju. Napisal je scenarij, a projekta ni nikoli realiziral. Drugače je bilo s scenarijem Dustina Lancea Blacka, po katerem je režiser Gus Van Sant posnel biografsko dramo Milk, ki so jo začeli predvajati leta 2008.
V naslovni in glavni vlogi je nastopil Sean Penn, njegovega partnerja je igral James Franco, župana Mosconeja je upodobil Victor Garber, osrednjega negativca Whita pa Josh Brolin. Večino prizorov so posneli na ulici Castro in v ostalih predelih San Francisca.
Film je požel številne pozitivne kritike in si prislužil kar osem oskarjevskih nominacij. Njegovi ustvarjalci so domov odnesli dva zlata kipca: Penn za najboljšo moško glavno vlogo in Black za najboljši izvirni scenarij. In ker oskarji še kako zanimajo slovensko družbo, se je Harvey Milk po zaslugi ilma znašel v središču pozornosti medijev na drugem koncu sveta. Odtlej ga novinarji redno omenjamo v kontekstu boja za enakopravnost marginaliziranih skupin, primerjamo ga z Martinom Luthrom Kingom, za bolj liberalno usmerjeni del družbe pa je pokojni gejevski aktivist postal del kolektivne zavesti.
Vojak in potapljač
Osebe LGBT+ so še danes nadpovprečno pogosto tarče nasilja, kar potrjujejo številne študije. Podatki Nacionalne raziskave žrtev kriminala (NCVS), ki jih zbira ameriški urad za popis prebivalstva, razkrivajo, da so bili v obdobju 2017–2020 geji in lezbijke približno dvakrat, transspolne osebe 2,5-krat, biseksualci pa sedemkrat pogosteje žrtve nasilja kot heteroseksualno usmerjeni posamezniki. V časih Harveyja Milka je bilo še veliko huje. Illinois je leta 1962 postal prva ameriška zvezna država, ki je dekriminalizirala homoseksualna dejanja v zasebnosti, na ravni celotne federacije pa se je to zgodilo šele leta 2003, šestnajst let potem, ko je Ameriško psihiatrično združenje homoseksualnost odstranilo s seznama duševnih motenj. Z vidika družbe, v kateri je odraščal, je bil torej Milk tako kriminalec kot duševno moten.
Rodil se je 22. maja 1930. Njegovi starši so bili Judi litovskih korenin, živeli so v newyorškem predmestju. Soseska je Harveyjevo družino poznala predvsem zaradi njegovega deda Morrisa, lastnika veleblagovnice in enega najbolj zaslužnih posameznikov, da so na tem območju zgradili prvo sinagogo.
Harveyju je šlo učenje dobro od rok. Pri enaindvajsetih je diplomiral iz matematike, nato pa se je včlanil v ameriško mornarico. Domovini je kot strokovnjak za potapljanje služil med korejsko vojno, nato pa so ga odpustili »zaradi spolnih odnosov z drugimi vojaki«. Krivico so vsaj malo poskušali popraviti s šestdesetletnim zamikom, ko so po njem poimenovali vojno ladjo.
Odpuščen zaradi dolgih las
Po vrnitvi v New York je opravljal različna dela, povezana z njegovo izobrazbo, svojo spolno usmerjenost pa je skrival pred sodelavci in starši. Najprej je bil šest let v razmerju z igralcem Joejem Campbellom. Nato je bil v zvezi z občutno mlajšim Craigom Rodwellom, znanim gejevskim aktivistom, ki je bil vseskozi trn v peti newyorški policiji, kar Milku, ki tedaj še ni nameraval stopiti iz omare, ni bilo najbolj pogodu, zaradi česar se je njuno razmerje hitro končalo. Nato je bil njegov partner Jack Galen McKinley, ki je tedaj štel zgolj šestnajst let. »Nagnjen je bil k depresiji in včasih je grozil s samomorom, če mu Milk ne bo posvečal dovolj pozornosti,« je v Milkovi biograiji Župan Castrove ulice (The Mayor of Castro Street) zapisal ameriški novinar Randy Shilts.
Par je bil čedalje bolj nezadovoljen z življenjem na vzhodni obali. Konec šestdesetih sta se, podobno kot na tisoče gejev v ZDA, odpravila v San Francisco. Mesto je Milka tako pritegnilo, da se je odločil ostati. Zaposlil se je v investicijskem podjetju. Leta 1970 si je, vse bolj razočaran nad politično klimo po ameriški invaziji na Kambodžo, prvič v življenju pustil rasti dolge lase. Ko so mu v podjetju rekli, naj se postriže, jih je zavrnil, zaradi česar so ga odpustili. McKinleyju so medtem ponudili službo v neki newyorški produkcijski hiši in njuno razmerje se je končalo.
Milk si je nov vir zaslužka poiskal na ulici Castro, kjer je odprl fotografsko prodajalno. Zaradi nje ga je začela zanimati tudi politika. Nekega dne so ga namreč obvestili, da mora kot podjetnik davkariji vnaprej plačati sto
❞
Milka so iz ameriške mornarice odpustili »zaradi spolnih odnosov z drugimi vojaki«. Krivico so vsaj malo skušali popraviti s šestdesetletnim zamikom, ko so po njem poimenovali vojno ladjo.
❞
Harvey se je od običajnih ljudi razlikoval po tem, da je bil vizionar. V svoji glavi si je zamislil pravičen svet in si zanj tudi prizadeval.
dolarjev. Potem ko se je več tednov pritoževal na državnih uradih, so depozit znižali na trideset dolarjev, kar ga še vedno ni povsem zadovoljilo. Ko je kmalu zatem v njegovo prodajalno vkorakal neki učitelj in zahteval brezplačno izposojo projektorja, saj oprema v šolah ni delovala, je Milku dokončno prekipelo. »Prišel sem do točke, ko sem vedel, da se moram vključiti ali pa utihniti,« se je vstopa v politično areno spominjal v pogovoru z novinarji časnika The San Francisco Examiner.
Rojeni politični voditelj
Ko je naznanil, da želi kandidirati za mestnega nadzornika (v slovenski ureditvi je temu nazivu najbližje funkcija mestnega svetnika), nad njegovo namero ni bil navdušen skoraj nihče. Konservativni del volilnega telesa ni bil navdušen nad človekom, ki tedaj že ni več skrival svoje istospolne usmerjenosti, pomisleke pa so imeli tudi številni geji, ki so se že več let ukvarjali s politiko. Novincu so zamerili, da brez izkušenj cilja tako visoko.
A kmalu je postalo jasno, da Milk premore redek politični talent. Čeprav je sprva deloval neorganizirano in brez omembe vredne inančne podpore, je hitro pritegnil zanimanje medijev. Njegovi javni nastopi, v katerih je bolj kot na politika spominjal na komedijanta, so bili všeč tudi množicam. Ko je rekel, da ima največje možnosti za župana tisti kandidat, ki bo uspešno rešil problematiko pasjih iztrebkov na javnih površinah, je marsikdo v njegovem pretiravanju videl zrno resnice.
Na volitvah leta 1973 je v svojem okrožju zasedel deseto mesto med dvaintridesetimi kandidati. »Opazovalci lokalne politične scene so ga začeli jemati resno, on pa je ponovno razmislil o svojem pristopu in si ostrigel dolge lase, opustil zavzemanje za legalizacijo marihuane in si obljubil, da ne bo nikoli več obiskal nobene gejevske savne,« piše Shilts, njegova bolj znana stanovska kolegica Frances FitzGerald, med drugim Pulitzerjeva nagrajenka, pa je Milka opisala kot »rojenega političnega voditelja«.
Njegove politične spretnosti so se najjasneje – in tudi najbolj kruto – izrazile leta 1975, ko je Sara Jane Moore, petkrat ločena računovodkinja z močnimi revolucionarnimi nagnjenji, izvedla atentat na ameriškega predsednika Geralda Forda. Najbrž bi ga ubila, toda vietnamski veteran Oliver Sipple, ki je po naključju stal zraven nje, je pravočasno spregledal njeno namero, jo zgrabil za roko in preprečil najhujše. Tedaj je le malokdo vedel, da je novopečeni ameriški heroj gej. Toda Milk je vedel. Ne da bi Sippla vprašal za dovoljenje, je o njegovi spolni usmerjenosti spregovoril z novinarjem lokalnega časopisa. »To je predobra priložnost – enkrat lahko pokažemo,