Mokri pesek namesto nagrade

isto jutro sem med vadbo z nečim prekršil pravila urjenja. Za kazen sem se moral vreči v valove, se povaljati v pesku in postati »sladkorni piškot«.

Med urjenjem pri mornariških specialnih enotah nič ni bilo neprijetnejše, kot če si bil sladkorni piškot. Marsikaj je bilo bolj boleče in napornejše, toda ta kazen je bila najhujši preizkus potrpljenja in odločnosti. Pa ne samo zato, ker si preostanek dneva preživel s peskom za vratom, pod pazduhami in med nogami, temveč tudi zato, ker je šlo za povsem naključno odločitev brez kakršnekoli logike. Ali boš sladkorni piškot, je bilo samo vprašanje inštruktorjeve muhe.

Veliko kandidatov je to težko sprejelo. Tisti, ki so se trudili biti najboljši, so pričakovali, da bodo za svoje izjemne rezultate nagrajeni. Včasih so bili, včasih pa ne. Včasih si bil za ves svoj trud nagrajen samo z mokrim peskom.

Ko se mi je zdelo, da sem dovolj obložen s peskom, sem stekel k inštruktorju, spet zavpil »Hujá« in se postavil v položaj mirno. Inštruktor, ki me je pozorno pregledal, da bi ocenil, ali sem izpolnil njegova merila v odličnosti sladkornih piškotov, je bil poročnik bojne ladje Phillip L. Martin, ki so mu prijatelji rekli Moki. Sam s poročnikom Martinom seveda nisem bil na ti.

T❞

Življenje ni pošteno, in čim prej boš to dojel, tem bolje bo zate.

Moki Martin je bil odličen žabec. Odraščal je na Havajih in na njem sem videl vse, kar sem želel postati kot častnik mornariških specialcev. Kot izkušeni veteran iz vojne v Vietnamu se je spoznal na vse vrste orožja, kar so jih imeli tjuljni na voljo. Bil je med najboljšimi padalci, in ker je bil s Havajev, je bil v vodi tako spreten, da mu je bil malokdo, če sploh kdo, kos.

»Gospod Mac, sploh veš, zakaj si danes zjutraj sladkorni piškot,« me je Martin povsem mirno vprašal.

»Ne, inštruktor Martin,« sem vestno odgovoril.

»Zato, gospod Mac, ker življenje ni pošteno, in čim prej boš to dojel, tem bolje bo zate.«

***

Leto po tistem sva bila s poročnikom Martinom že na ti. Uspešno sem opravil osnovno urjenje, njega pa so potem iz središča za urjenje premestili nazaj k 11. skupini za podvodno rušenje.

Bolje sem spoznaval Mokija, bolj sem ga spoštoval. Poleg tega, da je bil enkraten mornariški specialec, je bil tudi izjemen športnik. V začetku osemdesetih let je bil med pionirji triatlona. Na odprtem morju je imel izvrsten prosti slog plavanja. Zaradi močnih meč in stegen je bil sposoben brez napora preteči daljše poti. Toda njegova največja prednost je bilo kolesarjenje. S kolesom sta bila ustvarjena drug za drugega.

Moki je vsako jutro sedel na kolo in prekolesaril petdeset kilometrov obale Coronada. Asfaltirana kolesarska steza je bila speljana ob morju od Coronada do Imperial Beacha. Na eni strani si imel Tihi ocean, na drugi zaliv: to je bil eden najlepših delov kalifornijske obale.

Moki je šel neke sobote zjutraj kolesarit po svoji priljubljeni obalni poti. S sklonjeno glavo je tako hitro poganjal pedale, da ni videl kolesa, ki mu je prihajalo naproti. Zaletela sta se pri hitrosti štirideset kilometrov na uro. Ob trku koles sta tudi kolesarja zletela drug v drugega in obležala na asfaltu. Drugi kolesar se je odvalil na hrbet, očistil prah s sebe in se skobacal na noge. Bil je potolčen, a brez hujših poškodb.

Moki je ležal na trebuhu in se ni mogel premikati.

Knjigo Začnite pri postelji je napisal ameriški admiral William H. McRaven. Izšla je pri založbi Aktivni mediji, prevedel pa jo je Luka Pieri. Na voljo je tudi v njihovi spletni knjigarni www.fejstbranje.si