Vas skrbi, da bi vas pri vašem delu lahko zamenjala umetna inteligenca?

Kozma Ahačič,

jezikoslovec

Niti najmanj. Tudi globalno umetna inteligenca ne bo v poklicih povzročila nič drugega kot drugačno razporeditev dela. Strahovi, ki jih prinese vsaka večja tehnološka sprememba, so se še vedno izkazali kot neupravičeni. Če bo umetna inteligenca morda nadomestila (tudi jezikovna) opravila, ki so bolj tehnična, bo vedno nad sabo potrebovala ustrezno izobraženega človeka. Na primer: poklic prevajalca se bo nekoliko spremenil, a po mojem mnenju bodo imeli prevajalci kvečjemu še več dela, saj bo vse bolj samoumevno, da bo vse prevedeno. Pojav knjige, elektrike, robotike, avtomobilov namesto kočij – vse to nas uči, da takšne spremembe ne nadomestijo človeka, ampak mu zgolj omogočijo, da naredi še več.

Nataša Luša,

direktorica Dela

Moje delo zahteva veliko interakcij z drugimi ljudmi, veliko odločanja, pa tudi poslušanja, razumevanja in empatije. Brala sem, da so v nekem kitajskem podjetju zamenjali vodstvo z umetno inteligenco, ker je ta sposobna veliko bolj racionalnih odločitev kot živi človek. Se strinjam, da je tako. A odločitve niso vedno samo racionalne in ne predstavljam si, da bi delala v takem podjetju. Umetno inteligenco vidim kot odličnega pomočnika za veliko poklicev. Žal s temi rešitvami ne moremo zapolniti najbolj perečega pomanjkanja medicinskih sester in drugega negovalnega osebja v bolnišnicah in domovih za starejše. Aplikacija zna marsikaj, plenice pa ne zna zamenjati.

Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma

Kadar je hudo in se nam zdi, da nam bo razneslo pljuča od bolečin, res pomislimo, da bi bil pravzaprav privilegij, če bi se spremenili v stroj. To občutje čudovito opiše nemški dramatik Heiner Müller v genialnem besedilu Stroj Hamlet iz leta 1977. V tej drami igralec, ki igra Hamleta, pravi: »Moje misli so rane v mojih možganih. Moji možgani so brazgotina. Rad bi bil stroj / roke za prijemanje / noge za hojo / brez bolečin / brez misli.« Stvor brez misli in bolečin, ki ga lahko imenujemo tudi umetna inteligenca, ne bi mogel opravljati mojega poklica. Ravno misli in bolečine, ki jih stroj nima, so bistvo mene in vsega, kar počnem. Zapleten svet čustev in intuicije je tisti, zaradi katerega smo v določenih vlogah nenadomestljivi, čeprav včasih sanjarimo o odrešitvi, ki nam bi jo avtomatizacija prinesla.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Inštituta Jožef Štefan

Računalnik si zapomni telefonski imenik in ga več ne pozabi, jaz zmorem pet številk, pa sem inteligentnejši in ustvarjalnejši od njega. Inteligenca namreč ni brskanje in manipuliranje s podatki, kar dela UI. Naravna inteligenca je ustvarjanje iz neznanega, domišljije in čustev, v čemer je računalnik povsem nemočen. Lahko sicer ustvarja vtis, da je inteligenten, pa ni. UI je le izvrstno orodje, ki prodira v naš vsakdan zaradi vse hitrejših računalnikov in pomnilnikov. Vsekakor se bodo nekateri poklici spreminjali, kot so se spreminjali s traktorjem ali šivalnim strojem. Bati se je ljudi, ki imajo novo tehnologijo v rokah. In še to, žena je po meni vprašala ChatGPT, ta pa naju je z Matevžem Lenarčičem zmešal v isto osebo. Že vidim, kaj bodo stresali v politiki, ko se naučijo.

Karel Gržan,

duhovnik

Umetna inteligenca me ne more nadomestiti, ker izhaja temeljna moč (ne le mojega) poslanstva iz razsežnosti D/duha. Formalizem ne učinkuje. UI bi sicer lahko sestavila bolj zanimivo in vsebinsko bogato pridigo, a je kljub temu njena nemoč, ker ljudje obarvamo vsebino z osebno resničnostjo in globino. To, kar bližnjim pripovedujem, izhaja v odnosu do bližnjih tudi iz navDiha in poosebljenega izkustva. Gre za živ odnos, ki ga razviješ v danem trenutku. Od srca k srcu, od D/duha k duhovno izkustveni razsežnosti sočloveka. Do sedaj sem samo enkrat posredoval tuj tekst. Nikoli več! Kar ni poosebljeno v (našem) poslanstvu, ne seže bližnjim v osebno. Samo od teorije pa se ne da živeti.

Zoran Predin,

kantavtor

Niti ne. Dokler ne bo razumela prenesenih pomenov in humorja, bomo še sorazmerno varni. Ko se bo prvič nasmejala kakšni duhoviti opazki, pa ji bo treba brezpogojno onemogočiti samostojni dostop do energije, ki jo poganja, čeprav jo imam na sumu, da že ve, da imamo tak namen.

Skrajni čas je, da skrbno preverimo informacije, ki ji jih bomo posredovali, in se čim prej naučimo strokovnega sprenevedanja v komunikaciji z njo. Priznam pa, da že zna napisati besedilo za komercialni radijski hit. Rima na i do nezavest-iiiiiiiii. Ko bo pa znala napisati

Mravljinčarje in čeladarje, Belo simfonijo in Vaterpoliste, bom spremenil poklic. Postal bom čebelar.

Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Že film Ex Machina iz leta 2014 me je »sezul«. In smo že v njem. V zvezi z umetno inteligenco me skrbi marsikaj, a svoje misli močno usmerjam v to, da »mašina« nikoli ne bo imela tistega človeškega nedorečenega nekaj več. Gotovo bo (je že) bolj inteligentna, lahko bo, verjetno tudi bolje od človeka, opravljala celo vrsto del in prekrila celo vrsto poklicev (tudi mojega), lahko bo celo čustvovala, a ne verjamem, da bo to čustvovanje tako pristno kot v človeku. Verjamem, da iskrenega človeškega objema in pogleda ne bo sposobna odigrati. In zdaj me bo kakšen »strupen« IT-jevec takoj vprašal: »Ste prepričani?« Ne, nisem.