Dvojina je lepa, a samo, če je urejena ednina
Najin pogovor v živo je preprečil vulkanski izbruh, kar je opisala kot prizor, ki bi ga režiral Lynch ali Wenders. Kljub razdalji med nama se je v pogovoru, v katerem se je razgovorila o ljubezni, javni televiziji, sladki norosti, pokojnih starših, bližnjem srečanju z okroglo obletnico in pomenu ritualov, pretakala vulkanska energija.
Mojca, žal so v najino srečanje v živo posegle višje sile in sva prisiljeni v pogovor na daljavo. Omenili ste mi, da ste obtičali na Siciliji, načrtovano vrnitev domov pa vam je preprečil izbruh Etne. Kako ste, ste na varnem in kakšne so razmere na vašem koncu Italije?
Oh, dobro sem, hvala! Po svoje je bilo ilmsko. Nedelja dopoldne, deževen dan, bila sem ravno pred katedralo sredi vroče razprave z varnostniki, da bi me vendarle spustili v notranjost, saj je tisti dan Rai prenašal nedeljsko mašo ravno iz Catanie in je lahko vstopilo le določeno število ljudi. Nenadoma je začel padati vranje črn dež. Temne, drobne kaplje so risale pege na obraze in plašče mimoidočih. Apokaliptično. Kot da bi režiral Lynch ali Wenders.
Po vašem glasu sodeč vas dogajanje ni spravilo iz tira. Ali morda razmišljate, da imate celo nekaj sreče, saj ne doživi vsak v živo izbruha ognjenika?
»E l'Etna! Etna je, Etna!« je završalo med domačini, a povsem umirjeno, brez vidnega razburjenja … V mestu pod vulkanom imajo ljudje veliko vaje in izkušenj, da vendarle živijo v ilmu s srečnim koncem. Za to imajo na Siciliji celo poseben izraz: dolce follia. Sladka, sladka norost.
Kaj vas je tokrat pripeljalo na jug Italije, ste na osebnem raziskovanju ali so za vami delovni dnevi?
Prišla sem na povabilo prijateljice, ki dobro pozna sicilijansko aristokracijo. Od nekdaj so me zanimale družine, ki štejejo 20, 30 generacij in so ohranile mnoge tradicije na otoku. Še vedno živijo v palačah in dvorcih, pa čeprav danes opravljajo številne poklice in hodijo v službo. Princ Ruggero si v nedeljo sam kuha kosilo. Zunaj se je kadilo iz Etne, v njegovi kuhinji pa je dišalo po pašti z vongolami. Dolce follia …
Kako se kot izkušena popotnica odzovete, ko se vam potovalni načrti v trenutku spremenijo?
Kaj vem, prepustim se dogajanju. Zaradi vulkana sem se vrnila domov dan kasneje, a ravno pravi čas, da sem naslednji dan v miru odvodila oddajo Dobro
jutro. Vedno si vzamem malo rezerve. Tako kot pri drugih stvareh. Delam v svobodnem poklicu in sem vajena, da je življenje polno nepredvidenih okoliščin. Odpovedi prireditev, naročenih projektov, pri katerih se tik pred zdajci premislijo, oddaje, ki naj bi jih snemali in jih potem ne … Vedno je lahko vulkanski izbruh. Vedno imam nekaj v rezervi. Tako časa kot denarja, da me stvari ne spravijo iz tira.
Kakšni pa ste sicer v življenju, se prilagajate z lahkoto ali vas nepredvidene okoliščine spravljajo ob živce?
Nisem drama queen, kraljica drame ali tragedije. Ni časa. Je težava? Rešimo jo, skušam biti proaktivna. Veste, kje sem našla pravo okolje za svoj značaj? Tam, visoko na Islandiji. Čeprav živijo na robu nenaseljenega sveta, z več mesecev teme v letu, Islandci spadajo med najbolj optimistične ljudi na svetu. Pravkar brez službe? Eh, saj bo! Finančni zlom in brez prebite pare? Saj bo, saj bo, thetta reddast! Je to riba, svež zrak, naravna selekcija? Nihče ne ve, kaj je pravi razlog, a optimizem Islandcem dobro služi in je narodu pomagal pri
❞
Vedno sem imela dolge zveze, afere utrujajo, stanejo preveč živcev in energije. Pri svojih letih sem doživela že vse živo. Nore zveze, mirne zveze, take z vrtom in hišo in pikniki ob nedeljah.
❞
Okoli okroglih obletnic se vedno dviguje toliko prahu. Ko sem jih dopolnila dvajset, so mi vsi govorili, da bo odslej vse drugače, trideset, uh, boš videla, štirideset, ni da bi govoril, povsem drugače kot doslej …! Letos bo že spet okrogla obletnica in še vedno nisem spregledala.
❞
spoprijemanju z neštetimi pretresi, od vulkanskih do gospodarskih. Pri nas je bolj »saj bo, saj bo, samo nas ne bo«, vedno malo melanholije. (smeh)
Imajo pa Islandci sicer veliko podobnosti s Slovenci. Oboji smo ponosni na svojo samostojnost po dolgih stoletjih tuje nadvlade. Tako Slovenci kot Islandci hitro zaidemo v razpredanje o sorodstvenih vezeh. »Od kod si, od kod so tvoji? A, poznaš mojega bratranca?« To je na Islandiji hitro tema pogovora, ko nekoga srečaš. In oba naroda deinira jezik. Slovenci smo predvsem zato, ker govorimo slovensko. Podobno je na
Islandiji. So neverjetno ponosni na to, da jim je kljub težki zgodovini uspelo ohraniti svoj jezik. In to je vredno več kot bleščeče palače in zlati zakladi.
Vaša zadnja oddaja Čez planke, ki jo je RTV Slovenija predvajala aprila letos, je nastala na Azorih. Gre za vulkanski arhipelag in z malo vraževerja bi lahko v tem videli nenavadno naključje. Verjamete, da naključij ni?
Eksplozivne teme imava danes. (smeh) Vesela sem, da so vulkani najina rdeča nit. In ne, ni naključje, vulkanske dežele so moja šibka točka. Že samo kontrasti med bazaltom in zeleno travo, med bazaltom in belimi fasadami so zelo nenavadni za naše oko. Tudi na Azorih sem se morala na to šele navaditi. Zelo rada se vračam na arhipelag in v zadnjih letih tja tudi kot vodnica vodim slovenske goste. Azori so zame korak nazaj v čas nedolžnosti. Morda v čas, ko sta se zaljubila moja starša, tam nekje okoli konca šestdesetih, v čas, ko so bile trgovine manj bleščeče, a so ponujale kakovostne izdelke, v čas, ko so te gostilničarji še poznali po imenu. Azori še nimajo množičnega turizma, tu ni velikih hotelskih verig. A zdaj je skrajni čas, da doživimo to nedolžnost. Morda bo že čez nekaj let prepozno.
Kako nastajajo oddaje Čez planke? Kje se rodi scenarij, doma, ob knjigah in internetu, ali na terenu?
Včasih jih načrtujem dolgo vnaprej, drugič nastanejo precej spontano. Morda je razlog za to tudi dinamika na TV Slovenija. V zadnjih letih oddaja nima rednega termina. Čez planke je na sporedu, ko druge oddaje počivajo ali pa ko se pojavi kak dober termin med letom. Pa se ne razburjam več. Je že prav tako. Po svoje je bolje, da te ljudje pogrešajo in sprašujejo, kje si, kot da štrliš iz vsake oddaje.
Januarja so bile na sporedu štiri nove, poleti jih bo še več. Pripravljam oddajo o Kreti in New Yorku, prav zdaj pa se odpravljam v Nemčijo, kjer bom posnela vsa mesta, ki bodo gostila evropsko prvenstvo v nogometu. Skušam izbirati zanimive kraje za Slovence in tudi tiste, ki bodo v fokusu zaradi določenega dogodka.
Čeprav smo na korono že skoraj pozabili, se ni bilo niti najmanj preprosto prebiti skozi tisti čas. Kako ste vi, ki greste tako radi po svetu, doživeli to ujetost in zelo omejene možnosti za potovanje?
Na začetku je bilo hudo, kot za vse, vsem se je obrnil svet na glavo. Potem smo začeli iskati rešitve, vsak zase, male drobne spremembe, da lahko kar se da normalno preživimo nenormalne čase. Med korono sem prenovila stanovanje, iz njega napravila studio, pripravljala spletne oddaje iz sveta in o svetu med pandemijo, za eno od slovenskih založb sem z domačega kavča pripravljala kratko serijo oddaj o slovenski slovnici in posnela učni material za nov učbenik slovenščine o ohranjanju našega jezika med zamejci. Kar dobra izkušnja za težke čase. Seveda pa sem pogrešala premike, skok čez planke in zdi se, da zdaj potrebujemo vsega dvojno mero, vse spet zajemamo z veliko žlico.
Opažate, da je po pandemiji težje potovati na dolge razdalje? Ste morda sami spremenili stil potovanja?
Previdnejši postajamo tudi pri potovanjih. Na svojih turah za različne agencije opažam, da so ljudje več začeli potovati organizirano, z vodnikom. Tudi mlajša generacija. Na zadnjem potovanju v Indijo med prvomajskimi prazniki sem imela v skupini mlade in večno mlade. Lažje je odpovedati ali prestaviti potovanje, če potuješ z agencijo. In tudi pri sebi opažam, da smo se začeli izogibati ednini, samo ne več sam, dovolj časa smo preživeli v izolaciji, v ednini ni več zabavno. Ljudje iščejo bližino. Najbolj sem vesela, ko se ljudje povežejo na potovanju in ohranijo stike. Nenehno mi brni telefon, ko sem po svetu. Sredi Islandije novo sporočilo na viberju v skupini iz Afrike. Samo sopotnik, ki želi voščiti dobro jutro in se zahvaliti za čestitke za rojstni dan …
Življenje z menoj ni vedno preprosto, veliko sem zdoma, vendar sva s fantom našla pravo mero. Tudi sam veliko potuje, živi med tujino in Slovenijo, a konci tedna so rezervirani za skupne zgodbe.
Predstavljam si, da je precejšnja razlika, če ste na poti zaradi snemanja oddaj Čez planke ali če potujete zasebno. Se radi predate intuiciji ali tudi zasebna potovanja natančno načrtujete?
Vedno skrbno načrtujem, vsaj snemanja. Že zato, ker zanje nimam veliko časa. Za večino oddaj porabim teden dni. Odkar snemam sama s svojo kamero, lažje prilagodim snemanje in tudi podaljšam, če je slabo vreme ali se pojavi nova, zanimiva zgodba. Prej, ko sem potovala s televizijsko ekipo, je bilo to skoraj nemogoče in velik strošek. Zdaj večino poti pokrijem s sponzorji in sem lahko bolj spontana. Zasebno načrtujem samo obiske opere in gledališča. Obožujem gledališča in operne hiše in redno spremljam program tudi v okolici. Skušam živeti v radiju 500 kilometrov od svojega doma. Danes obiskati Burgtheater ali opero v Benetkah ne bi smela biti težava. Živimo v izjemni regiji, kjer ni daleč do vrhunskih kulturnih središč. Za Američane je La Fenice cel podvig in premiera v milanski Scali nekaj, kar morajo načrtovati leto vnaprej, Slovenec pa se lahko usede v avto in gre mimogrede še na Bienale v Benetkah. To je luksuz, ki se ga premalokrat zavedamo.
RTV Slovenija
S knjigo po svetu z Richardom E. Grantom. V njej je združeno tisto, kar imate radi tudi vi: odkrivanje tujih dežel in knjige. Bi vas mikalo, da bi po lastnem navdihu nadgradili Čez planke na takšen način?
Všeč so mi tematske oddaje v tem stilu. Sama skušam v oddaji prikazati čim več vidikov dežele ali nekega mesta, tudi literarne in kulinarične. Knjige so najzvestejše sopotnice še pred začetkom potovanja. Z njimi se malo vživim v pokrajino, še preden odpotujem. Fabian Ericha Kästnerja je najlepši uvod v dekadentnost Berlina, Laxness in Neodvisni ljudje so lep vpogled v islandsko življenje na podeželju, bitko za pravico, podobno kot pri Hlapcu Jerneju. Dunaj? Nujno kaka kavarniška kriminalka ali pa Zweigov Včerajšnji svet. Trenutno prebiram zgodovinski roman Stefanie Auci I leoni di Sicilia o znameniti sicilijanski aristokratski družini. Seveda se začne nekega večera, ko se zatrese zemlja … Tega motiva se danes ne bova znebili. (smeh)
Nedavno je bil Eurosong in nekateri so vas pogrešali v vlogi voditeljice. Ste tudi vi pogrešali spremljanje takšnega dogodka z nastopanjem v živo?
Ah, Eurosong, ja. Se zdi, da je končana zgodba. Pa čeprav nikoli ne izveš, zakaj. Pred leti je prišel nov urednik in so prišli novi ljudje tudi k projektu Eurosong. Zdaj sem samo še nostalgična. Rada se spominjam teh časov. Predvsem zvestih oboževalcev tega festivala, kolegov komentatorjev. Nazadnje sem vskočila, ko je imel kolega zdravstvene težave in so me čez noč potegnili iz naftalina. Danes lahko rečem samo chapeau, klobuk dol za Hoferja, ki mu uspe pričarati pravo vzdušje, čeprav že nekaj let ni bil na tej prireditvi. Žal komentiramo samo še na daljavo. A tisti prijetni ščeget ostaja. In glasovanje v inalu je del, ki ga nikoli ne zamudim.
Priložnost vas imamo videti vsak teden kot eno od voditeljic oddaje Dobro jutro. Kakšen je vaš odnos do zgodnjega vstajanja in kako začenjate dneve, ko morate v studio?
Rada imam čas, ko je dan še nepopisan list. Zgodnje jutro je priložnost, da začrtaš dan po svoje, preden ti ga popackajo drugi, se vam ne zdi? Spijem kavo, izberem barve in hop v studio. Oddaja Dobro jutro je moj redni stik s Slovenijo. (nasmeh) Tu že zjutraj izvem, kako je razpoložena, kako razmišlja, kje jo boli, kam investira, kaj rada kuha … Gostov je toliko, da zagotovo vsak najde kaj zase. Torki so bolj informativni in polni nasvetov, pa še kako jed dobro začinimo. Vesela sem, da smo ohranili nekaj stalnic, ki jih imajo gledalci res radi, to so kuhanje in jezikovni zapleti.
Ste človek navad, ritualov in ali ste s potovanj po svetu prinesli tudi kakšno navado, ki ste jo uvedli v svoje življenje?
Pomembno je imeti rituale. S tem markiraš svoj teritorij, imaš košček življenja, ki je res samo tvoj in zate. Zame je to zgodnje vstajanje, poglavje v knjigi navsezgodaj ob skodelici kave. Redno tudi pozdravim stanovanje, ko odhajam ali se vračam. Brez tega ne gre. To morda meji že na vraževerje. Kolikokrat sem odhitela nazaj z vso prtljago, da pozdravim stanovanje. »Lepo se imej, pazi nase!« In takrat se mu zagotovo nič ne zgodi.
scena?
Poletna
Žal Poletne scene ni več. A lepo, da ste jo omenili. Neznanska škoda je, ker poleti skoraj nimamo oddaj v živo, razen nekaterih informativnih oddaj. Poletna scena je res lepo povezala vsa uredništva in nam omogočila, da sodelujemo s kolegi, ki jih med letom srečamo samo na hodniku.
Biti svobodnjak: plusi in minusi?
Plus: več raznolikosti pri delu, več šefov in neprecenljiv občutek, da zares nikomur ne pripadaš.
Minus: delo konec tedna, delo ob nemogočih urah, delo, ko drugi odpovedo delo … Ampak tudi to je del raznolikosti in adrenalina, ki ga potrebujem za življenje.
❞
Oče je odšel, ne da bi zapustil tradicionalni recept za polenovko, ki jo je pripravljal za božične praznike, tako kot moja nona pred njim. Upam, da se nekega dne pojavi listek z dragocenim zapisom, skrbno spravljen med listi kakšne stare kuharske knjige.
❞
Tako sva se z Janezom Drnovškom pogovarjala po delih, koščkih, iz katerih sem potem sestavila zgodbo. Morda je taka tudi moja usoda. Vedno koščki, iz katerih se z leti sestavlja lepa in velika slika.
Že kot mlado dekle ste izgubili mamo, pred časom pa ste se na instagramu javno zahvalili za podporo, ki so vam jo ljudje izrazili ob očetovi smrti. Kako ste sprejeli njegovo izgubo, kaj vam je bilo v tistih trenutkih v uteho?
Moja mama je bila sonce, tata pa sol in poper vsake zgodbe. Oba zelo pogrešam, morda je izguba očeta bolj boleča, ker je še tako sveža. Najbolj pogrešam najine torkove pogovore po oddaji Dobro jutro. Vsak torek me je poklical; 11:00 in oče je že bil na telefonu s seznamom stvari, ki so mu bile všeč, in onimi drugimi, ki so mu šle na živce. Kako dober opazovalec je bil in kolikokrat me je opozoril na stvari, ki jih sama ne bi opazila.
Že pred časom ste tudi za Nedelo povedali, da ste našli življenjskega sopotnika, a o njem ostali zadržani. Zdi se, da ste se naučili previdno odmerjati svojo zasebnost. So vas tega morda naučile kakšne slabe izkušnje?
Ja, zagotovo. Ne zdi se mi prav vpletati svoje bližnje v javno življenje. Saj ne morejo nič za to, ker je v njihovi družini televizijka.
Kako se vam je zaradi partnerja spremenilo življenje?
Vedno sem imela dolge zveze, afere utrujajo, stanejo preveč živcev in energije. Pri svojih letih sem doživela že vse živo. Nore zveze, mirne zveze, take z vrtom in hišo in pikniki ob nedeljah.
Letos jeseni vas čaka okrogli jubilej, ki ga nekateri opisujejo kot pomembno življenjsko prelomnico. Vam dajo takšni dogodki kaj misliti?
Kaj vem. Okoli okroglih obletnic se vedno dviguje toliko prahu. Ko sem jih dopolnila dvajset, so mi vsi govorili, da bo odslej vse drugače, trideset, uh, boš videla, štirideset, ni da bi govoril, povsem drugače kot doslej …! Letos bo že spet okrogla obletnica in še vedno nisem spregledala. Za rojstni dan grem v Afriko. Trideset ljudi vodim na safari v Waterberg. Tam bom videla predvsem leve in slone in tega se neznansko veselim. Je pa res vsako desetletje prineslo mnogo lepega. Nisem človek za velika praznovanja. Sploh se mi zdi, da nisem človek za velike stvari. Kadarkoli so pred menoj velike stvari, se kaj zaplete. Vedno, ko sem imela pred seboj kak intervju z veliko osebnostjo, je šlo kaj narobe.
Zadnjič me je urednica revije Jana spomnila na pokojnega Janeza Drnovška. Dejala je, da sem bila verjetno zadnja oseba, ki je z njim opravila intervju. Takrat sva se dobila še pri njem v pisarni, a je žal odpovedal diktafon. Že dan pred tem sem vse preverila, zamenjala baterije, vse je bilo v redu, pridem do predsednika, diktafon ne dela. Takrat je zadrego rešila njegova varnostna služba, ki mi je prijazno poslala posnetek najinega pogovora. (nasmeh) Drugi del sva raje opravila v njegovem domu na Zaplani, z diktafonom, ki je delal. Bil je nepozaben dan. In kdo ve, ali bi ga sploh lahko doživela v tako intimnem ambientu, če bi prvič šlo vse gladko. Tako pa sva se pogovarjala po delih, koščkih, iz katerih sem potem sestavila zgodbo. Morda je taka tudi moja usoda. Vedno koščki, iz katerih se z leti sestavlja lepa in velika slika.
Če se ne motim, vas v kratkem čaka potovanje po Gruziji v družbi z Binetom Volčičem. Kako si bosta razdelila delo?
Za Kompas sem pripravila potovanje po državi, ki je tako lepo povezana tudi s slovenskimi vinarji. Prav Slovenci so iz naravnih oranžnih vin, ki nastajajo po stari gruzijski metodi, naredili svetovno uspešnico. Podali se bomo po vinskih poteh te dežele in se družili z vinarji, z Binetom pa pripravljali domače in gruzijske specialitete. Mislim, da se oba veseliva tega sodelovanja. Vedno sva se srečevala na prireditvah, sodelovala v različnih oddajah, zdaj pa bova skupaj počela nekaj, kar nama je blizu: potovanje in kuhanje. In v deželi, ki je na meji med Azijo in Evropo, obisk tržnice in požirek vina iz glinene posode še posebno tekneta.
Med korono smo mnogi na novo ali pa spet spoznali lepote Slovenije. Kam greste vi najraje in kaj stran od uhojenih poti se vam zdi pomembno pokazati obiskovalcem iz tujine?
Zanimivo, ja, tudi Slovenci radi hodimo po dobro uhojenih poteh. Kot da so določeni kraji že v našem genskem zapisu, gredo z očeta na sina: za prvi zmenek z dekletom na Bled, ko opraviš izpit za avto, najprej na kavico v Portorož. Saj ni nič narobe s tem, a lepo, da so koronski časi prinesli nekaj več raznolikosti. Prvi zmenek? Odslej s piknik košaro v Haloze? Morda ob jezero? Koliko stoječih voda imamo na Slovenskem, o tem je izšla tudi knjiga. Kočevsko jezero, Šmartinsko jezero, Velenjsko jezero, ki je že kot morje ... Velenjčani so začeli s pridom uporabljati imena za veter, kot da živijo ob Jadranu: danes je jugo, krasno za jadranje. Ali pa v hribe v Prekmurje, ki še zdaleč ni ravno kot deska, Goričko je prelepo za malo zahtevnejše kolesarje. In ne pozabimo na našo Istro, ki nikakor ni samo obala. Odkriti podeželje Istre, to naj bo načrt za to poletje.
Čemu trenutno posvečate največ časa, kakšni novi projekti vas čakajo v prihodnjih mesecih?
Ko mediji poročajo o medijih, veš, da ni vse v najlepšem redu. Veliko je bilo zgodb o dogajanju v naši hiši, vsi smo del te dinamike in sprememb. V novi sezoni žal ne bom več sodelovala v oddaji Na lepše, bodo pa novi izzivi. Več septembra, ko dozorijo prvi sadeži. Bo pa poleti na sporedu spet oddaja Čez planke, v poletne barve se bo odela tudi oddaja Dobro jutro.
Zdi se, da se vaš odnos do sveta in življenja tesno povezuje s pojmom svobode. Takšen je vaš poklic, ki ga opravljate že mnogo let, pred časom ste naredili potezo, ki se verjetno mnogim Slovencem zdi skoraj nerazumna, prodali ste lastniško stanovanje. Kakšna je vaša življenjska filozofija, nočete, da vas vežejo materialne stvari, želite imeti možnost, da lahko v hipu spremenite svojo pot?
Želja po lastništvu. Morda je to še en izraz slovenske potrebe po neodvisnosti. Večina Slovencev poseduje stanovanje, in ne najema, kar seveda pomeni določeno varnost. Po drugi strani pa je prav to razlog za zaplete in prepire. Koliko je praznih stavb, ki propadajo, ker se dediči tožarijo na sodišču, velikih hiš, v katerih živita ostarela starša in komaj shajata s stroški. Trenutno živim v Ljubljani v najemniškem stanovanju. Z denarjem, ki ga zaslužim, bi si lahko kupila skromno stanovanje v delavskem naselju, kjer sem odraščala, a raje živim v središču mesta z razgledom na reko. Ker si to zaslužim. Ker je tu lepo. Ker so to najlepša leta in ker, kako že, bo po petdesetem vse drugače. (smeh)
Ne, zakaj si ne bi privoščila lepih stvari, saj trdo delam zanje in živim tako, kot sem si vselej želela. Očetova hiša pa vedno bo. Dovolj je ena nepremičnina na življenje.
Kako pa gledate na partnerstvo? Je dobra zveza mogoča, ne da bi zanjo žrtvovali vsaj kanček osebne svobode?
Dvojina je lepa, a samo, če je urejena tudi ednina. Da si puščaš prostor. Življenje z menoj ni vedno preprosto, veliko sem zdoma, vendar sva s fantom našla pravo mero. Tudi sam veliko potuje, živi med tujino in Slovenijo, a konci tedna so rezervirani za skupne zgodbe. Recimo, da imava romantični zmenek vsak konec tedna, in to daje najinemu odnosu lepo dinamiko.
V enem od intervjujev ste omenili, da je bil oče vaš najzvestejši kritik. Na čigavo mnenje se zanesete zdaj, ko ga ni več?
Zdaj je vse v rokah urednikov. In občasnih zapisih gledalcev na facebooku in twitterju. (nasmeh)
Kot človek ostane brez obeh staršev, se nenadoma zave, da je zdaj on tisti, ki naj družino drži skupaj, samega sebe in svet začne dojemati nekoliko drugače. Se je to zgodilo tudi vam?
Zdaj sva samo še midve s sestro. A tako mirno se je zgodil prehod v novo obdobje. Že za božič sva si razdelili naloge, za katere je vedno poskrbel oče. On je bil glavni za vse praznike. Je pa odšel, ne da bi zapustil tradicionalni recept za polenovko, ki jo je pripravljal za božične praznike, tako kot moja nona pred njim. Upam, da se nekega dne pojavi listek z dragocenim zapisom, skrbno spravljen med listi kakšne stare kuharske knjige. Morda samo kot zapis s svinčnikom ob robu. To bi res bilo najlepše darilo za božič …
Znate poudariti svojo ženstveno plat in radi se obdajate z lepimi stvarmi. Kar nekaj predmetov ste podedovali po mami in babici. Kateri vam vzbujajo najlepše spomine?
Prijatelji me vedno drezajo, da živim v muzeju in da bi lahko pobirala vstopnino. Rada imam družinsko dediščino in škoda se mi zdi, da bi počivala v omari. Stekleno stojalo za sadje ima različne vloge, nazadnje je bilo čudovit podstavek za tatarski biftek, kozarci moje prababice so lahko lepi svečniki in mamino ogledalo, ki ga je dobila za poroko, je lep podstavek za vazo z rožami. Nekaj starega, nekaj novega, nekaj izposojenega, tako je v mojem stanovanju. Kot pri kaki nevesti.
Kako pogosto pa si morate na poti reči, da doma nimate več prostora za nove predmete? In od katerega se ne ločite za nobeno ceno?
Uh. Sem kar disciplinirana. Čeprav so se mi zadnjič v Agri povsem zašibila kolena. Očarala me je mizica iz marmorja s prav takimi detajli, ki krasijo Tadž Mahal, najlepši spomenik ljubezni. Zdaj nanjo z veliko ljubezni vsak dan odlagam skodelico kave in knjige. Ena boljših naložb v zadnjih letih. Če skleneva tako, kot sva začeli: vulkanska eksplozija lepega in pozdrav iz sveta, tudi ko sem doma.