V sebi nosim več domovin
Slovenska družba je precej monokulturna, največ ljudi s tujimi koreninami izvira iz nekdanje Jugoslavije. Veliko manj je tistih, ki imajo korenine vsaj deloma na Bližnjem vzhodu. Med njimi je Kranjčan Sami Al-Daghistani (letnik 1986), čigar oče je iz Iraka. Po študiju na ljubljanski filozofski fakulteti je Al-Daghistani akademsko-znanstveno preučevanje islamske kulture, ker to v Sloveniji ni mogoče, nadaljeval v tujini. Pot ga je vodila v muslimanske pa tudi evropske države in ZDA. Zdaj živi med Oslom in New Yorkom, je podoktorski raziskovalec in predavatelj na Norveški šoli za teološke, religijske in družbene študije v Oslu, izredni član fakultete na Inštitutu Brooklyn za družbene raziskave v New Yorku in raziskovalec na Inštitutu za Bližnji vzhod ene najbolj prestižnih ameriških univerz, Columbie v New Yorku.
red kratkim je pri založbi Beletrina izšla njegova nova knjiga Islam in ljubezen. V njej, kot pravi, na akademsko-avtobiografski način piše o dojemanju svojega bivanja in delovanja doma in v tujini. Pogovarjali smo se torej predvsem o njem in preteklih ter aktualnih razmerjih med islamskim svetom in Zahodom.
PKot povesta že vaše ime in priimek, je vaša družina zelo pisana. Kako pisana je dejansko?
Moja mama je slovensko-srbskega rodu. Odraščala je v Srbiji, a se je v otroštvu preselila v Slovenijo. Njena mama, ki se je sicer rodila v Celju, je odraščala in živela v Franciji. Moj oče prihaja iz Iraka, natančneje iz Mosula, a je večino mladosti preživel med Sulejmanijo in Bagdadom. S 17 leti je prišel v takratno Jugoslavijo in se nastanil v Sloveniji. Po očetovi strani je naša družina pretežno sunitska, a medetnične in medverske poroke s šiiti in Kurdi so bile pred vojno leta 2003 povsem normalne, kar se kaže tudi pri nas. Danes je naša širša družina v Sloveniji, Srbiji, Nemčiji, na Norveškem, v ZDA in še kje.
Verjetno je odveč vprašanje, zakaj vas zanima islam, zato vas raje vprašam, kdaj vas je začel zanimati in kaj vas je pritegnilo, da ste nadaljevali, ko ste potešili prvo radovednost.
Zanimanje za islam in Bližnji vzhod kljub mojemu poreklu ni bilo samoumevno, saj sem odraščal v liberalno-sekularnem duhu. Vseeno sta morda ravno manko arabskega jezika med odraščanjem v Sloveniji in kasneje sama želja po študiju islamske tradicije kulminirala v akademsko-znanstveno proučevanje te kulture. Z drugimi besedami, zmeraj sem si želel študirati islamske študije in arabski jezik.
Zato sem med dvopredmetnim dodiplomskim študijem sociologije kulture in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani najprej preživel semester na univerzi v Utrechtu na Nizozemskem, potem pa skoraj leto dni na Fakulteti islamskih naukov na univerzi v Sarajevu, kar je dokončno potrdilo mojo radovednost in akademsko usmerjenost glede islamskih študijev. Od tod sta bili odločitev in pot za nadaljnji študij le vprašanje časa. Po Sarajevu sem se odločil oditi v
Kairo in se posvetiti učenju arabskega jezika. Nadaljeval sem z raziskovalnim magisterijem, doktoratom in podoktorskim študijem.
❞
Pogledi na široka polja in zasnežene vrhove Karavank, ki sem jih kot otrok opazoval z balkona iz tretjega nadstropja Planine, bodo vedno ostali v čustvenem spominu.
Mimogrede, kako je z vernostjo in vero v vaši družini?
Kljub določenemu kulturnemu razumevanju islama v družini sem bil neversko vzgojen. Moj pristop k islamu je bil primarno intelektualno-duhovne narave, kar zame osebno pomeni, da je seveda določena oblika razumevanja in preučevanja islama odvisna tudi od določenih vzorcev obnašanja. Povedano drugače, zame to ne pomeni toge ortodoksne prakse, ampak predvsem globoko razumevanje, motrenje in delovanje znotraj duhovnega vrednotenja tradicije, ki zajema tudi intelektualno perspektivo. Navsezadnje je sicer teorijo islama težko ločiti od njegovih etičnih postulatov, ki naj bi se uresničevali v praksi.
Rodili ste se leta 1986. To je bilo proti koncu izjemno krvave iraško-iranske vojne, ki je trajala od leta 1980 do leta 1988. Od takrat so si hudi časi v domovini vašega očeta sledili v nepretrganem nizu. Prva zalivska vojna zaradi zasedbe Kuvajta leta 1990, uničujoče mednarodne sankcije, druga zalivska vojna leta 2003, kaotični časi po ameriški zasedbi in državljanska vojna. Kako pogosto, če sploh, ste obiskali očetovo domovino?
Bagdad in Irak sem obiskoval kot otrok med poletnimi počitnicami. Kljub iransko-iraški vojni je bil Irak takrat še dokaj stabilna in urejena država. Razmere so se izrazito spremenile leta 1990 s prvo zalivsko vojno in katastrofalnimi ekonomskimi sankcijami, zaradi katerih so trpeli predvsem iraški državljani. Med drugim se še zdaj dobro spomnim obiska spiralnega minareta v Samari, bagdadskih avenij, družinske hiše in datljevih palm. Mislim, da so izkušnje in doživljanja otroka izjemno pomembni za čustveno sliko, ki zarisuje osebno pot in odločitve.
Kakšne so razmere tam zdaj?
Mislim, da je Irak odprta rana vseh nas, saj je zaradi ameriške invazije leta 2003 življenje izgubilo približno milijon Iračanov, na kar smo opozorili že leta 2010 v zborniku Časopisa za kritiko znanosti z naslovom Osvobajanje Iraka. Hkrati je invazija na Irak dokaz, da je mednarodno pravo pravzaprav podrejeno politiki moči in vojne mašinerije. V tem smislu je Irak opomin sodobnemu človeku za nezamisljive tragedije vojne, vključno z uporabo osiromašenega urana, belega fosforja, pobojem neštetih civilistov, bombardiranjem mest in civilnih poslopij. Zagotovo danes obstajajo različni pogledi na Irak. A posamezna turistična pričevanja o navidezni varnosti v državi, sploh v severnem delu iraškega Kurdistana, nikakor ne morejo zanikati dejstva, da Iračankam in Iračanom primanjkuje temeljnih potrebščin za dostojno življenje: elektrike, pitne vode, zdravil in infrastrukture. Korupcija je izredno velika težava. Tudi sektaštvo, saj so po napadu na Irak leta 2003 šiitske milice prevzele varnostne sile s pomočjo Irana in zatrle velik del sunitskega prebivalstva. Ker je Irak – kljub velikim naravnim virom – ekonomsko ogrožen, je njegova gospodarska prihodnost vprašljiva. Zato hoče Teheran ohraniti in povečati svoj vpliv v Iraku z vlaganjem v sheme in projekte, povezane z lojalnimi paravojaškimi silami.
Kakšna je vaša izobrazbena pot?
Po dodiplomskem študiju sem leta 2011 študiral arabski jezik v Kairu in leta 2013 končal raziskovalni magisterij iz bližnjevzhodnih študijev na univerzi v Leidnu na Nizozemskem. Leiden se ponaša z najstarejšo univerzo v državi, katedra za arabski jezik pa je leta 2013 praznovala 400-letnico obstoja. Nato sem začel doktorat (cotutelle de these) islamskih študijev na univerzi v Leidnu v somentorstvu z univerzo v Münstru in univerzo Columbia. Poleg enega semestra na univerzi McGill v Montrealu sem večino časa akademsko preživel na univerzi Columbia v New Yorku pod mentorstvom enega najvidnejših strokovnjakov za islamske študije, etiko in pravo Waela Hallaqa. Po
❞
Na pot gledam ne le kot na fizično potovanje, ampak predvsem kot na duhovno izkušnjo oziroma zrenje. V teh mestih nisem bil popotnik, temveč njihov prebivalec.
koncu doktorskega študija sem začel tudi delovati kot raziskovalcev na inštitutu za religijo, kulturo in javno življenje (Institut for Religion, Culture and Public Life) na univerzi Columbia in potem kot predavatelj na Brooklynskem inštitutu za družbene raziskave (Brooklyn Institute for Social Research) ter kot podoktorski raziskovalec na univerzi v Oslu.
Vaše življenje nekako zaznamuje pot. Poglavja v knjigi Islam in ljubezen so povezana z mesti, v katerih ste živeli. Ljubljana, Sarajevo v Bosni, Kairo v Egiptu, Leiden na Nizozemskem, Rabat v Maroku, Montreal v Kanadi, New York v ZDA, Oslo na Norveškem. Kaj ste počeli v teh mestih?
Res je. Na pot gledam ne le kot na izično potovanje, ampak predvsem kot na duhovno izkušnjo oziroma zrenje. V teh mestih nisem bil popotnik, temveč njihov prebivalec; v teh mestih sem preživel od nekaj mesecev do nekaj let, se povezal z lokalnim prebivalstvom, se naučil oziroma študiral lokalni jezik, čas namenil lokalnim običajem in zgodovini. Živeti v teh mestih ni pomenilo le bivanja v mestih, ampak določeno obliko celovite integracije in izkušnjo, kako gledati na svet kot tujec, z več zornih kotov, perspektiv, izkušenj. Življenje v mestu je vprašanje umetnosti in ne le znanosti. Bivanje v mestu pomeni vstopiti v določeno obliko razmerja z mestom, ki potrjuje obče človeško stanje. Mesto zahteva od nas, da gojimo odnos do sočloveka. A kljub želji po bivanju v mestu je zame izjemno pomembna bližina narave – gora, gozdov, jezer, fjordov ... Seveda je bil razlog za bivanje v teh mestih primarno eksistencialno-akademski, saj islamske tradicije in arabskega jezika ni bilo in še zmeraj ni mogoče študirati v Sloveniji.
Katero mesto vas je najbolj pritegnilo in katero najbolj zaznamovalo?
Vsako mesto mi je ponudilo svojevrstno izkušnjo bivanja in dozorevanja, za katero sem izjemno hvaležen in je v tem smislu bila neizogibna in nepogrešljiva. Mislim, da me je najbolj pritegnil New York, ker se tam počutim najbolj sprejetega. New York te vsrka vase s svojim življenjem, ritmom, dinamiko in poleg etnično-versko izjemno mešane družbe in kozmopolitskega duhá neštete kulturne in izobraževalne ustanove ponujajo točno to, kar potrebujem za svoj intelektualni razvoj – ambiciozno akademsko ozračje, učenjake in študente z vsega sveta. Po drugi strani je Sarajevo pomenilo začetno fazo akademskega preučevanja islama, medtem ko Oslo oziroma Norveška ponuja izjemno stabilen in ozemljen način bivanja.
Kje med mesti je Kranj, kjer ste se rodili in odraščali?
Kranj je povsod in nikjer; je mesto, v katerem sem se rodil in preživel prvih devet let življenja, kar pomeni, da je vedno v meni, saj rojstno mesto zmeraj ostane blizu srca. Po drugi strani se v Kranju nisem akademsko udejstvoval. Pogledi na široka polja in zasnežene vrhove
Karavank, ki sem jih kot otrok opazoval z balkona iz tretjega nadstropja Planine, bodo vedno ostali v čustvenem spominu. Kranj poskusim obiskati, kadar pridem v Slovenijo.
S čim se zdaj ukvarjate poklicno?
Trenutno sem podoktorski raziskovalec in predavatelj na Norveški šoli za teološke, religijske in družbene študije v Oslu, izredni član fakultete na Inštitutu Brooklyn za družbene raziskave v New Yorku in raziskovalec na Inštitutu za Bližnji vzhod Univerze Columbia. Primarno se ukvarjam z intelektualno zgodovino islama in etiko, s poudarkom na ekonomski, pravni in okoljevarstveni misli, kakor tudi z islamom in modernostjo. Predavam tako na Norveški šoli za teološke, religijske in družbene študije v Oslu kakor tudi v New Yorku.
Ločujete med pojmoma islamski in muslimanski, ki se vsaj pri nas uporabljata kot istoznačna. Lahko razložite, kakšne so razlike?
Epistemološko gledano sta pojma seveda povezana, saj islam brez muslimanov ne obstaja, a vseeno je treba opozoriti na dvojnost takšnega motrenja obeh konceptov. Oznaka »islamski« predvideva vertikalno razmerje med človekom oziroma vernikom in univerzumom, Božanskostjo, islamom kot vero, tradicijo, kulturo. Oznaka »muslimanski« predpostavlja bolj horizontalno razmerje muslimana do drugega muslimana, sočloveka, okolja. V tem smislu trditi, da je nasilje »islamsko«, je po mojem mnenju napačno, površno in zelo nevarno početje, ker se s tem celotna islamska tradicija strne na eno obliko obnašanja ali delovanja, ki ga počne določena ekstremistična skupina ljudi.
Pogled Evrope oziroma Zahoda na islam je poln predsodkov in pogosto neupravičeno negativen. Zakaj je po vašem mnenju takšen?
Islamski svet je bil Evropi vedno nekako preblizu, zato je pogosto veljal za tekmeca Evropi. Že od začetka je nemuslimanski, se pravi zgodnjesrednjeveški »evropsko-krščanski« svet na preroka Mohameda povečini gledal kot na antikrista. Potem so tu še zgodnji orientalistični pogledi na Bližnji vzhod in muslimane kot objekt preučevanja in eksotike. Tako da so ti pogledi zagotovo posledica določenih ideoloških potez, in to veliko pred 17. stoletjem. Šele nato morda posledica izkušenj iz zgodnjega modernega obdobja. So pa izjemni