Odšel je še zadnji šampion
izpadom sežanskega Tabora v drugo ligo se je od prve lige poslovil še zadnji šampionski trener iz obdobja, ko je Olimpija začela ogrožati mariborsko vladavino, Dušan Kosić. Naj pojasnim, slovenska liga ima iz mojega zornega kota kar nekaj poglavij. Prvega je zaznamovala še premočna jugoslovanska Olimpija, drugega, ko je Maribor z Bojanom Prašnikarjem nizal prve naslove in prvič izkoristil zeleno-belo krizo, v tretjem sta Gorica in Domžale izkoristila veliko krizo pod Kalvarijo in za Bežigradom, v četrtem je kraljeval vijolični Zlatko Zahović, peto se je začelo s prihodom Milana Mandarića.
❞
ZOd Mandarićeve prve sezone (2015/16) so naslove slovenskih prvakov osvajali po trikrat Maribor in Olimpija ter Celje in Mura. Šampionski trenerji – z več ali manj zaslugami – so bili Rodolfo Vanoli, Darko Milanič (2x), Igor Bišćan, Dušan Kosić, Ante Šimundža, Radovan Karanović in Albert Riera.
V sezono 2023/24 bo 1. SNL šla brez enega samega šampionskega trenerja in le z enim, ki je že osvojil lovoriko, Simon Rožman pokalno z Domžalčani. Safet Hadžić ali Goran Stanković, ki sta bila z Olimpijo pokalna prvaka, sta prav tako odrezana od resnejšega nogometa. Trenerska kombinatorika razgalja nered, ki vlada v slovenskem nogometu. Brez službe, na čakanju ali pa na nižji ravni so prav vsi šampionski trenerji razen Bišćana, in vsi so v najboljših letih.
Naj se vrnem k »Duletu«, včasih kar preveč prijaznemu Ljubljančanu, Moščanu, ki je ne kriv ne dolžen svoj trenerski življenjepis dopolnil tudi z rezultatskim neuspehom. Na zunaj je bolj boleč kot odstavitev. Nihče si ne želi tekmovalnega neuspeha.
Kosićeva sežanska avantura še zdaleč ni bila polom, temveč je imela zelo sporočilno noto in je po malem razgalila druge kolege. Tabor je resda izpadel, toda na igrišču je bil boljši, lepši, ali če sem bolj natančen, razvojni. Sežanci so igrali nogomet. Igrali so ga tudi tisti, ki so pri drugih klubih veljali za odpisane. Izpadli so, ker niso imeli drugih kamenčkov v mozaiku, in ne zaradi trenerja. Mimogrede, pri Taboru so imeli kar srečno roko z izbiro trenerjev.
Prepričan sem, da bi Gorica z Dušanom Kosićem na trenerskem stolčku ostala v prvi ligi, prav tako sem mnenja, da je bil zaradi svoje igralne ilozoije boljša izbira za trenerja Mure, kot je bil Dejan Grabić. Kosić se je, kot kaže realnost, poslovil od resnega prvoligaškega nogometa. Niti Zoran Janković, ki naj bi bil njegov »boter« in naj bi imel v njem strica iz ozadja, ki mu bo vselej našel službo, mu najbrž ne more pomagati. Če bi bilo to res, bi bil že trener Olimpije, kot je že bil.
Brez službe, na čakanju ali pa na nižji ravni so prav vsi šampionski trenerji razen Bišćana, in vsi so v najboljših letih.
Naj razčistim, Dušan Kosić ni trener za velike klube, ne kaže pridobitniške ali samovšečne drže in se le redko samoreklamira. To je njegova pomanjkljivost, ki pa hkrati razgalja tudi njegov domet v krutem in neizprosnem trenerskem svetu ter je v skladu z njegovo igralsko kariero tehnično dovršenega zveznega igralca, marljivega, trenerjem všečnega, a za kaj več le premalo nesramnega in nadutega.