Telebana po sledeh Primoža Rogliča
Te vrstice bi lahko bile priročnik za spremljanje Gira d'Italia z avtodomom za telebane, vendar bi moral avtor za to imeti vsaj nekaj osnovnega znanja in izkušenj s tematiko. Zato je to potopis dveh telebanov, ki sta se na rožnato dirko podala s hišo na kolesih v dobri veri, da vsaj drugi kaj ve o tem, v kaj se spuščata. S pomočjo dobrih prijateljev je obveljala tista o dobrem koncu, ne le za ne preveč nadobudna avtodomarja, temveč tudi za kolesarsko Slovenijo, ki se je na Svetih Višarjah veselila veličastne zmage Primoža Rogliča.
dor je že več desetletij blizu kolesarstvu, mora biti na ti tudi z uporabo avtodoma, ki je sinonim za navijače na najvišjih prelazih v Italiji, Franciji ali Španiji. Tako sva drug za drugega domnevala oba potnika, vse dokler se nisva v Novo mesto odpravila po najino začasno prevozno sredstvo in bivališče. »Saj boš ti vozil, ti to obvladaš, kajne,« sem vprašal Miroslava, ki sliši tudi na partizansko ime Braco.
»Sem mislil, da je to tvoja scena, v življenju še nisem sedel za volanom avtodoma,« je Bracov odgovor razkril, da se podajava na pot v neznano za oba. Treme je bilo kar nekaj pred ravnanjem z vozilom, ki po velikosti spominja na manjši tovornjak, pa tudi pred bivanjem v domu, ki ga moraš znati priklopiti na elektriko, napolniti in izprazniti vodo, poskrbeti za kemične sanitarije, ogrevanje, hlajenje …
KBrez zapletov do Loma
Pa ni tako zapleteno, dobro so naju najprej podučili tisti, ki so najino vozilo sestavili pri Adrii Mobilu, če sva kaj pozabila po prvi lekciji, pa sva se lahko obrnila na številne kolesarske prijatelje, pri katerih je veljalo pravilo o trdni povezanosti koles in avtodomov.
Za prvi nasvet sva se morala nanje obrniti že na Lomu. Po radiu so sporočili, da je avtocesta proti Vipavski dolini zaradi burje zaprta za počitniške prikolice in tovorna vozila s ponjavami, lažja od osem ton. Saj to sva tudi midva, kajne? »S tem ni heca, pojdita na Sežano in Fernetiče,« nama je zabičal Gregor, kolesarski prijatelj, ki kot mehanik popravlja avtodome, nekoč jih je izposojal, še zdaj v njih dopustuje. Čez nekaj dni se nama bo tudi sam pridružil v Italiji s svojim avtodomom in naju zelenca odrešil vseh tegob, če bo šlo kaj narobe.
Upoštevala sva njegov nasvet in se mimo Trsta odpravila proti Bergamu, najini prvi postojanki ob spremljanju sklepnega tedna Gira. »To bo ravno prav, tukaj se bo začelo dogajati, Rogla bo počakal, da prideva, in bo potem naskočil rožnato majico,« sva se šalila po poti, ki so jo ubrali tudi najbližji slovenskega šampiona.
V Novem mestu sva pri prevzemu avtodoma srečala Poldeta, Primoževega očeta, nekje pred Brescio pa je mimo naju švignil, recimo mu, »camper force one« na letošnjem Giru. To je veličasten avtodom, z veliko črko R ob strani. V njem so med zadnjim tednom dirke bivali tudi Primoževa žena Lora ter njuna sinova Lev in Aleks.
Nedvomno sva bila na pravi poti in vse sva imela urejeno za prvi noči v Bergamu, kjer pa sva skoraj plačala davek neizkušenosti. Rezervacija prostora na postajališču za avtodome je zahtevala dolžino vozila, vpisala sva čez prst izmerjenih šest metrov, vendar je izkušeno oko receptorja takoj videlo, da je najina »zverina« dolga skoraj sedem metrov. »Vse tako velike parcele sem že oddal, za vaju sem hranil šestmetrsko. Veste, polni smo, v našem mestu je Giro. Parkirno mesto bosta morala poiskati drugje,« naju je želel odsloviti prvi italijanski gostitelj, ki je obrnil ploščo ob zahtevi, naj vrne plačilo za dve prenočitvi. Hitro nama je našel začasno rešitev na prazni parceli odsotnega pavšalista, čez nekaj ur pa sva dobila udobno devetmetrsko parcelo, na kateri sva se lahko brez živčnega zloma naučila bočnega parkiranja avtodoma.
Z njim sva bila na domala vseh postajališčih manjša atrakcija, dobila sva namreč opremljenega z nalepkami ekipe Jumbo Visma in radovedni kolesarski navijači so krožili okoli njega, da bi videli, kdo bo prišel ven. Kako so bili razočarani, ko sta izstopila slovenska novinarja srednjih let, ki sta šla najbrž najbolj na živce prvim sosedom v Bergamu, prebivalcem belgijskega avtodoma, polnega navijaških sloganov v podporo tedaj že dolgo odstopljenega Remca Evenepoela …
Spiš kot dojenček, takoj si na kolesu
Do tukaj sva se naučila voziti, parkirati in priklopiti avtodom na elektriko. Čakala pa naju je še zadnja velika preizkušnja, prenočitev na majhnem prostoru, ki ga nisi vajen. In to je bilo morda najbolj prijetno presenečenje poti. V avtodomu spiš kot dojenček. Morda gre to pripisati tudi utrujenosti – z Bracom sva imela poročevalske delovnike razpotegnjene tja do osme ure zvečer –, a tako trdnega spanca ne pomnim niti na najbolj umirjenem dopustu. Potrdilo je tudi moje dvome o lažnih trditvah moje življenjske sopotnice, ki že več kot dve desetletji trdi, da ponoči neznosno smrčim.
»Ne drži, ne smrčiš, niti enkrat te nisem slišal,« je dejal začasni 'cimer', tudi on je bil ponoči zame neslišen. Temu se najbrž reče kolesarska koma, v katero sva padala po vsakem razburljivem dnevu na dirki. Če se je le dalo, sva vanj poskušala vplesti kakšno uro kolesarjenja, toliko da človek ob celodnevnem sedenju v novinarskem središču obdrži kolikor toliko dobro izično in psihično kondicijo.
Pri tem sva bila najbolj uspešna na naslednji postaji v okolici Gardskega jezera, kjer sva bolj po sreči kot po pameti našla očarljiv majhen kamp na dvorišču kmetije v Nagu, na kateri proizvajajo prvovrstno oljčno olje. Ko sva po opravljenih službenih dolžnostih začela iz avtodoma vleči kolesa, naju je prijazni mladi gospodar napotil, naj se zapeljeva kar čez njegovo polje naravnost na kolesarsko stezo.
Dober nasvet, saj so ceste okoli Gardskega jezera tako prometne, da se na kolesu ne gre igrati z življenjem. A le streljaj stran so tudi lepi klanci, ki se jim ni mogoče upreti. Najprej sva se spogledovala s prelazom Santa Barbara, čez katerega je naslednji dan peljal Giro, vendar nisva bila dovolj mazohistično razpoložena za več kot 1200 višinskih metrov na sprostitveni popoldanski vožnji.
Zato je padel manj oster prelaz Ballino in za njim spektakularna kolesarska steza, ki naju je skozi sotesko peljala do mesteca Sarche. Slovenci imamo najboljše kolesarje na svetu, kolesarskih stez pa gotovo ne. Okolica Gardskega jezera je zaradi njih lunapark ne le za gorske, temveč tudi za cestne kolesarje.
Slovenski Dolomiti in Svete Višarje
A Slovenci so na te konce tokrat romali zaradi Rogliča. Bližje so bile Svete Višarje, močnejša je bila njegova navijaška vojska. Pred 18. etapo se je je velik del utaboril v kampu v Palafaveri. To so sicer kraji, ki jih bolje poznajo naši ljubitelji smučanja in smučišča Civetta. Tokrat je bila z nami tam po pokrajinah skoraj celotna kolesarska navijaška Slovenija – Ljubljana, Grosuplje, Gameljne, Kranj, Škofja Loka, Izlake, Kisovec, Strahovlje, Ozeljan, Hoče …
Iz vseh teh krajev so bili Rogličevi podporniki, s katerimi smo si delili kamp, ki se je odprl zanje. Šele dan pred prihodom Gira so gostitelji odprli vrata, ki pa so bila na dan dirke zaprta z ogradami prirediteljev. Le 100 metrov
❞
Kako so bili razočarani, ko sta izstopila slovenska novinarja srednjih let, ki sta šla najbrž najbolj na živce prvim sosedom v Bergamu, prebivalcem belgijskega avtodoma, polnega navijaških sloganov v podporo tedaj že dolgo odstopljenega Remca Evenepoela …
❞
Toliko Slovencev na kupu in vsi so bili dobre volje, navijali so, še preden so prišli kolesarji, še pomembneje pa je, da so navijali za vse kolesarje. Doumeli so, da se vsi trudijo, tudi Primoževi tekmeci. Primož Čerin
stran je bil cilj. Idealno izhodišče za navijače kot tudi za ljubiteljske kolesarje, ki so želeli osvojiti zloglasni prelaz Giau.
Čeprav je bilo treba v okrepljeni slovenski družbi večer prej večkrat kot običajno nazdraviti na prihajajočo Rogličevo zmago, se nismo mogli upreti temu izzivu. Dva s specialko, eden z električnim kolesom smo se podali na kratko, vendar izjemno zahtevno pot do 2236 metrov visokega prelaza, ki je z 10-kilometrskim vzponom s skoraj 10-odstotnim povprečnim naklonom iz
Selve di Cadore kolesarski strah in trepet. Tako kot na vsakem klancu pa gre do vrha, če se ga lotiš v sebi primernem tempu. Na koncu si nagrajen z izjemnimi razgledi na Dolomite in kolesarsko ti je toplo pri srcu, ker si priplezal na še en hrib, na katerem velike bitke uprizarjajo največji svetovni asi. Precej bolj te zmrazi, ko se moraš v najbrž najbolj deževnem in hladnem maju v zgodovini človeštva spustiti v dolino in te s telečjimi nogami čaka še en vzpon, da se vrneš na izhodiščno točko.
To je bil cilj 18. etape, v kateri se je Roglič otresel Joãa Almeide, ne pa še Gerainta Thomasa, tako kot dan kasneje, ko so bile v kraljevski etapi na vrsti Tre Cime di Lavaredo. Že proti najvišji točki Gira so se valile horde slovenskih navijačev, neverjetno veliko jih je kolesarilo, stari in mladi, moški in ženske.
Kolesarsko navijaštvo je precej bolj aktivno kot pri številnih drugih športih. Tako je bilo tudi, ko so vse slovenske kolesarske poti vodile v Trbiž in na Svete Višarje. Tu se je odprl nov svet, še na poti proti slovenski meji nas je zalivalo kot v tropskem gozdu, nato pa se je Kanalska dolina zbudila v prekrasno sobotno jutro.
Do tukaj sva bila z Bracom – vsaj živela sva v takšni zmoti – že prekaljena avtodomarja, nisva več potrebovala kampa in priključkov. Dovolj je bilo parkirno mesto tik ob meji. Družbi kolesarskih navdušencev ga je velikodušno za dve noči odstopil olimpijec v smučarskem teku Matej Soklič, ki pozimi skrbi za to, da so tekaške proge v Ratečah vedno urejene.
Roglič je takrat spal v Kranjski Gori in se zarana odpravil v Trbiž. Najprej je preizkusil peklensko strm vzpon na Svete Višarje, nato pa na njem v morju slovenskih zastav spisal nepozabno zgodbo od snete verige do rožnate majice, ki je sprožila redko viden izbruh slovenskih navijaških čustev.
Kako smo proslavili zmago, za katero smo nazdravljali ves teden? Bolj slabo. Adrenalin je popustil in kolesarska koma je v zadnji noči v avtodomu nastopila, še preden smo drugič trčili s kozarci.
Glas bogatih Čerinovih izkušenj
Tako nekako sva pustolovščino na Giru preživela dokaj izkušena novinarja, a neizkušena prebivalca hiše na kolesih. Prava referenca za križarjenje po velikih dirkah pa je naš nekdanji kolesarski profesionalec Primož Čerin, ki se je z avtodomom prvič ob italijanske, nato pa tudi ob francoske ceste odpravil v časih, ko so dirkali Gorazd Štangelj, Andrej Hauptman in druščina, torej pred skoraj četrt stoletja.
In kako je doživel letošnji dva tedna deževni, zadnji teden pa malodane pravljični Giro? »V dežju je bila žalost, ker se nimaš kam dati, malo imaš prostora, še huje je, ko si greš ogledat cilj etape in te namoči. Če je en dan dež, to ni večja težava, tokrat pa je lilo skoraj dva tedna. Na srečo so sodobni kampi večinoma opremljeni s pralnimi in sušilnimi stroji, drugače bi s Špelo stežka zvozila,« se Čerin spominja prvega dela Gira na jugu Italije, ki tokrat še zdaleč ni bil vroč.
»Na Gran Sassu naju je močno zeblo, spala sva 10 kilometrov pod vrhom in razmere so bile mejne, ponoči so temperature padle pod ničlo. Za nameček sva morala naslednji dan prehoditi 20 kilometrov, da sva si lahko ogledala cilj etape. So pa bile na jugu velika težava tudi ceste. Ponekod so bile luknje tako velike, da bi lahko izgubil kolo kombija, zelo pazljiv si moral biti, da česa nisi prebil ali odtrgal,« je Čerin opozoril na pasti, ki lahko presenetijo spremljevalce dirk.
Tudi Rogličevo ženo Loro so, saj je, kot je minuli teden razkrila v pogovoru za Nedelo, zaradi dveh počenih gum po uvodnih etapah odletela iz Italije in se nato na dirko vrnila na koncu drugega tedna. Za svojega Primoža je nato stiskala pesti do cilja v Rimu, kajpak tudi dan prej na odločilnih Svetih Višarjah.
»To, kar smo doživeli na Svetih Višarjah, je bilo nekaj posebnega, neponovljivega. Morda kdaj še doživimo kaj podobnega, a doslej niti približno še nisem videl kaj takšnega. Toliko Slovencev na kupu in vsi so bili dobre volje, navijali so, še preden so prišli kolesarji, še pomembneje pa je, da so navijali za vse kolesarje. Doumeli so, da se vsi se trudijo, tudi Primoževi tekmeci. To je bilo zelo lepo,« se je na vrhunec Gira ozrl Čerin, ki že načrtuje nove navijaške podvige. Pred vrati je Tour de France.
»V Alpah bo gotovo zanimivo, tudi etapo na ognjenik Puy de Dome bi si rad ogledal. Ta vzpon sem prekolesaril kot tekmovalec in je bil nekaj posebnega. Zdaj bo še peš težko priti gor,« je Čerin dal namig, kam se julija odpraviti z avtodomom.
Katja Cah
Ameriško-izraelska igralka, žena, mama, družbena aktivistka in veganka Natalie Portman je ena od ljubljenk Hollywooda. Oskarjevki in imetnici dveh zlatih globusov, ki je na Harvardu doštudirala psihologijo, režiserji namenjajo glavne vloge tudi v najbolj priljubljenih filmskih uspešnicah in franšizah, kot sta Vojna zvezd in Marvelov filmski svet. Sodi namreč med zvezdnice, ki industriji šovbiznisa prinašajo največ dobička, četudi so njeno prvo filmsko vlogo kritiki popljuvali. Devetega junija bo dopolnila 42 let.
riljubljena hollywoodska zvezdnica se je kot edinka Natalie Hershlag rodila v Jeruzalemu 9. junija 1981. Njena materinščina je hebrejščina, poleg ameriške angleščine pa dobro govori tudi francosko. Oče Avner Hershlag je po poklicu ginekolog, mama Shelley Stevens pa je bila najprej gospodinja, nato pa vse od začetka hčerkine igralske kariere njena menedžerka. Ko je imela Natalie tri leta, se je družina preselila v ZDA. V novi domovini je najbolj navdušeno obiskovala šolo za ples in umetnost, sebe pa je pozneje opisala kot drugačno od večine vrstnic: »Bila sem izjemno ambiciozen, resen otrok. Vedela sem, kaj mi je všeč, česa si želim, in za to sem trdo delala.« Že pri desetih letih je v piceriji padla v oči agentu kozmetične multinacionalke. Ponudil ji je vstopnico v svet otroških fotomodelov, a sta ga njena starša zavrnila v strahu, da bi prehitro postala del šovbiznisa. Pa vendar toka usode nista mogla zaustaviti, saj se je deklica vse bolj želela posvečati nastopanju pred kamero in igralstvu, zato sta popustila. V obdobju prvih avdicij, pri enajstih letih, sta ji priimek spremenila v Portman, dekliški priimek njene babice po očetovi strani.
PPo njunih besedah predvsem zato, da bi vsaj malo zaščitila njeno zasebnost. Odmevna igralska kariera se je začela že pri dekličinih 12 letih, ko je v akcijski drami Léon (1994) režiserja Luca Bessona nastopila v vlogi sirote in varovanke poklicnega morilca v srednjih letih, ki ga je upodobil Jean Reno. Nad ilmom, ki ni dosegel pričakovanega inančnega uspeha, se je zmrdovala večina kritikov. Nekateri so zgodbo kljub odsotnosti eksplicitnih seksualnih prizorov kritizirali kot očiten poskus promocije pedoilije oziroma seksualizacije otrok, drugi so trdili, da gre zgolj za prikaz prijateljstva in sodelovanja, ki vznikne v vrtincu nasilja. »Gospodična Portman bolje pozira, kot igra,« se je glasila ena od pikrih kritik New York Timesa ob izidu drame. Pa vendar dekle ni vrglo puške v koruzo. Vrata v klub najsvetlejših zvezd Hollywooda so se ji na široko odprla že čez dobra tri leta.
Diplomirala je med snemanji
❞
Bila sem izjemno ambiciozen, resen otrok. Vedela sem, kaj mi je všeč, česa si želim, in za to sem trdo delala.
Zanesljivo globalno priljubljenost je požela okoli milenija, ko so ji v epskih predzgodbah trilogije Vojna zvezd namenili eno najbolj hvaležnih vlog. Idejni oče serije George Lucas jo je že pri njenih 17 letih okronal za Padmé Amidala, najprej kraljico, nato pa srčno izbranko Anakina Skywalkerja, ki ga igra karizmatični Hayden Christensen. Med snemanjem nadaljevanj te kultne znanstvenofantastične sage je Natalie študirala psihologijo na Harvardu ter leta 2003 diplomirala. Dve leti pozneje si je za akcijski ilm V kot vroče maščevanje, ki prikazuje neofašistični režim v prihodnosti, pobrila lase, četudi bi lahko nosila lasuljo. Po njenih besedah se je želela kar najbolj prepričljivo preleviti v uporniško junakinjo. Predanost igri se je obrestovala. Tri leta pozneje ji je namreč lik ambiciozne balerine v temačni drami Črni labod (2010) prinesel tako zlati globus kot oskarja za glavno vlogo. V New York Timesu so takrat zelo spremenili mnenje o njenem nastopu ter ga označili za resnicoljubno umetniškega. Vlogo perfekcionistične plesalke Nine je gradila na temelju harvardske diplome iz psihologije, hkrati pa je morala že leto pred snemanjem obiskovati izjemno naporne treninge baleta. Pa vendar najtežjih plesnih igur ni izvedla sama, kot so mnogi sprva mislili zaradi vrhunskega prepletanja posnetkov. Črnemu labodu so prisodili še štiri oskarje, med drugim za režijo, kinematograijo in montažo, Portmanovi pa je prinesel še veliko več kot le prestižno poklicno priznanje. Na snemanju je namreč spo
Natalie Portman
Thor