Naj se zaradi moškega preselim na drugi konec sveta?
Bližam se štiridesetemu letu in sem še samska. Imela sem že nekaj partnerskih zvez, a zmeraj, ko je postalo resno, sem jih prekinila. Del krivde nosi sestra, ki si je za vrat nakopala nemogočega moža in še bolj nemogoče otroke. Od njih ne dobi nobene hvaležnosti. Pazi na vnuke, snahama streže, da bolj ne more, v zahvalo jo samo kritizirajo. Slišala sem na lastna ušesa, zato lahko to zapišem. Ker ji nočem biti podobna, tudi nočem imeti otrok.
Žal pa sem se v življenju zarečenega kruha že večkrat najedla in kaže, da se ga bom še enkrat. Na nekem poslovnem potovanju sem spoznala moškega. Med nama se ni zgodilo nič, skupaj sva bila le v času, ko me je iz kongresne dvorane odpeljal na letališče. V teh dvajsetih minutah mi je postal všeč, jaz pa njemu. Začela sva se pogovarjati po skypu, slišiva se večkrat na dan, izpovedal mi je tudi ljubezen, četudi je uradno še poročen.
Vabi me, naj se preselim v njegovo državo, češ da bova že kako našla rešitev. Kot moški me zelo mika. Kaj pravite, ali me bodo ljubezenska čustva po ponovnem srečanju minila, me bo zaradi njega pozneje bolela glava?
Karmen drugače, če bi znala postaviti meje. Se boji, da bi ji potem prepovedali stike z vnuki?
»Suženjstvo«, ki ga prakticira, vam že takrat, ko sta še živeli pri starših, ni bilo všeč. Mama je njej nenehno ukazovala, vam nikoli. Na živce vam gre, ker ne zna uživati življenja. Nekoč ste jo povabili s seboj na dopust, ona pa je vzela s seboj vnuka, tako da sta potem za petletnika skrbeli obe, namesto da bi počeli kaj drugega. Radi bi jo naučili pameti, pa ne veste, kako.
Ne trudite se! Če bo potrebovala pomoč, jo bo že sama poiskala. Imejte jo radi takšno, kakršna je. Četudi bolj misli na vnuke kot nase, je to njena volja, ki pa ji, po drugi strani, prinaša nemalo zadovoljstva. Lahko le upava, da jo bodo vnuki obiskovali in ji izkazovali naklonjenost tudi potem, ko bodo odrasli.
Ob vseh težavah in »težavah«, ki jih ima sestra, njo še zmeraj bolje razumem kot vas. Namreč: kljub izkušnjam, ki jih imate z moškimi, se na vrat na nos na poti do letališča zaljubite v nekoga, ki je bil takrat do vas »le« prijazen. Drži, da vas je kasneje začel spodbujati, da se preselite k njemu, a zakaj? Je začutil, da komaj čakate na takšno povabilo? Kakšen status bi imeli, če se to zgodi? Bi se gospod ločil in zaživel z vami? Kaj pa če bi bili le njegova ljubica? Kje in od česa bi živeli?
Ste pomislili, kaj bi počeli, če bi se vas nekega lepega dne naveličal? Bi si v novem okolju sploh lahko spletli osnovno socialno mrežo, s pomočjo katere bi si ne nazadnje preganjali čas, ko bi šel gospod po svojih opravkih? Zakaj ga ne bi raje najprej obiskali, se z njim mesec dni družili, da bi sploh ugotovili, ali sta si pisana na kožo tudi sicer, ne le v leporečju?
Selitev na drugi konec sveta prinaša s seboj tudi nemalo tveganja. Zavedam se, da je romantika, stkana iz pričakovanj, adrenalina, morda tudi ljubezni, lahko sila blagodejna na ilmskem platnu. V resničnem življenju se prej ali slej zgodi »prizemljenost«, ko se moramo soočiti s povsem praktičnimi, tudi banalnimi vprašanji. Sta se o njih že pogovarjala?
Zelo drugače bi bilo, če bi bil ta moški brez obveznosti. Potem bi se, hipotetično, lahko tudi on preselil v Evropo, lahko bi se nastanila, kjer koli bi si želela. Tako pa ima, žal, poleg naklonjenosti do vas še kup obveznosti do svojih otrok in tudi žene. Tolažite se, da se je žene naveličal. Morda, ni pa rečeno.
Še to: pri precej odgovornem delu, ki ga opravljate, vladajo tudi določene zakonitosti, kajne? Dvomim, da pri poslovnih odločitvah slepo tvegate, da greste na vse ali nič.
Zato je prav, da pred izzivom, kakršen je vaš, dobro premislite. Nekdo, za katerega veste zgolj to, da se je z njim lepo pogovarjati, pač mora pokazati še kakšen argument več, da pustite varno preteklost za seboj in se podate na tvegano pot v neznano.