Ne Delo

Rada bi bila med ljudmi, a se ne znam vključiti

- Tjaša M. Kos

Pozdravlje­ni, stara sem 29 let, končala sem izbrani študij in stopam na poklicno pot. Navzven je vse videti zelo dobro: sem urejena, vestna, vzorna podnajemni­ca in prizadevna uslužbenka. Navznoter pa je ena sama praznina, strah, trpljenje in negotovost. Počutim se čudno, osamljeno in odveč. Želim si ljubezni in povezanost­i, vendar zaradi tesnobe ostajam doma, izogibam se priložnost­im za druženje in se vse bolj zapiram v svojo školjko.

Začelo se je že v osnovni šoli, kjer sem bila pogosto bolj zadržana in sama zase, nisem se družila in nisem našla pravega stika z drugimi otroki. Njihove igre so se mi zdele čudne. Rajši sem se zadrževala v kuhinji pri babici in prisluškov­ala pogovorom odraslih. Če so me podili stran, naj se grem igrat s prijatelji, sem našla izgovore, da sem lahko ostala. Veliko sem pomagala babici na kmetiji, kuhali sva, skrbeli za živino, delali na polju in vrtu in bilo mi je lepo. Ko je bilo treba na matično šolo, so se težave povečale. Nisem marala hoditi v šolo, počutila sem se drugačno, čudno in kot da ne sodim tja. Verjetno sem se tudi jaz njim zdela čudna, saj so se me vse bolj izogibali. Včasih je padel tudi kakšen čuden komentar na moj videz, moje zastarele obleke ali kakšno drugo lastnost. Imeli so me za piflarko, kar je bil še dodaten razlog za zafrkavanj­e. V srednji šoli ni bilo dosti bolje. Bila sem v dijaškem domu, kjer sem se večinoma držala zase. Brala sem, da se mi ni bilo treba družiti z drugimi. Ves čas se mi je zdelo, da me opravljajo, govorijo, da sem čudna … Začela sem se ukvarjati z glasbo in se učiti različne inštrument­e, najprej flavto, kasneje violino, da se mi le ni bilo treba družiti z vrstniki. Ko sem se vpisala na fakulteto, sem se zabubila v knjige in se umaknila v učenje. Ker sem imela univ. dipl. psihologin­ja

tjasa@tjasakos.net dobro povprečje, sem dobila štipendijo in s tem tudi delovno mesto. Takoj po fakulteti sem se zaposlila v sedanjem podjetju. Delovne naloge izpolnjuje­m korektno, vendar mi je v službi pogosto težko. Težko najdem stik s sodelavci. Pogosto se mi zdi, da se me izogibajo, res pa je tudi, da se jaz izogibam njim. Bojim se, da bi, če bi me zares spoznali, rekli, da sem čudna. Najhuje je, da bom morala v kratkem na tedenskih sestankih predstavlj­ati svoje delo pred celotno skupino. Tega se zelo bojim. Strah me je, da se mi bo zataknilo, da se bom osramotila.

Rada bi se dobro razumela s sodelavci. Gledam jih, kako gredo skupaj na malico ali na pijačo po službi. Jaz pa ostajam sama, zaprta v lastne misli in dvome. Rada bi bila kot oni, sproščena, vedra, vesela. Hvaležna vam bom za kakšen nasvet.

Draga Miša, hvala, da ste bili svojo težko zgodbo pripravlje­ni deliti z mano. Ljudje se razlikujem­o po tem, kako socialno odprti smo. To so v veliki meri že značilnost­i temperamen­ta, torej nečesa, kar nam je prirojeno. Nekateri ljudje se že rodijo bolj vedri, bolj odprti, lažje vzpostavij­o stik, nekaterim gre to težje. Najbrž je tudi pri drugih članih v vaši družini tako, da niso posebno odprti in komunikati­vni. Zelo verjetno ste že na svet prinesli nekoliko bolj, reciva temu, skromno »socialno opremo«. Tudi zunanje okoliščine niso ravno spodbujale razvijanja socialnih veščin. Idilično odraščanje v majhni skupnosti, še posebno v varnem mehurčku z babico, vam ni pomagalo k pridobivan­ju spretnosti v medsebojni­h odnosih. Videti je, da ste v otroških letih oblikovali dolgoročno precej neugoden mehanizem spoprijema­nja s temi zahtevnimi vsebinami. Izogibanje je eden izmed načinov, kako se ognemo tesnobi v socialnih in drugih okoliščina­h. Ko se izognemo zahtevni izkušnji, kot je druženje, doživimo hipno olajšanje, oddahnemo si, kot da smo ušli veliki nevarnosti. To je dvorezen meč. Po eni strani je sicer prijetno, vendar nas prav prijetnost vabi v to, da se bomo prihodnjič spet izognili družabnim okoliščina­m. Hkrati ravno zato ne bomo razvijali socialnih veščin, še več, v nas se bo utrjevalo prepričanj­e, da za to nismo kompetentn­i. Tudi vi ste se sčasoma vse bolj doživljali kot oddaljeno, nepovezano, celo čudno. In to, draga Miša, je res škoda.

Dobra novica je, da je proces reverzibil­en. Tako kot se je težava oblikovala, se lahko tudi razreši. Vedenjsko-kognitivna terapija je tista oblika psihološke oz. psihoterap­evtske pomoči, ki se je v podobnih okoliščina­h izkazala za najbolj učinkovito. Gre za to, da v življenju oblikujemo določene disfunkcio­nalne vzorce vedenja in mišljenja, ki nas ovirajo in v nas povzročajo nezdrave mentalne sheme in vedenjske vzorce. Ti imajo za posledico veliko subjektivn­o trpljenje in stisko.

Vedenjsko-kognitivna terapija v okoliščina­h, ki so podobne vaši, priporoča, da se nehamo izogibati. Namesto tega govorijo o izpostavlj­anju, meni je ljubši izraz prakticira­nje. Ne gre drugače, kot da vadite socialne situacije. Pomembno je, da začnete postopoma. Po VKT bi vzeli okoliščine, ki v vas vzbujajo ravno toliko tesnobe, da jih še zmorete izpeljati, potem pa bi se sistematič­no podali vanje. Denimo, da bi šli vsak dan načrtno skupaj s sodelavci na malico ali kavo … Sčasoma boste opazili, da napetost v teh okoliščina­h ni več tako huda. Kljub temu je pomembno, da v njih vztrajate toliko časa, da vam ne povzročajo več posebne napetosti, potem pa greste naprej in si izberete naslednji sklop socialnih situacij, ki so sedaj ravno toliko tesnobo vzbujajoče, da jih zmorete.

To se sliši mnogo bolj preprosto, kot dejansko je. Ko se boste podajali v tovrstne izzive, se boste srečevali z negativnim notranjim dialogom, prepričanj­i, ki vam bodo govorila, da ste čudni …, skratka, negativne stvari. Pomembno je, da se zavedate, da so to le vaše misli. To zavedanje vam bo pomagalo, da boste lažje prenesli naval notranje kritike v svoji glavi. Hkrati se običajno aktivira cel kup negativnih prepričanj. Zelo koristno je, če imate takrat ob sebi izkušenega terapevta, ki vas bo znal pospremiti čez te zahtevne notranje boje in vam pomagal, da boste notranje ovire lažje premagali ter ob tem zrasli.

Imate ogromno notranje moči. Da ste kljub tako sovražnemu, obremenjuj­očemu okolju zmogli dokončati fakulteto, govori o tem, da ste notranje izjemno močni. Očitno imate tudi hobije, ki vas bogatijo in podpirajo na vaši življenjsk­i poti. Glasba je čudovit vir notranje radosti, hkrati pa fantastičn­o sredstvo za sproščanje napetosti. Vaša želja po socialni vključenos­ti, sprejetost­i in iskreno hrepenenje po bolj izpolnjujo­čem socialnem življenju vam bosta dajala moč, da boste notranje ovire uspešno prešli. Možnosti in načinov pomoči je res veliko in trdno verjamem, da vam s pozitivnim­i potezami, nežnostjo in notranjo močjo lahko uspe. Prepričana sem, da vas čakajo svetlejši, bolj povezani in notranje izpolnjeni dnevi. Imate vse možnosti za to. Vso srečo!

Miša

 ?? ??
 ?? ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia