Moj konec tedna: Po prebuditvi iz kome sem začutil: Bog je!
Ste v prostem času resnično najraje kar v Portorožu, zlasti tukaj, na robu Sečoveljskih solin?
Res je. Večkrat me ljudje sprašujejo, zakaj ne grem kam drugam, saj si lahko privoščim, pa jim odgovorim, da sem v Portorožu našel svoj pravi dom. Tukaj, kjer sva sedaj, je narava prekrasna in vzdušje prijetno. Zakaj bi si želel še več?
Številne pesmi, ki jih boste s kolegi in prijatelji izvedli zadnjo junijsko soboto v Avditoriju Portorož na koncertu Faraonov, so bile del odraščanja mnogih in prebujajo lepe spomine na otroštvo. Koliko se v vas med prepevanjem prebudi nostalgija?
Priznam, da v skupini pogrešam tako Ferda (Maraža, klaviaturista, ki je umrl leta 2003) kot Enza (Hrovatina, vokalista in kitarista, ki se je poslovil lani decembra po hudi bolezni). Oba, posebno Enzo, sta, tako kot jaz, živela za našo glasbo. (Se zamisli.) Neverjetno je, da Faraoni kljub izgubam takšnih ljudi živijo naprej.
V čem se razlikujejo od drugih znanih skupin?
Po duši in sproščenosti. Mi smo glasbo že od začetka razumeli drugače kot večina. Saj je bilo treba iti poslovno velikokrat tudi v Ljubljano, ki je seveda krasna, ampak hkrati smo vedno poudarjali, da smo primorska skupina. Verjetno smo prav zaradi svoje iskrenosti ves čas prejemali veliko ljubezni tudi iz celinske Slovenije.
Omenili ste smrt Enza Hrovatina. Tudi vi ste pred osmimi leti skoraj umrli, potem ko vas je v Luciji ob Pošti zbil starejši Italijan. Ne po vaši krivdi. Po tistem ste bili kar en mesec v komi. Ste se po tej izkušnji začeli še bolj zavedati minljivosti, koliko je vredno, da dobiš še eno priložnost?
Po prebuditvi iz kome sem začutil: Bog je! Nedvomno. Seveda ga vsak razume malo drugače. Že ko sem se v bolnišnici prvič postavil na noge, sem si rekel: Gremo dalje!
Nekateri so vas pred tem že odpisali, rekoč, da je bila poškodba glave prehuda, a se vam je uspelo pobrati.
Trudim se še naprej. Pri tem je najbolj pomembno, kako razmišljam.
Katero je vaše poglavitno vodilo? Brez raskavega glasu odličnega istrskega pevca Slavka Ivančiča si težko predstavljamo večne uspešnice, kot so Dober dan, Portorož 1905, Tina, Ne bom pozabil na stare čase, Mi ljudje smo kot morje, Kar je res, je res in Črta. V portoroškem Avditoriju jih bo 24. junija mogoče skupaj z njim ter drugimi člani in gosti prepevati na koncertu znamenite primorske pop rock skupine Faraoni. S Slavkom, enim od njenih zaščitnih znakov in trdoživim glasbenim mačkom, čigar življenje je julija 2015 zaradi hude prometne nesreče viselo na nitki, a je nato čudežno okreval, sva se pogovarjala v znani sečoveljski gostilni z
razgledom na morje.
Zazrt sem v prvi vrsti naprej, ne nazaj. Zanima me zdrava nostalgija. V življenju se mi je namreč zgodilo precej težkih stvari in izgub. V moji primarni družini so že vsi umrli, oče, mama. Očitno pa sem od nekoga od zgoraj dobil nalogo, da ne glede na vse širim le pozitivno energijo. Ljudje so nad tem navdušeni, kar se mi zdi prelepo.
V družbi kolegov na novinarski konferenci sem dobila namig, naj vas vprašam, kdo je bil prvi prijatelj, ki vas je obiskal na rehabilitaciji v URI Soča. Se spomnite?
Žal ne.
Gre za gospoda, ki je povezoval koncert ob 30-letnici Faraonov leta 1997.
Aha, torej se pogovarjava o izolskem avgustovskem dogodku v San Simonu? Dragan Bulič? Ja, brez njega ne gre. On se spominja vsakega našega koraka, vse ima v glavi. Izjemen je.
Vaše korenine so iz hrvaške Istre, rodili ste se v Crikvenici, Slovenija pa se vam je prvič usodno zasidrala v srce med gostovanjem v Portorožu, takrat še s hrvaško skupino?
Tako je, bili smo štirje vokalisti, odlična zasedba. Pa sem jim rekel: »Fantje, domov
Srce vam je takrat za vedno ukradla Slovenka, s katero imata dva otroka in zdaj še tri vnuke.
Res je. Na tistem koncertu sem v svojih poznih dvajsetih letih spoznal svojo ženo. Poklical sem mamo: »Mama, pridem domov, ampak ne sam! Z menoj pride še ena punca!« Z Ireno (ženo, s katero sta še danes srečna skupaj) sta se ujeli od prvega trenutka, jaz pa sem se takoj naučil slovenščine. Popolnoma sem jo vzljubil.
Leta 1986 je skupina Bazar izdala Tino, prvo skladbo, ki ste jo zapeli v slovenskem jeziku. Sodi med tiste pesmi, ki vedno prepričajo tako melodično in ritmično kot vsebinsko; citiram le del: »Na rosnem licu porazi in večne prevare. Gradovi v oblakih, peščene utvare …«
Ja, po zaslugi vrhunskega avtorja besedil za popevke Draga Misleja - Mefa.
V tem obdobju je napisal prav tako sijajni pesmi Portorož 1905 ter Dober dan, ki ste ju peli, glasbo pa je, tako kot pri Tini, ustvaril pokojni, a prav tako nepozabni skladatelj Danilo Kocjančič.
Res je. (Začne vzneseno peti začetek pesmi Portorož 1905.) Prihaja mraz in dolga noč, čez modro pot gre veter proč … Danilo, pa kar koli ima kdo povedati o njem, je bil moj glasbeni oče. Midva sva delala čudeže.
Boste omenjeni uspešnici odpeli tudi na junijskem koncertu?
Bomo, seveda.
Z zasedbo Bazar ste si kot vokalist prislužili dve zmagi na Melodijah morja in sonca, s Faraoni prav tako – za skladbi Mi ljudje smo kot morje leta 1995 in Kar je res, je res dve leti kasneje. Tudi ti sta se usidrali v srca mnogih.
Ne želim biti samopašen, a verjetno je k temu nekaj prispevala tudi moja interpretacija. Ta je rezultat tega, kar občutim in sem doživel – z vsem srcem.
Kakšna se vam zdi aktualna pop rock glasba?
Mnogi mladi ustvarjalci so mi všeč. Kar pogrešam, je več medijsko odmevnih pogovorov o dobri glasbi na splošno ter več morskih tematik, sploh kar zadeva festival Melodije morja in sonca.
Menda boste na letošnjem nastopili tudi vi kot gost?
Res potekajo pogovori o tem. (smeh)
❞
Večkrat me ljudje sprašujejo, zakaj ne grem kam drugam, saj si lahko privoščim, pa jim odgovorim, da sem v Portorožu našel svoj pravi dom. Tukaj, kjer sva sedaj, je narava prekrasna in vzdušje prijetno. Zakaj bi si želel še več?
❞
Priznam, da v skupini pogrešam tako Ferda kot Enza. Oba, posebno Enzo, sta, tako kot jaz, živela za našo glasbo. Neverjetno je, da Faraoni kljub izgubam takšnih ljudi živijo naprej.