Ustvarjanje je preprosto nekaj, kar moram početi
Po vrnitvi iz tujine, kjer sem živela deset let, sem se, zaznamovana z očetovo smrtjo, soočila s preteklostjo in začela raziskovati zapuščino njegovih grafičnih in oblikovalskih del.
Na razstavi Ciao Amore vizualne umetnice Maje Babič Košir v galeriji Ravnikar vstopimo na območje čustvenega naboja v igri preteklosti in sedanjosti. Tam so tudi predmeti iz starinarnic vsega sveta, kjer preživlja dolge ure. V iskanju zgodb najde neonske napise, 150 let stare na roko tkane vreče za moko, korale, papirnate moške ovratnike iz prve modne tovarne na Portugalskem ... Izbira jih po notranjem občutku. Galerijo, v kateri te dni žari črka L, vodi prodorna kulturna menedžerka Piera Ravnikar, ki je Majo Babič Košir leta 2017 povabila k sodelovanju in jo podprla v ključnem trenutku, v negotovosti po vrnitvi iz tujine. Ko sem jo vprašala, zakaj verjame vanjo, je bil galeristkin odgovor hipen in kratek: »Ker je iskrena.«
Maja, medtem ko se pogovarjava, zunaj sneži. Imate radi sneg? Sneg je bel in tih. Všeč mi je, ko se mesto ustavi in nam dovoli, da se še bolj ustavimo tudi mi sami. Zima kima in mrzlo te zareže, a ne zazebe, ker je vse tako lepo in ta lepota te vsega prežame.
Kakšna je zgodba prelepega snežnobelega krzna, artefakta na vaši razstavi?
Krzno je bilo v lasti ženske, ki je ob ločitvi zapustila družino, svoje otroke in v tujo državo odšla iskat delo. Postavljeno je v novo zgodbo, položeno v kocko iz pleksi stekla ob bok prelepemu belemu kristalu, oniksu, ki je nekoč krasil luksuzno ladjo. Kos se imenuje Sla.
Pa copatki v veliki vitrini?
Kupljeni so bili v Portu in nekoč last nedvomno premožne Portugalke. So majhne, skorajda otroške velikosti, obrnjeni s hrbtom navzven. Nakazujejo občutek doma in obenem vzbujajo sladko otožen občutek osamljenosti. Še vedno dišijo po kolonjski vodi.
Vaša razstava Ciao Amore ima dva dela, dva pola. Dve zgodovini, dve lepoti, dve bolečini. Dva svetova, med katerima ste sprožili dialog, s katerima ste v dialogu. Skozenj skupaj postajate skupnost.
Da. Okolje galerije je razdeljeno na dve pripovedi, ki vznikata iz družine, iz vezi med očetom, mamo in hčerko. Iz čustev. Kako odpustiti? Kako spustiti? Kako ljubiti? Na očetovi strani je njegova lastnina, predmeti iz družinskega arhiva, v katero se poglabljam, jo raziskujem, ter skozi to delo, v intimi ustvarjanja, vzpostavim odnos, ki sem ga prej zanikala. Materina stran se razpira prvič, v ljubezni, ki je večplastna in ne vedno preprosta.
V zvočni kulisi na razstavi lahko ujamemo glas vaše mame: »... kupi pa so vedno večji. Ves čas pospravljam, ker vem, da moram, pa ne morem.«
Mamin del postavitve, skupek različnih bolj in manj vizualno privlačnih kosov pohištva, uteleša nezmožnost znebiti se težke, obremenjujoče teže materije, bolečine, travme. Ko kopičimo neuporabne predmete, impulzivno kupujemo, ne odvržemo. Hommage mami sem poimenovala Atribut. Razumem njeno stisko, ne obsojam je, sprejmem jo.
Kako to, da v galeriji Ravnikar tokrat zveni tudi prelepa indijska uspavanka?
Je protiutež mamini stiski. Ima sakralno noto, nakazuje odrešitev in možnost preboja.
Na steni se zeleno blešči črka L.
Ljubezen je morda zapletena, a dokler obstaja preblisk, ki najde odsev v blisku najdene neonske črke L, še vedno obstaja. Da, L je za Ljubezen. Verjamem vanjo, še posebej v Ljubezen, ki presega človeško ljubezen in je širša in globlja ter preprosto je.
Kot umetnost?
Da. Ljubiti je umetnost.
Se je vaš odnos do umetnosti spreminjal, se spreminja?
Umetnost je bila vedno del mojega življenja in odnos do nje se seveda spreminja, z leti ustvarja različne nianse in hvaležna sem, da je tako. Ne ločujem je od življenja in res si želim vsak dan postati boljši človek. Zato umetnost odrašča z menoj. Ko sem začenjala umetniško pot, sta obstajali le črna in bela. Brez umetnosti si nisem znala predstavljati življenja, šla sem na vse ali nič. Bila sem drzna in brezkompromisna, vihrava. Danes sem bolj blaga, zasidrana, tudi siva barva je moja.
Kdaj se je zgodil ključni premik na polju vašega umetniškega ustvarjanja?
Največji preobrat se je zgodil med študijem, sredi prvega letnika, ko je na naši akademiji gostovala profesorica in umetnica Duba Sambolec. Takrat sem dojela, zakaj je prav umetnost moja nuja, moj glas. Prav Duba Sambolec me je opogumila, mi vsa ta leta stala ob strani in še vedno mi. Dala mi je spoznanje, da je moja osebna zgodovina, zgodba, ki jo nosim, lahko moje gonilo, da lahko vse, kar čutim, prevedem v vizualni svet na način, ki je naraven, intuitiven, spontan. Dala mi je moč.
Je umetnost terapevtska?
Zame je. Svojega ustvarjanja ne dojemam kot delo oziroma poklic, nekako ga ne ločim od preostalih identitet, ki jih nosim, saj so tesno prepletene. Ustvarjanje je preprosto nekaj, kar počnem in kar moram početi. Je nenehen tok izražanja, ki preprosto je. Ko ustvarjamo, smo celostni, pa naj bo to karkoli. Na tej točki je trenutek ozdravljenja, vsakič znova. Iskati harmonijo in lepoto je očiščevalno.
Vaš preboj v tujino se je zgodil leta 2019, na dunajskem sejmu sodobne umetnosti, Viennacontemporary.
Po vrnitvi iz tujine, kjer sem živela deset let, sem se, zaznamovana z očetovo smrtjo, soočila s preteklostjo in začela raziskovati zapuščino njegovih graičnih in oblikovalskih del. Raznovrstne zavržene materiale, folije, liste papirja, kuverte in osnutke sem združila v serijo večjih kolažev in asemblažev z naslovom Ljubezenska pisma. Vesela sem, da so na Dunaju ravno ta dela zaigrala občinstvu in so bila odkupljena za mednarodno javno zbirko. Po tem so se v tujini začele vrstiti nove umetniške priložnosti. Če ne bi bilo Piere Ravnikar, se to ne bi zgodilo.
Vsako poletje se vrnete na Portugalsko.
Naša poletja so čudovita in so zame čisti luksuz. Preživljamo jih na Portugalskem, najprej na severu, v narodnem parku Geres. Tam, kjer bivamo, ni žive duše, sliši se le zvok slapa, ki pada v bližini. Stran od civilizacije. Veliko meditiram, se sprehajam in seveda tudi ustvarjam. V drugem delu poletja se premaknemo na jug, v Alentejo, umetniško vasico. V življenje, kakršno si predstavljam, da ga bom živela tudi sama, ko bo čas. Preprosto, prijazno, povezano z naravo in v skupnosti podobno mislečih ljudi. Soljudi.
Verjamete v skupnost?
Verjamem. In v sodelovanje. V času zaprtja sva, denimo, s prijateljico in umetnico Neveno Aleksovski ustanovili umetniški tandem My Familiar Unfamiliar, ki je za naju polje eksperimentiranja, užitka v nenehnem dialogu, kjer se vse zliva in teče z lahkoto. Imava podobne poglede na svet, obe imava umetnost radi zaradi nje same in vsega, kar nama neposredno ponuja. Veselim se še mnogih sodelovanj, še neodkritih perspektiv.
Zvočno okolje za vašo razstavo Ciao Amore je ustvaril vizualni in zvočni umetnik Miha Erman.
So ljudje, s katerimi si si preprosto blizu. Z Miho Ermanom že dolgo sodelujeva. Vedno mu prepustim umetniško svobodo, saj mu popolnoma zaupam. Najdeva se v skupnem jeziku; govoriva ga že od časa, ko sva skupaj študirala na ljubljanski Akademiji.
Delita si tudi ljubezen do Indije.
Indija je dežela, kjer se počutim doma. Takoj ko izstopim iz letala, se zgodi kemija in pride tisti domači občutek. Ko odkrivam Indijo, potujem v mesta, ki niso turistično oblegana. Tak je tudi Vrindavan, kamor se nenehno vračam. Mesto je polno templjev, na vsakem koraku so, to je mesto Krišne. Ljudi z malami v rokah, z mantro na ustnicah, mesto zvokov školjk, kjer vsi iščejo boga. Na zunaj umazano, hrupno, grobo, a ko nam uspe preseči to zunanje in odpreti srce, takrat nam zapoje prava podoba Vrindavana.
Tam ste živeli pol leta.
Res je, s takrat desetletno hčerko sva ostali pol leta, obe z nepozabno izkušnjo, ko je vse poznano naravno odpadlo. Udobje našega zahodnjaškega sveta se je popolnoma razvrednotilo in nama je uspelo živeti v trenutku. V na zunaj res skromnih okoliščinah, bosonogi in obenem z najbogatejšim občutkom, ko je življenje osmišljeno in veš, kaj je zares pomembno. Take izkušnje zaznamujejo in za vedno spremenijo pogled. Moje sanje in želje so zdaj drugačne. V Vrindavanu zame umetnost prvič ni bila več najbolj pomembna in svojo nujo po izražanju sem izživela v prepletanju girland iz pisanih rož. Tam, v rožah, sem našla vse.